Pussy Riot: umetnice ali huliganke?

Pussy Riot so umetniški kolektiv, ki te dni polni časopisne strani, njihov sodni proces pa razburja mednarodno javnost, saj lahko članice zaradi performansa, ki so ga izvedle 21. februarja v osrednji moskovski pravoslavni cerkvi, doletijo tri leta zapora. V njem so Devico Marijo prosile, naj Rusijo reši Putina, a zdaj jim tožilstvo ne očita napada na politika, temveč na celotno Pravoslavno cerkev in njene vernike.

Jekaterina Samučevič

Devetindvajsetletna računalniška programerka je najbolj tiha članica skupine, njene izjave na sodišču pa so bile med bolj kompleksnimi. Nase je opozorila kot članica prve generacije moskovske šole za fotografijo in multimedijo Aleksandra Mihajloviča Rodčenka, kjer je bila, kot poroča Guardian, med najboljšimi učenci. Kot je na sojenju povedal njen nekdanji profesor Aleksej Šulgin, je bilo njeno diplomsko delo eno najboljših v zgodovini te šole.

Njen 73-letni oče Stanislav je bil do zdaj na vseh obravnavah, kjer je povedal, kako so se dekleta zbirala v njegovem domu, kjer živi s hčerko, in pripravljala svoje projekte ter kostume.

Samučevičeva je v svoji uvodni izjavi povedala, da gre za primer politične cenzure, začetek kampanje z avtoritarnimi in represivnimi sredstvi, s katerimi želijo oblasti znižati raven političnega aktivizma v državi in vzbuditi strah med državljani, ki mislijo drugače kot oblast.

Večkrat je tudi opozorila na naraščajočo diskriminacijo do seksualnih manjšin v državi.

Marija Aljohina

Štiriindvajsetletnica je s svojimi strastnimi govori in ostrimi odgovori izza steklene kletke, v kateri morajo članice sedeti med sojenjem, postala nekakšna neuradna govornica skupine.

Ko so jo na sojenju vprašali, ali razume obtožnico – huliganstvo na podlagi verskega sovraštva –, je odgovorila, da ne razume ideološke plati, da ne razume, na podlagi česa tožilstvo govori o njenih motivih za performans in da ne razume, zakaj jih ne sme pojasniti. Posnetek tega odgovora je pristal tudi na portalu YouTube.

V času aretacije je bila študentka četrtega letnika na moskovskem Inštitutu za novinarstvo in kreativno pisanje. Kot prostovoljka je delala z bolnimi otroci, bila pa je tudi Greenpeaceova aktivistka. Je mati malega Filippa.

Bistvo procesa je strnila v uvodni izjavi: "Mislila sem, da ima Cerkev rada vse svoje otroke, a zdi se, da ima Cerkev rada zgolj otroke, ki verjamejo v Putina."

Nadežda Tolokonikova

Najmlajša v kolektivu, 22-letna študentka filozofije, naj bi bila najbolj radikalna članica. Kljub mladosti je za njo bogata kariera političnega aktivizma, pogosto povezanega z njenim možem Pjotrom Verzilovom. Zakonca sta namreč člana radikalnega umetniškega kolektiva Voina, ki je nase opozoril leta 2008 z orgijo v moskovskem biološkem muzeju, s katero so člani protestirali proti izvolitvi Dmitrija Medvedjeva.

Tolokonikova je prav tako sodelovala v najbolj slavnem performansu Voine, ko so člani čez dvižni most, ki ob dvigu gleda na stavbo FSB, ki je sodobni naslednik ruske obveščevalne službe KGB v Sankt Peterburgu, narisali ogromen penis.

V času aretacije je obiskovala zadnji letnik filozofije na moskovski najprestižnejši univerzi. V času procesa za njuno štiriletno hčerko skrbi njen mož.

Tožilstvo jo je med procesom večkrat obravnavalo kot nekakšnega zlobnega genija v skupini, ko so priče zasliševali, ali se je obnašanje drugih dveh članic spremenilo, ko sta spoznali Tolokonikovo.

V svoji uvodni izjavi je dejala, da upa, da jim bodo tisti, ki jih ne razumejo, vsaj odpustili, saj s svojim performansom niso želele nikogar užaliti. "Besede, ki smo jih izrekle med performansom, so bile namenjene komentiranju določenega političnega dejanja, podpore patriarha Kirila Vladimirju Putinu, čigar vlada je avtoritativna in antifeministična. Naš performans ni vseboval agresije, ampak samo obupano željo, da bi politično situacijo v Rusiji spremenile na bolje."