Razstava slikarke, grafičarke in violinistke Avguste Šantel

Dogodek bo obogatila glasba slikarkinega brata, slikarja in skladatelja, Saše Šantla v izvedbi mladega violinista Oskarja Longyke. Avgusti Šantel, ml., rojeni v Gorici 21. julija 1876 in umrli v Ljubljani 2.decembra 1968, je nenavadno dolgo življenje in aktivno delovanje botrovalo, da je v zadnjem življenjskem obdobju postala nestorica slovenskih slikarjev. Po letu 1945 je bila tudi zadnja živeča pomembna članica slovite slikarske družine Šantlov. To so sestavljali njena mati, slikarka portretistka Avgusta, st., poročena Šantel (Stainz, Avstrija, 1852−Ljubljana,1935), ded Hugo pl. Aigentler (1819−1863), sodnik in slikar miniaturist, ter sestra Henrika, slikarka (Gorica, 1874−Ljubljana, 1940), in brat Saša, slikar, grafik, ilustrator in skladatelj (Gorica, 1883−Ljubljana, 1945).

Razstava prihaja iz Pulja Razstava del Avguste Šantel, mlajše prihaja v Ljubljano iz Pulja, kjer je bila leta 2007 odprta v okviru Slovenskih kulturnih dni v organizaciji tamkajšnjega Slovenskega kulturnega društva Istra. Gre za prvo večjo samostojno razstavo te slikarke, postavljena pa je bila v mestu, kjer je službovala in ustvarjala (s presledki) celih 14 let (1904−1918). Doslej je samostojno razstavila le akvarele v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ljubljanski Mali galeriji. Pričujoča razstava pa skuša z gradivom iz avtoričine zapuščine prikazati širši prerez njenega ustvarjanja, ki je obsegalo ob akvarelih še olja, grafike, pastele in risbe, vinjete, ornamentne vzorce in druge drobne likovne umetnine. Posvečala se je predvsem slikanju krajin, cvetja in tihožitij in izdelala okoli 750 takih del, poleg tega pa še večje število linorezov in lesorezov ter motivov za vezenje in čipke. Če prištejemo vinjete, risbe s tušem in svinčnikom ter motive na razglednicah, obsega njen opus več kot 900 del.

Likovno se je izobraževala na Dunaju in v Münchnu Poklicna pot je Avgusto Šantel, ml. pripeljala v Pulj potem, ko so jo iz Slovenske Bistrice na Štajerskem premestili v Istro na dekliško ljudsko in meščansko šolo za otroke mornariških uslužbencev. To je bilo že njeno peto službeno mesto. Po končanem učiteljišču in zasebnem učenju violine je poučevala najprej v domači Gorici, nato 1900 do 1902 na Vranskem, 1902—1904 pa v Slovenski Bistrici, povsod na ljudski (današnji nižji osnovni) šoli. Likovno se je izobraževala pri materi ter v slikarskih šolah na Dunaju (1900) in v Münchnu (1907/8) in si pridobila naziv strokovne učiteljice risanja, 1906 pa tudi naziv učiteljice violine na meščanskih (današnjih višjih osnovnih) šolah.

Med svetovno vojno so šolo za dve leti evakuirali v notranjost Avstrije in tam je v Steinklammu poučevala v šoli v begunskem taborišču. Po koncu vojne je službovala eno leto na ženskem liceju na Sušaku, nato pa v Mariboru na II. državni dekliški meščanski šoli od 1920 do 1933, ko se je upokojila in preselila k sestri in materi v Ljubljano.

Razstavo bodo odprli ob 19. uri.