SiolNET. Trendi Svet znanih
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Polona: Iskala sem zvok, ki bi me najbolj zapeljal

3

termometer

"Ljudje so presenečeni, sama zadovoljna. Marsikdo je pričakoval nadaljevanje pop žanra, dočakal pa nekaj povsem drugega," o glasbenem prvencu Na cesti pove Polona Kasal.

Simpatična Polona Kasal, nekdaj nepogrešljivi del zasedbe Gušti in Polona, se na slovensko glasbeno sceno vrača s singlom Cesta, ki obenem napoveduje prvenec Na cesti. "Pesem razumem kot iskanje osebnega miru. To lahko dosežeš na primer, ko greš na cesto in za trenutek pustiš vsakdan za sabo. Vedno na nek način bežiš pred samim sabo, iščeš izhod iz banalnih položajev ter poskušaš najti boljše. Želiš nekako osmisliti vso zadevo," pove Polona.

Glasbenica se na samostojni poti počuti sveže, pravi, da je vse na mestu. Album Na Cesti je edinstveno preoblikovanje skladb kantavtorja Tomaža Pengova z albuma Odpotovanja. "Gre za notranji vzgib, logično posledico vse glasbene pokrajine, ki jo konzumiram v svojem življenju. Na tej plošči se nisem želela ukvarjati s pop formo. Na podlagi obstoječe oblike Tomaža Pengova sem želela narediti to, kar se mi je zdelo fajn." Več si preberite v intervjuju.

Zadnja tri leta ste se pridno posvečali veliki prijazni pošasti, kakor ljubkovalno imenujete prihajajoči prvenec Na cesti. Zakaj analogija s pravljičnim bitjem? Lahko bi bila pošast, lahko bi bila neka valeča se kepa, ki postaja vedno večja, vse konkretnejša. Vsako ustvarjanje je kompleksen proces, pesmi pa od tebe vedno znova hočejo nekaj novega. Če pogledam nazaj, bi verjetno kakšno stvar naredila drugače, obenem pa me objema občutek, da je položaj pod nadzorom, kar me opogumlja. Pridevnik prijazna sem najbrž dodala zaradi dejstva, da gre za rezultat, ki ga imam zelo rada.

Solistično pot napoveduje melanholična različica skladbe Cesta, kar pa zadeva album, bomo morali še malenkost počakati. Pomlad je pravi čas za nov začetek, kako doživljate prve samostojne korake? Zelo sveže, vse je na mestu. Breme je deloma izpuhtelo že s singlom Cesta, lahko rečem, da celo fizično občutim, da sem nekako lažja. Istočasno je prišla pomlad – zame najlepši letni čas, sosledje iz narave se prekriva z nastajanjem izdelka.

Album je konglomerat pesmi Tomaža Pengova, kantavtorja, ki se rad sprehaja po temni in svetli skrajnosti življenja. Vas je prepričala globina besedil? Preplet glasbe in besedil. Brez glasbe, ki sem jo priredila, same besede ne bi zašle v takšno globino. Besedila Tomaža Pengova so nora, popolnoma razumljiva, navdušuje me, kako je Pengov ubesedil neko stanje na tako izjemen način. So zelo nekonvencionalna, obenem pa opisujejo pogosta človeška stanja, ki seveda niso vedno rožnata in preprosta.

Ideja za samostojni projekt Na cesti se je v resnici porodila na cesti? Ljubljana–Milano. Pengova sem poslušala na poti, iskre so preskočile. Mogoče sem o tem podzavestno razmišljala že nekaj časa, namreč da je stvar izredno lepa in da ima dovolj prostora, da se jo priredi.

Kako se je na predlog predelovanja odzval legendarni ljubljanski glasbenik? Bil je presenečen. Menim, da ga gotovo zelo redko na podoben način nagovori nekdo, ki ima pop zaledje. Upam, da vidi v projektu tudi pozitvne stvari, da ni vsa stvar preveč vdirajoča v njegovo zasebnost, intimo. Projekt sem mu poskušala predstaviti na najbolj prijeten način, po določenem času je privolil in rezultat sta Cesta in prihajajoča plošča.

