"Rada imam ženske z oblinami"

Sama zase pravi, da je improvizacijski otrok KUD-a France Prešeren. "Gre za moj drugi dom, tukaj sem odraščala, tukaj se je začela moja ustvarjalna pot." Ana Marija je zrasla v zgovorno dekle številnih interesov. Slovenska javnost jo je pobliže spoznala v odmevnih oddajah Štafeta mladosti in NLP, kjer je vdirala v stanovanja znanih Slovencev, skozi leta je postala uveljavljena stand up komičarka, zablestela je v predstavi Vsi moji moški – gre za globok in iskren samoizpovedni kabaret o ljubezni in spolnih strasteh – ter komediji XXL Bejbe, kjer je nastopila ob boku Martine Ipše in Tanje Kocman. V intervjuju odkrito spregovori o svojih načrtih in prepričanjih, dotakne se suhic in žensk z oblinami, z moškimi za zdaj nima sreče, kljub temu pa bi se na samotni otok veliko raje podala z notredamskim zvonarjem kot z vase zagledanim lepotcem.

Ste televizijska voditeljica, komičarka, improvizatorica, pianistka … Slovenijo tako rekoč očarate na vsakem koraku. Kaj od naštetega je vaša prva ljubezen? Moja največja ljubezen je tudi moja začetna postaja, in sicer improvizacijsko gledališče. Vse se je začelo na gimnaziji v šolski improligi. Bili smo zelo zanimiva ekipa in z nekaterimi si oder delimo še dandanes. Takrat smo vsi vzljubili gledališče, kjer v nasprotju s klasičnim – ta ima scenografijo, bogato kostumografijo, vnaprej pripravljene scenarije in ponovitve – ni nič določenega. Občinstvo ti poda predlog, idejo, občinstvo nekako dirigira potek predstave. Odvisen si od lastne domišljije, od lastnih idej in spleta okoliščin ter obenem omejen ter izzvan od soigralcev, ki implicirajo svoje ideje, na katere se moraš nemudoma odzvati in ponuditi svoje rešitve.

Po čem se vam v življenju najbolj cedijo sline? Če si človek številnih interesov, je lahko življenje dokaj težko. Zunanji opazovalec bi lahko rekel: "Joj, kako je tej babi dobro. Malo zna peti, malo poprijeti za klavir, dobro se znajde v improvizaciji, pojavlja se na televiziji ..." Pravzaprav je to bolj breme kot nekaj dobrega. Da ne bo pomote, zelo rada imam lastnosti, ki me sestavljajo, ter talente, ki so mi bili položeni v zibelko in sem jih hvala bogu tudi gojila. Problem je, da se je včasih težko osredotočiti samo na eno stvar in voziti po eni sami cesti.

Kaj vas trenutno najbolj zaposluje? Smo v obdobju rahlega kulturnega mrtvila. Decembra je za nas, umetnike, največ dela, največ se dogaja, dnevi so kratki, noči pa daljše, zato jih hitro izkoristimo za kulturno udejstvovanje. Januarja in februarja se vse malce umiri, vlakec smrti gre nekoliko navzdol, tako imam več časa za družino. Trenutno imam tudi bolne starše, tako se posvečam predvsem njim. Tako kot je v življenju, je tudi v našem poklicu: "Gor pa dol pa gor pa dol."

Predstavljate močno, samostojno in neodvisno žensko. Kaj vas je v življenju najbolj utrdilo, razočaralo, razjezilo? Utrdi te vsak dan znova. Vse teče, edina stalnica v našem življenju so spremembe in stvar vsakega človeka je, kako se bo z njimi soočal. Sama jih rada pozdravim z odprtimi očmi, še raje z odprtimi usti, upajoč, da bo notri padlo kaj okusnega. Ob tem se ne obremenjujem z zlobnimi jeziki in poleni, ki se rada mečejo pod noge. Ne morem biti vsem všeč in verjamem, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki me ne prenašajo. Če bi se ozirala na njih, se lahko takoj zaprem v sobo in jočem. Veliko raje grem ven in uživam.

Ste kljub prej naštetim lastnostim dovolj tradicionalni, da bi prali, sesali, kuhali in likali moškemu, ki bi ga ljubili? Na vsak način. Zelo sem srečna, ko se zberejo moški in po svoji standardno utečeni metodi gledajo nogomet. Postanem najsrečnejša ženska na svetu, ki tem moškim streže kanapejčke in nosi hladno pivo. Na tem področju sem zelo tradicionalna. Zelo rada imam poroke. Moj prvotni načrt je bil, da se najprej poročim v Sloveniji, nato pa se odpravim še v Srbijo, kjer je tudi del mojih korenin. Idejo mi je na žalost ukradel bratec in to naredil pred mano. Ostala je manjša frustracija. Spomnim se, da sem takrat besno iskala moža, da bi ga prehitela. No, očitno mi je spodletelo.

Bi sebe opredelili kot osebo, ki se rada prepusti življenjskemu toku, ali se v vsakdanu raje podrejate strogemu urniku, organiziranosti, načrtovanju prihodnosti in lovljenju uspešne kariere? Lov za uspešno kariero mi zveni lepo, vendar mislim, da meni to do potankosti ne bo nikoli uspelo. Sicer se mi zdi, da sem glede na stereotipno mišljenje o kulturnikih kar jutranji človek. Če noč ni bila posebej naporna, imam navado, da posteljo zapustim najpozneje do devete ure. Dopoldneve, ko vlada telefonska tišina, rada izkoristim za stvari, ki mi jih med dnevom ne uspe postoriti. Na tej točki bi predvsem opozorila na zmotno mišljenje o umetnikih, saj ljudje zelo radi potegnejo določeno vzporednico z "luzerstvom", in sicer da spimo do poldneva, spijemo kavico, potem malo "bluzimo", zvečer imamo predstavo, po njej se zapijemo in gremo spat. Moje življenje je popolno nasprotje, saj pogosto delam ves dan, moj urnik pa je ponavadi precej bolj natrpan od urnika posameznika, ki živi rutinirano življenje.

Občutili ste čisto ljubezen in grenkobo strtega srca. Splošno znano je, da so umetniki najproduktivnejši v trpljenju in neizmerni sreči. Velja enako za vas? Lahko rečem, da smo produktivnejši v trpljenju kot v neizmerni sreči. Res pa je, da se neizmerne sreče ne bi otepala. Žal mi ljubezenska pot ni bila postlana z rožicami, ampak k..., mogoče potem ne bi nikoli nastala predstava Vsi moji moški, ki je plod ugotavljanja, kakšni moški so, katere tipe poznamo. Na žalost nisem imela opravka z veliko moškimi, izkusila pa sem ravno toliko, da sem dobila material za predstavo.

Predstava Vsi moji moški je potemtakem globok in iskren samoizpovedni kabaret o ljubezni in spolnih strasteh. Na odru ste občinstvu dobesedno razgrnili svoje osebno življenje. Vas to ne moti? No, občinstvo mi spet ni tako blizu, da bi ga spuščala v svojo spalnico. Res pa je, da iskrenost in poštenost veljata, občinstvo to občuti in delo se ti sčasoma obrestuje. Ne predstavljam si, da bi stopila na oder in ljudem razlagala nekaj, kar se mi ni nikoli zgodilo. Vedno štartam iz sebe in to se mi zdi najbolj "fer" do njih.

Kaj najbolj pogrešate pri novodobnem predstavniku moškega spola? Življenje teče, časi se spreminjajo in tudi moški so malce drugačni. To ne pomeni, da bi rada vrnitev kosmatih ramen, "dec" je tako ali tako "dec", moški naj bodo moški, naj imajo malce bolj grobe poteze, naj odreagirajo bolj emocionalno nestabilno, s tem ni nič narobe, saj smo me ženske predstavnice miline in nežnosti. Težko je novodobne moške metati v en koš. Mene osebno ne moti, če prebije tudi po šest ur v kopalnici. Naj jih porabi za svoje maziljenje in britje in ne vem še kaj. Sama več kot uro ne bom porabila, saj se mi zdi to popolna izguba časa. Sama mislim, da sem popolnoma lepa taka, kot sem.

Malce retorično vprašanje: bi na samotni otok vzeli vase zagledanega lepotca ali notredamskega zvonarja s čisto in zaupljivo dušo? Zagotovo notredamskega zvonarja. Vzela bi ga tudi za partnerja, če bi le pokazal iskreno ljubezen in odprtost duše.

Znani ste po svojem "nabrušenem jeziku". Kljub temu ste verjetno kdaj že ostali brez besed, se znašli v zadregi? V zadrego me lahko spravi kdorkoli in kadarkoli, je pa res, da bom ostala tiho le slabih pet minut. Kosmatega jezika še nisem videla, moj je pač takšen, kot je, in ga ne "šparam". Kdor jezika špara, kruha strada, in če me dobro pogledate, sem kar dobro obložena.

V enem od intervjujev ste rekli, da koščeni boki ne prinašajo tolikšne sreče kot "slasten šnicel"? Točno tako mislim tudi dandanes. Ne pravim, da bodite vse debele, da se natrpajte s torticami, daleč od tega. Naj vsak živi, kakor mu ustreza. Samo za božjo voljo, punce, dekleta, ne odrekajte se vsemu lepemu, kar nam življenje ponuja, zato, ker je na naslovnici neka retuširana bedna suhica, ki ne premore niti iskrenega nasmeha. Konec koncev hrana to tudi je. Nisem promotorka debelosti, imam pa rada ženske z oblinami, ki se smejejo, so vesele, imajo odprte srčke, čeprav si včasih privoščijo malo več, kot je dovoljeno po nutricionističnih kaloričnih standardih.

Hipotetični scenarij: pred pol ure ste izvedeli, da boste nastopili na odmevni prireditvi, od vaše predstave pa bo odvisna vaša nadaljnja kariera. Na čem bi temeljila vaša predstava? Nastop bi bil celota doživetij – od prvega trenutka, ko bi prišla pred ljudi ter jih prepričala s svojo karizmatičnostjo, nevsiljivostjo in komičnostjo. Naj poudarim, da se komiki vedno sprehajamo po tankem robu. Znamo biti huronsko smešni, včasih pa šala že meji na žaljivost, vse postane že malce neokusno. Gre za neprestano trepetanje, ki ponuja svojevrsten adrenalin, s katerim smo nastopajoči zasvojeni.

Lahko rečemo da ste improvizacijski otrok KUD-a France Prešeren. Kako ste se odzvali na novico o morebitnem zaprtju legendarnega kluba? To je dejstvo, o katerem sploh ne želim razmišljati. KUD je moj drugi dom, tukaj sem odraščala, tukaj se je začela tudi moja ustvarjalna pot in tukaj sem z leti izkusila marsikatero lepo doživetje, ne samo s slovenskimi, ampak tudi s tujimi igralci. Z zadnjimi smo sodelovali med mednarodnim festivalom improvizacije Goli oder. Nikakor ne moremo tudi mimo slovenskega Impro Maratona, saj je 26 ur igre neko čisto posebno doživetje. V KUD-u imam neko veliko družino, ki mi daje zatočišče in sama lepa občutja. Če kdaj pride do tega, da bomo morali klub zakleniti, bo to za veliko ljudi zelo hudo.

Je na vidiku kakršnakoli finančna rešitev? Ne, finančne rešitve ni in situacija res ni videti rožnato, pravzaprav je vse zelo črno. Mi se bomo borili do konca. Naj poudarim, da tukaj nismo nikoli dobivali mastnih honorarjev, osebno že kar dve leti čakam, da iz KUD-a dobim kakšen kovanček. Naj poudarim, da tega ne delam zaradi denarja, nikakor pa ne morem priti v trgovino in hrano plačati z dobrim "štosom".

Lani ste na Trnfestu znova uprizorili Impro Maraton, ki je trajal rekordnih 26 ur. Gledalec dobi občutek, da neprespanost in utrujenost spodbudita komičnost in celo improvizacijo ... Gre za kar velik igralski zalogaj. Čeprav so v zaodrju prigrizki in sveže sadje, kar te drži pokonci, je predstava naporna tako fizično kot psihično. Če sem iskrena, nisem nastopala vseh 26 ur. Najprej sem improvizirala štiri ure, sledili sta dve uri počitka, pa spet tri, štiri urice igranja. Ko smo se srečavali v zaodrju, smo bili videti kot zombiji, ko pa stopiš na oder, te zaobjame magičnost, nekaj se zgodi, tam je občinstvo, ti hočeš narediti nekaj lepega in ko ti to uspe, postane vse čista poezija.

Boste šli na naslednjem, mogoče zadnjem Trnfestu še korak oziroma uro dlje? Če smo zmogli prvič odpeljati 25 ur, potem lani na velikem odru Trnfesta 26 ur, potem ne vidim razloga, zakaj ne bi zmogli še sedemindvajsete ali celo tridesete ure. Če umremo, bomo pač umrli, saj je to takšen konec, kot si ga želi vsak igralec.