Rambo Amadeus: "Kapitalizem j... samega sebe."

Album, posnet v živo na koncertu v beograjskem Domu sindikata, vsebuje 80 minut glasbe. Od tega je več kot pol ure povsem novega, še neobjavljenega materiala, preostali del pa predstavljajo stari komadi, aranžirani na novo. Rambo Amadeus v intervjuju spregovori o recikliranju glasbe, skromnost predstavi kot največjo vrlino, opiše dobro in slabo glasbeno kritiko, poda definicijo turbo folka, obenem pa tudi prizna, da se mu kolca po Jugoslaviji.

V Kinu Šiška boste 8. decembra predstavili svoj novi album Rambo Amadeus & Mutant Dance Sekstet: U Domu sindikata. Kaj lahko poveste o novem materialu, predelavah starih uspešnic in promoviranju principov trajnostnega razvoja sveta? Usoda glasbenikov je žalostna. Gredo od mesta do mesta, od vasi do vasi in pred različno publiko ponavljajo iste štose. To je njihovo življenje. Toda tisti, ki sam sebi postane hitro dolgočasen, preide na nekaj povsem novega. Stari material ne preigrava tako, kot zveni v izvirniku, niti nikoli ne igra pesmi tako, kot zvenijo na albumu. Sam se za zabavo posmehujem vsemu mogočemu, tudi lastnemu repertoarju, lastni karieri in lastnemu položaju na planetu. Vse, česar se človek loti, dela in naredi, bo čez 200 let brez pomena. Na nas je, da se potrudimo, da se nam bo to, kar delamo, zdelo zanimivo in kakovostno. Sem v srednjih letih, v nekakšni pozni oslovski puberteti. Če obstaja možnost, bom izkoristil priložnost in rekel, da je to, kar delam zdaj, zelo zanimivo in kakovostno. Z vaše strani bi bilo seveda neumestno, da mi ne verjamete.

Kje ste črpali glavno inspiracijo za album; glasbeno in tekstovno? Poskušam najti skupno temo za cel svet; kaj je tisto, kar človeka trenutno najbolj okupira? Nevroza, ki jo povzroči višek vsakodnevnih informacij. Sodobni človek na dnevni bazi predela več informacij, kot jih je srednjeveški v celem življenju. V tem smislu je posameznik nevrotičen in ta nevroza povzroča, da vidi svet v drugačnih barvah, prioritete ima popolnoma premešane. Ljudje v moderni dobi se klanjajo tako imenovanemu zlatemu teletu, klanjajo se materialnemu, udobnosti. Vse življenje garajo v službah, ki jih ne marajo. Ko v nekem trenutku naberejo zadosti denarja in ga imajo možnost porabiti, postanejo stari in bolni. Ljudje bi morali uživati v delu in težiti k temu, da je kakovost njihovega dela visoka. Seveda je treba upoštevati dejstvo, da se pri delu ne onesnažuje človekovo okolje, da se reciklira. Če se karkoli lahko uporabi v novi obliki – to velja tako za industrijo kot za glasbeno vsebino in "entertainment" –, zakaj ne. Zakaj bi nas pri izvirnosti vodila le naša avtorska zavistnost? Dober poznavalec glasbe lahko na albumu prepozna številne citate in iz tega izvleče princip netrajnostnega razvoja. To so tako imenovani "reusi". Uporabi tisto, kar je že bilo uporabljeno, in predstavi na nek novi način.

Do nedavnega ste bili poznani kot Svetovni Mega Car, zdaj pa ste svoj uradni naziv spremenili v Svetovni Kilo Car. Zakaj? Kapitalizem je družbena ureditev, ki j… samega sebe. Dirka za dobičkom je pojedla planet, privedla je do tega, da imamo trenutno na svetu manj kot tisoč ljudi, ki v rokah držijo celoten planetarni kapital. Ti med seboj tekmujejo, kdo bo imel daljšo jahto in kdo bo svojo "ženščuro od žene" okitil s čim bolj dragocenim nakitom. Pri tem se proizvajajo plastika in drugo govno, ki prekriva oceane in morja. Preimenovanje v Svetovnega Kilo Carja je sporočilo skromnosti, ki pravi: "Odkrijte skromnost kot vrlino, saj jo je kapitalizem povozil in spremenil v hibo." Ljudje so potrebni prevzgoje in ker jaz nisem zmožen ljudi prevzgajati na drugačen način, sem se odločil da začnem z novo metodo prevzgoje, ki se ji reče "edutainment". Gre za izobraževanje skozi zabavo.

Na spletu sem zasledil kritiko aktualnega albuma U Domu Sindikata. "Ta album ni lahko branje za avtoceste, je odprt učbenik za masažo možganske skorje, spa hrbtenjače ter brca v sedeči organ." Kaj vam pomeni dobra ali slaba kritika? Pred davnimi leti so angleški znanstveniki in sociologi odšli v Amazonijo z namenom raziskovanja etičnih meril primitivnih plemen. Naleteli so na poglavarja ter ga vprašali: "Kaj je za vas dobro in kaj je za vas slabo, zlo?" On je odgovoril: "Za nas je dobro, da se organiziramo že zelo zgodaj zjutraj, ujamemo sosednje pleme v spancu, pobijemo njihove junake, vzamemo odrezane glave in posilimo ženske." Na vprašanje, kaj je za vas slabo, pa odgovori: "Če oni isto naredijo nam." Tako jaz lahko rečem, kljub temu da nisem pripadnik primitivnega plemena, a sem zagotovo zelo primitiven v perspektivi naprednih vesoljcev, da je dobra kritika tista, ki mene hvali in slaba tista, ki o meni govori slabo. Kakšen hinavec bi pa bil, če bi govoril obratno.

Svojo glasbeno kariero ste začeli v jazz-punk skupini Radioaktivni odpad, vaš prvi nastop pa je zaznamovalo igranje mandoline v "terasa bendu". Kako se spominjate takratnega glasbenega zorenja? Neki Črnogorec je imel običaj ljudi nagovarjati z naslednjim stavkom: "Zelen si, rdeči deček." Proces dozorevanja mora imeti tudi svoj obratni proces, torej proces ozelenitve. Stalno dozorevanje bi me privedlo do trohnenja. Človek mora vsako leto na novo ozeleneti, roditi zelene plodove, ki nato dozorijo in so sčasoma pripravljeni za trgatev. Človeška zavest je kot voda v umivalniku. Nova voda prihaja, stara odteka v sifon. Tista voda, ki se nahaja v cevi, to je človeška zavest. Če zapreš dotok in odtok, lahko voda v biološkem smislu dozori. Bakterije v tej vodi se razmnožijo in voda se spremeni v mlakužo. Če nenehno doteka nova voda in odteka stara, potem imamo neko stalno spreminjanje in ta sprememba je nekaj, kar se dogaja pri vseh. Nekateri se tega zavedajo, drugi ne. Dolgo sem imel težavo, da sem bil 20 let pred vsemi. Zdaj uresničujem ideje, k so stare deset let, da bi bil le deset let pred vsemi. Vse to z namenom, da bi lahko čim večji odstotek ljudi spremljal to, kar delam.

Leta 1988 ste s svojim prvencem O tugo jesenja širši javnosti predstavil turbo folk. Kaj je ta pojem opisoval takrat in kaj opisuje danes? Takrat je bilo treba podati definicijo tega, kar se je dogajalo. Imeli smo tranzicijsko situacijo, privatizacijo medijev. Folkora, ki je nastala kot posledica zelo hrabrega in neumnega zapuščanja socializma in sprejemanja kapitalizma, ta čelni trk s subkulturo, ki jo prinaša kapitalizem, sem imenoval turbo folk. Zdaj smo v zlati dobi turbo folka. Občudujemo premierja Italije in njegove seksualne podvige z albanskimi priležnicami. Za običajno imamo dejstvo, da nihče v Evropi zaradi strahu ne prikazuje revolucije v Ameriki. Popolnoma običajno nam je postalo to, da je bila izvedena lobotomija na naših glavah in da nam je bila s kleščami izruvana solidarnost. Vse to smo sprejeli zaradi naše lastne udobnosti, obenem pa ne razumemo, da smo samo ovce v vrsti za zakol. Gre za popolni padec moralnih kriterijev. To je priprava na popolno manipulacijo mase, ki nima nobene zavesti o ničemer.