Kakšna pa je tematika pesmi, ki zasedajo ploščo? Večina pesmi je epskih. V ospredju je iskanje smisla, konec koncev v nekaterih primerih tudi ljubezni. Stvari, ki pogojujejo našo srečo. Vsi vemo, da je ta pojem izmuzljiva stvar, in Pengov očitno pri tem ni nobena izjema. Na primer Cesta meni govori o bežanju pred samim sabo, da svobodo lahko recimo najdeš, ko se odpelješ in pustiš za trenutek vsakdan za sabo. Vedno na nek način bežimo pred nečim, iščemo izhod iz banalnih položajev, na katere smo obsojeni v vsakodnevnem življenju. Vse zadeve želimo nekako osmisliti.

Ste sami že našli smisel v življenju? Samo ustvarjanje dotične plošče je na primer eden od poskusov.

Z novim albumom zapuščate varni pop pristan, podajate se v eksperimentalno razburkane vode, v katere zaplava manj ljudi. Ste predvsem zadovoljevali lasten glasbeni okus? Najprej naj poudarim, da ta glasba ni eksperimentalna. Zagotovo sem pri ustvarjanju razmišljala bolj o tem kaj želim sama in kaj kdorkoli pričakuje od mene. Gre za notranji vzgib, logično posledico vse glasbene pokrajine, ki jo konzumiram v svojem življenju. V tem primeru se nisem želela pretežno ukvarjati s pop formo, na podlagi forme Tomaža Pengova sem želela narediti nekaj, kar me je zanimalo.

Singel Na cesti poslušalcu predstavi ambientalno glasbeno sliko z elektronskimi prvinami, sklepni del je v rokah kitare. Je prva skladba odsev albuma? Rdečo nit albuma sestavljajo elementi, ki se pojavljajo v Cesti, v vsakem komadu pa se prepletajo na svojevrsten način. Pri singlu se nisem ukvarjala s pop formo, spet drugje bo ta bolj zastopana.

Kako pa ste šivali nova oblačila Pengovovim pesmim? Čim manj sem se želela obremenjevati s tem, da se vtikam v neko legendarno delo, iskala sem zvok, ki bi me najbolj kreativno odpeljal. Vsaka pesem je glede na to, kaj je v meni vzbudila, dobila neko končno podobo. Začetne ideje nato potrebujejo veliko dela, da iz romantičnega vzgiba nastane konkretna oblika.

Zakaj se avtorji, polni ustvarjalnega elana, sploh lotevate priredb? Ker so svojevrsten izziv. Zame je bil izziv ustvariti na primer glasbo, zato mi je bilo po svoje všeč, da besedila že obstajajo in da si jih lahko "sposodim". Vse se je nekako sestavilo. Legendarni material, ki nekako odmaknjen od pozornosti, obstaja v našem prostoru, pozna pa ga premalo ljudi, neznan je prav gotovo tudi mlajšim. S svojim pop ozadjem morda lahko povežem dve diametralni sceni in bolj subtilen material na nov način predstavim širši množici.

K projektu ste privabili izjemne posameznike: Alda Ivančiča, Luko Jamnika, Petra Deklevo. Verjetno so vam pomagali tlakovati pot do končnega izdelka? Aldo Ivančič skrbi za končno zvočno sliko. Luka Jamnik je član benda Kamerad Krivatoff, ki je bil zame zelo zanimiv. Njihova zvočna podoba je temeljila na vintidž sintih, sproduciral je tudi del zadnjih Laibachov, kar pomeni, da ima zavidljiv nabor izkušenj. V producenstkem smislu mi je pri delu projekta zelo pomagal, sploh pri Cesti. Pero je super kitarist. Kjer je na mestu kitara, vskoči on.

Kdaj nameravate projekt predstaviti lačnemu občinstvu? Na tapeti bodo spomladanski, poletni in jesenski koncerti, o točnem datumu pa še molčimo.

Slovenska javnost je močno pogrešala Polono, tisti zasanjani, simpatični ter edinstveni glas dueta Gušti & Polona. Vas preseneča, da ste na glasbeni sceni pustili tako močan pečat? Da, verjetno smo delali nekaj prav, da se je to zgodilo. Tudi zdaj sem deležna super odzivov, stvari lahko v miru nadaljujem, po svoje sem pozitivno presenečena, saj nisem ničesar pričakovala. Če me sprašujete po preteklosti, sem ponosna na to, kar sva naredila z Guštijem.

