Revolucije ne bo nikoli

Predstavo Mati Bertolta Brechta, ki je nastala po romanu Maksima Gorkega, spremlja naziv učni komad. Prižgane luči ves čas predstave, šest igralcev za 27 vlog in uporaba občinstva namesto zbora so v Drami ustvarili občutek, da poleg male šole komunizma, kot so v Drami opisali predstavo, spremljamo še malo šolo gledališča, saj nas je Horvat v Brechtovi maniri ves čas opozarjal na sestavne dele gledališča, tudi s tem, ko je scenske rekvizite pustil v vitrinah.

Na tiskovni konferenci so jo opisali kot koncentrat in morda je bilo zato še toliko bolj presenetljivo, da so v predstavi, v kateri je toliko poudarka na samih igralcih, njihovem ''učenju'' in doprinosu k igri, tik pred zdajci najavili zamenjavo, ki bi se še najbolj razumljiva zdela gledalcem nedeljskih zabavnih oddaj. Jurija Zrneca je namreč na odru zamenjal Lado Bizovičar, ki pa je, čeprav smo v njegovi igri čutili veliko Zrneca, svojo vlogo dobro opravil in blestel predvsem v interpretaciji songov. Bizovičar je začel serijo moških vlog, ki se vrtijo okoli Matere, Nataše Barbare Gračner, le da je prve prizore nosil sam, saj Palageja Vlasova spregovori šele v poznejših prizorih.

Vzgojo Palageje Vlasove, iz pasivne gospodinje, ki jo je sram, da mora sinu postreči nezabeljeno juho, v revolucionarko spremljamo prek njene interakcije z moškimi igralci Drame različnih generacij: Radka Poliča, Aleša Valiča, Uroša Fürsta, Klemna Slakonje in že omenjenega Bizovičarja, ki pa ga bo po okrevanju zamenjal Zrnec. Tradicionalna meja med igralci in občinstvom je bila zrahljana: song Hvalnica komunizmu so nam razdelili na letakih in prisotni smo pod taktirko Gračnerjeve nadomeščali zbor.

Horvatova Mati v prevodu Urške Brodar ves čas po brechtovsko ruši iluzijo gledališča, nas na trenutke spusti blizu, a potem spet distancira v upanju na našo lastno samorefleksijo, razmislek o tem, kaj bomo naredili, ko zapustimo gledališče. Preobrazba trpeče matere v aktivno komunistko odvisno od soigralca kritično ali nekritično povzema ideale marksizma in boja za ohranitev kopejke, na glas vpije, zakaj se bojite samo smrti, ko pa je življenje v bedi toliko hujše, poziva k učenju ekonomije, razlaganje, katere smo danes prepustili izbrancem, ter obsoja ravnodušnost in pasivnost ljudi, ki dovolijo, da oblast z njimi počne, kar se ji zahoče.

A revolucionarni naboj predstave se zaključi z zgovornimi besedami služkinje, ki morda že vnaprej določi izid učnega komada: Revolucije ne bo nikoli.