Nekateri mislijo, da je namen vaše glasbe čiščenje kulture in mentalitete, ki je zasvinjana s folk glasbo. Je vaše delo obrodilo sadove? To je napačno mišljenje. Ure in ure sem prebil v arhivih radija Beograd in občudoval zapuščino zelo širokega in bogatega narodnega opusa balkanske glasbe. Govorimo o tem, da se namenoma proizvajajo vsebine, ki poneumljajo avditorij. Mnogi so o tem napisali na tisoče strani, jaz sem dal definicijo. Ta je sledeča: "Turbo folk je nekritična uporaba tehnologije." Ko se nekega dne ustavimo ob poti v "kafani", tam vidimo, da neka tretjerazredna pevka v mini krilu zabava utrujene voznike tovornjakov. To je okej. Toda ko tej osebi, plesalki in pevki, plačamo stilista, oblečemo v najbolj drago obleko, ji damo tehnološko najmočnejši oder ter opremo, ko ji zagotovimo "prime time" televizijske termine, potem je to turbo folk. To je nekritična uporaba tehnologije.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da se nikoli niste ukvarjali s proizvodnjo za izvoz. Zakaj? Nisem se spomnil. Mislil sem, da nisem v stanju zadovoljiti kriterije. Mislil sem, da je zahodna glasba, ki sem jo poslušal, glasba dominantnega merila. Ko sem dojel, da na zahodu mnogo manjše število posluša in občuduje glasbo zahoda, sem dojel in se prepričal, da so moja merila popolnoma zadostna. V tem smislu trenutno z levo roko delam pesmi za srbsko-hrvaško govorno področje, z desno roko pa pripravljam material za preostanek sveta.

V devetdesetih ste si pridobili naziv velikega političnega aktivista. Ali trenutno v Srbiji obstaja opcija, ki jo je vredno podpirati? Nikoli se nisem ukvarjal s politiko. V devetdesetih je bila vojna, SFRJ je razpadla po nacionalnih šivih. Glede na to, da sem otrok jugoslovanskega zakona, sem branil svoje nacionalne šive in ta šiv je bila celotna SFRJ. Moja biološka stališča niso bila nič drugačna od bioloških stališč Slovencev, ki so želeli slovensko neodvisnost, Hrvatov, ki so želeli Hrvaško, Srbov, ki so želeli Srbijo, Makedoncev, ki so želeli Makedonijo. Jaz sem si želel Jugoslavijo. Ni šlo za politiko, šlo je za biologijo. Kar zadeva politiko, gre človek lahko v vsakem trenutku na volitve in izbira to ali drugo politično opcijo. Ljudje naj izberejo tisto, kar se jim zdi v tistem trenutku še najmanj škodljivo. Politiki vsega sveta, ki so trenutno na oblasti, so škodljivci. Človek, ki voli, mora izbrati najmanjšega škodljivca, tistega, ki najmanj obljublja.

Bili ste eden prvih glasbenikov, ki so po vojni in osamosvojitvi nastopili v Sloveniji. Kako se spominjate tistih dni v naši deželi? Spominjam se, da je bilo zelo lepo, saj je delala ulična razsvetljava. Naravnost navdušen sem bil nad dejstvom, da lahko prideš na črpalko in kupiš kolikor goriva želiš. To je bilo fantastično. Na neki majhni črpalki sem tako stal celo popoldne in samo gledal kako ljudje točijo gorivo v svoje avtomobile. V tistem času je bil pri nas embargo na gorivo. V avto smo ga točili iz plastičnih steklenic coca-cole. V Sloveniji sem bil navdušen nad najpreprostejšimi stvarmi.

Kaj pa takratna slovenska glasbene scena? Niti takrat niti zdaj, skratka, nikoli nisem spremljal glasbene scene, saj se mi zdi prepotentno, da se pred tovrstnim komentiranjem ne seznanim z najbolj svetlimi primerki glasbene zgodovine. Sicer pa je povsem preprosto. Če bo nekaj od tega v redu, sem prepričan, da se bo to poslušalo tudi čez 30 let. Takrat bom starček in bom to z veseljem poslušal. Dovolimo času, da zmelje vse tisto, kar tega ni vredno.