Z Guštijem sta se razšla zaradi kreativnih nesoglasij. Pravite, da je najbolje stvari končati takrat, ko so še dobre. Kakšen občutek vas je preveval jutro po dokončni ločitvi? Kot da si šel z zabave, ko je bila ta na višku, pozneje pa poslušaš frende, da je bilo na koncu res že slabo, sam pa nikoli nisi imel te izkušnje.

Frontmanovsko vlogo je prevzela hrvaška pevka Ema Gargo. Ni malo tistih, ki menijo, da so ji Polonini čevlji preveliki. Kako gledate na njeno interpretacijo pesmi? Postavljena je bila pred izjemno težko nalogo, še posebno pri komadih, ki so v slovenščini. Določeno težavnost prinaša jezikovna pregrada, poleg tega pa so komadi postali ikonični. Na srečo.

Z Guštijem sta bila del mainstreama, pa vendar sami pa pravite, da prihajate s čisto drugega konca. Katerega? Vedno me je zanimal precej širok spekter glasbe. Tako očitnega popa, kot sva ga ustvarjala z Guštijem, ni bilo nikoli na mojem seznamu, kar pa seveda ne pomeni, da se nisem znašla v tej vlogi. Šele ko sem naredila nekaj svojega, sem ugotovila, da je to tisto, kar bi morda naredila v primeru, če ne bi bilo Guštija in Polone. Številni so pozitivno presenečeni, sama sem zadovoljna. Marsikdo je pričakoval nadaljevanje, dočakal pa nekaj povsem drugega.

Kje in kdaj se je začela pisati glasbena pot Polone Kasal? Pri šestih letih sem začela igrati violino, jo igrala devet let. V srednji šoli sem se začela spogledovati z elektroniko, v Ambasadi Gavioli sem nastopala kot spremljevalni vokal house inventarja. Kmalu zatem sem v studiu Žareta Paka spoznala Guštija.

"Ko čevelj škorenj rata, ne pozna ne sestre ne brata." Prepoznavnost, uspeh in slava radi dodajo kanček prevzetnosti, nadutosti. Kakšen je vaš odsev v ogledalu slave? Zamegljen. Se tem se nikoli nisem pretirano ukvarjala. Bila sem del ustroja, nikoli pa se nisem počutila slavno. Mogoče mi je kdaj za nazaj žal, da tega nisem občutila, da v tem nisem bolj uživala. Do glasbe sem bila zahtevna, kritična do samega sistema, vse skupaj sem jemala precej z rezervo. V našem prostoru nam še veliko manjka do profesionalizma na vseh ravneh.

Tudi sicer bi rekli, da se v medijih pojavljate takrat, ko si to želite in ko je to potrebno. Postavljate strogo ločnico med zasebnim in službenim? Improviziram. Zasebno življenje se prepleta s profesionalnim. Na kakšen način, predvsem pa zakaj govoriti o zasebnosti, je stvar, ki prevesi. Rumeni tisk me nikakor ne zanima.

Vaš življenjski sopotnik je športnik, vi ste glasbenica in pevka. Kaj je tisto najboljše, kar ste naučili Luka, ter obratno, kaj je on naučil vas? Gre za vztrajnost, odločnost, kako premagati meje, ki si jih ljudje vse prevečkrat postavljamo prenizko. Kako se zmotivirati na način, da boš iz sebe lahko iztisnil največ. To je odlika športnikov. Zmožni so popolne koncentracije v trenutku, ko se nad njimi vrši največji pritisk. Počutim se priviligirano, da te stvari lahko opazujem od blizu. Kaj je odnesel on, boste morali vprašati njega.

Če damo na stran glasbo in partnerja, kaj vam še zapolnjuje vsakdan? V življenju me navdihujejo zanimivi ljudje, potovanja, glasba, umetnost, film in meditacija. Zadnja je postala vsakodnevna rutina, pomaga, da v napornejših razmerah ne izgubiš živcev.

Kruh profesionalnega glasbenika v Sloveniji je trdo prislužen, med in mleko se cedita le občasno. Kako se prehranjujete zadnje čase? Prehranjujem se tako kot večina ljudi. Na različnih koncih poskušaš iz svojih talentov iztisniti čim več.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin