"Pri devici Mariji na štengcah"

Simbol osrednjega trga v Ljubljani je med drugim tudi Frančiškanska, prej Avguštinska cerkev. Cerkev Marijinega oznanjenja, imenovano tudi Sv. Marija na griču, so kot tretjo na tem mestu zgradili avguštinci. Kasneje so jo prepustili frančiškanom, ki so jo postopoma gradili vse do 19. stoletja. Na tem mestu so avguštinci sprva imeli samostan s kapelo in v drugi polovici 14. stoletja so na istem mestu zgradili cerkev sv. Martina. V začetku 17. stoletja so se po turških nevarnostih vrnili nazaj v Ljubljano iz Reke in na istem mestu ponovno zgradili samostan s cerkvijo, ki jo je leta 1628 posvetil škof Hren. Novi cerkvi, ki je sledila, baročni predznak že po zunanjosti daje fasada cerkve z izrazito poudarjeno vertikalno osjo, ki jo poudarjajo pilastri in polkrožne okenske odprtine, ki osvetljujejo notranje stranske kapele v celostni arhitekturi. Nad spelo lino na fasadi je umeščen Marijin kip, ki nekako metaforično zamenjuje gotsko rozeto in je največji kip Marije v Ljubljani, katere obraz in roke je modeliral za bronasti odlitek Franc Zajec.

Pozidavo cerkve je naročil baron Henrik Konrad Ruess Ruessenstein, njena datacija je označena na portalu z letnicami 1646 in 1660, ko je bila gradnja v grobem končana. Cerkveno pročelje v členitvi in izboru elementov volut in pilastrov na hitro spominja na Albertijevo cerkev Santa Maria Novella v Firencah. Rdečo barvo fasade, ki je barva frančiškanov, nadgrajuje še notranji tloris s kapelami, zgrajenimi po italijanskih zgledih s prečnimi nosilnimi stenami bazilikanskega tipa. Značilna za to arhitekturo sta ob ladji postavljena zvonika, ki se zaključujeta s členjeno in detajlirano bakreno streho. Frančiškanska cerkev je bila tedaj druga stavba v mestu, ki je poleg cerkve sv. Jakoba imela dva zvonika. Stilsko baročno oblikovano pa je tudi triramno stopnišče pred cerkvijo, ki obiskovalca pripravi in na poti navidezno očisti pred vstopom v notranjost sakralnega objekta.

Glavni oltar oblikoval Robba Cerkvi so takratni meščani, da bi jo ločili od druge Marijine cerkve, ki so jo prav tako imeli v lasti frančiškani na današnjem Vodnikovem trgu, imenovali Pri devici Mariji na štengcah. Tipična baročna cerkvena dvorana s poudarjeno longitudinalno osjo, kjer vernik že z vstopom v centru očišča uzre tabernakelj, je s stranskimi kapelami zasnovana po zgledu enoladijske dvorane jezuitske cerkve sv. Jakoba. Današnjo podobo je cerkvena notranjost dobila šele po potresu leta 1895. V sredini prezbiterija je bila prvotno kapela sv. Marije iz Loreta, ki so jo pozneje prekrili z glavnim oltarjem kiparja Francesca Robbe in ga kasneje pomaknili k zadnji steni prezbiterija, za katerim se nahajajo še tri molilne kapele. Notranjščino cerkve je med leti 1845 in 1855 poslikal Matevž Langus, obok ladje in prezbiterij pa je v iluzionistični maniri leta 1936 preslikal še slikar Matej Sternen.