Prešeren po ekonomsko

Čustveno Majo Martino Merljak dopolnjuje glas Borisa Cavazze S to obliko gledališča sem se srečal prvič in sem v dvorano vstopil nevedoč, kaj naj pričakujem. Osnova predstave, ne, "čutilnega" dogodka (kot bi ga lahko poimenoval), je zadnji del epsko-lirične pesnitve Franceta Prešerna Krst pri Savici. Glavni osebi v tem delu sta Črtomir in Bogomila. Čustvene odzive Bogomile (doživeto v živo na odru Maja Martina Merljak) dopolnjuje posnet glas Borisa Cavazze v vlogi Črtomirja. Gre med njima še za ljubezen, močno naklonjenost, navezanost? Morda. To si lahko vsak razlaga po svoje.

Gledalec se naenkrat izgubi v močni čustveni eksploziji, ki jo doživlja ob prepletenosti gibalnega aspekta predstave z močno glasbeno podlago in še močnejšimi projekcijami. Plesalke Fičo baleta v vlogah uradnikov s kovčki za visokimi belimi panoji so z navideznim gibalnim kaosom – vsaj pri meni − občasno vzbudile nelagodje. Njihovo stopnjujoče hitenje ponazarja kaotičnost modernega sveta, težnjo po neprestanem ekonomskem nadzoru, težnjo po denarju. A lahko bi rekli, da se čas denarja in bogastva počasi odmika od vsakodnevne želje po umirjenosti in duhovni kulturi.

Projekt nadgrajujejo video projekcije Za napeto in močno sporočilnost so poskrbele skrbno izdelane video projekcije, kjer so svoje moči združili oblikovalka zvočnih efektov Hana Preuss Slak, videoartist Dmitry Semenov in Alan Wilder (ex Depeche Mode). Okoljska problematika je pereče vprašanje časa, v katerem trenutno živimo. V posnetku gostega dima izpustov iz tovarn se posameznik zlahka izgubi, ne najde več svoje identitete. Je izgubljena, preganjana žival v surovem svetu. Vendar upanje za človeštvo kljub temu ostaja. Ali bomo za svojo dobrobit poskrbeli sami, pa je odvisno samo od naših dejanj, ne besed.

Umetnost ali ekonomija? Gre za projekt z močno sporočilnostjo. Izbirati med umetnostjo ali ekonomijo? Povezati oboje v smiselno enoto? Zagovorniki umetnosti bi najverjetneje izbrali prvo, ekonomisti drugo. Ljudje, ki delajo, poslušajo, gledajo in živijo s srcem, pa bi zagotovo želeli, da umetnost in ekonomija zaživita v slogu.

Avtorica nas je ob koncu performansa seznanila tudi s številkami, brez katerih projekt ne bi bil mogoč. Umetnike je preimenovala v ekonomiste, zaželela si je, da bi ti v prihodnosti zaživeli tudi kot umetniki. Je to sploh mogoče? Čas bo pokazal svoje.

Ali je umetnost sploh treba ocenjevati? Epilog. Efektiven prikaz današnje družbe, a z vidika laika, kot sem sam, nerazumljiv. Ne moremo pa zanikati, da gledališče senzorium doseže svoj cilj. Čutila in čustva razburka do vročičnega vrhunca in poskrbi, da se posameznik zazre vase in se vpraša, ali je umetnost sploh treba ocenjevati in na kakšen način.