Pevec: Slovenski film živi na meji

Metod Pevec je kariero začel kot igralec, leta 1978 je zaigral v filmu Ko zorijo jagode, dve leti pozneje pa v odmevnem filmu Nasvidenje v naslednji vojni. Igralsko kariero je zatem postavil v kot, lotil se je pisanja in režiranja. Napisal je romane (Carmen, Marija Ana, Večer v Dubrovniku, Teža neba) in radijske igre (Muzikus, Penina, koder in spomin, Fantomski fant). Njegov režiserski opus obsega nekaj kratkih in dokumentarnih filmov (med njimi portreta Vitomila Zupana in Andreja Hienga v TV-produkciji) ter igrane celovečerce Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrellita, pesem za domov (2006) in Hit poletja (2008, v produkciji TVS). Njegov zadnji film Lahko noč, gospodična, ki je na filmska platna prišel lani, nagrade pobira kot za stavo, nič drugače se ne godi niti izrednemu, a pretresljivemu dokumentarcu Aleksandrinke.

Ste filmski in televizijski režiser, scenarist, pisatelj in igralec. Kaj od naštetega je vaša največja ljubezen ter ali obstajajo v vašem življenju sanje, ki jih še niste uresničili? Igralec sem bil v svoji rosni mladosti, kot študent in še nekaj časa po tistem, potem pa sem to svojo ustvarjalno dimenzijo odložil, saj so le prišli boljši kolegi z akademije, tako da si nisem več upal stopiti pred kamero. Vse, kar sem počel pozneje, so bila bolj ali manj prikazovanja. Med igralce se ne upam šteti, ta poklic zelo spoštujem, se ga celo bojim. Pred kamero namreč nisem rad. Če bi govorili o čem neuresničenem – vsak nov film, ki se pripravlja, je tista želja, velika in neuresničena. Nekaj posebnega, kar si želim, je mladinski ali otroški film.

V mladih letih ste zaigrali v odmevnem filmu Nasvidenje v naslednji vojni. Kako se vam je uspelo prebiti do glavne vloge kljub dejstvu, da niste bili študent AGRFT-ja? Sploh se nisem prebijal, tako da mi pravzaprav ni nič uspelo. Takrat sem film in igranje že odmislil, saj sem bil študent na filozofiji in primerjalni književnosti. Delal sem kot portir, se s tem tudi preživljal. Živo se spomnim, delal sem v pekarni Emona, ko me je klical Peter Zlobec: "Nujno, nujno, avdicija, Živojin Pavlović." Šel sem na poskusno snemanje in čez nekaj časa so mi sporočili, da sem izbran. To je bil zame velik šok, pa ne samo zame, tudi za slovensko javnost. Vsi so se spraševali: "Kdo pa je ta Pevec, ta mulec, ki bo igral Berka, avtobiografski lik Vitomila Zupana?"

Omenjeni izdelek je v tistem času podžgal marsikaterega "borca". Vam je politična nekorektnost filma zaprla določena vrata, ki so bila do tistega trenutka odprta? Nič se mi ni zaprlo, saj sem bil v filmu le igralec, nase nisem prevzel nobene avtorske odgovornosti. Se pa spominjam občutkov, ko sem bral roman in se čudil, da bo lik smel govoriti sporne tekste, ne da bi ga policisti aretirali. Konec sedemdesetih je bila partija še precej močna. Po drugi strani se je bilo zanimivo srečati z izjemnim intelektualnim ter državljanskim pogumom obeh disidentov, Pavlovića in Zupana, ki sta se v protirežimstvu popolnoma ujela, bila sta si skladna.

Se vam danes, ko zasedate režiserski stolček in za kamero opazujete perspektivne igralce, še kdaj kolca po igranju? Kar pogosto, še posebej takrat, ko vidim, da igralcu pred kamero nekaj res uspe, ko zaživi, ko igralski talent, ta njegov organ, zapoje. Gre za prav posebno vibracijo, ki jo začutiš, ko tisto pred kamero nenadoma postane na las podobno življenju. Čeprav je umetno ustvarjeno, gre za vrhunski občutek. Sam ga opazujem od daleč, vendar sem ga vsakič vesel, celo predstavljam si, kako mora biti igralec v tistem trenutku srečen v smislu, da je naredil božansko replikico življenja.

Vaši filmi imajo močno sporočilnost, so izredno gledljivi, nekateri nič kaj lahkotni. Lahko noč, gospodična gledalcu postreže s cmokom, ki ob koncu filma obstane v grlu, prebavi se šele proti jutru. Kljub bolečini film preveva določena mera optimizma ... Pri filmih se izogibam enobarvnosti, nočem jih obarvati niti v optimizem niti v pesimizem. Film mora ohranjati neko negotovost, napetost, razpetost med vsemi skrajnostmi. Ko preseže en sam rob, ne funkcionira več, postane tendenciozen. Tudi v življenju se nam zdi v nekem trenutku vse grozno, vendar nato vedno znova posije sonce. Zaradi tega so mogoče za koga moji filmi preveč kompleksni, sofisticirani.

Kakšen odziv občinstva vam je ljubši: solza žalosti ali solza smeha? Oboje. Sicer imam najraje, da posamezniki odreagirajo na tistih mestih, ki so meni najdražja. Včasih v filmu določeno stvar malce skrijem, je pod površjem, bolj diskretno pospravljena in najbolj sem srečen, če kdo odkrije ta podtaknjena zrna. Mislim, da gledalec s tem pride najbližje filmu, saj je odkril tisto, kar je skrito, in te trenutke vzame za svoje. Spet drugim se zdi, da nisi s filmom nič povedal, saj so spregledali zamolčano.

S filmi Carmen, Pod njenim oknom, Estrellita, Hit poletja, Lahko noč, gospodična ste nagrade pobirali kot za stavo. Bi bili oskarja za tujejezični film pripravljeni zamenjati za stoječe ovacije po koncu premiere svojega novega izdelka? Saj smo nečimrni, vendar ne toliko. Lepo je doživeti tako eno kot drugo. Oskar je nekaj takega, o čemer človek ne razmišlja, če pripada slovenski kinematografiji. To je utopično. Ovacije sem na drugi strani že doživel prav v tej dvorani (snemali smo v Klubu Cankarjevega doma, op. a.) s premiero filma Pod njenim oknom. Ko človek piše, montira, pripravlja film, gre skozi zelo mučne dvome, proces je poln negotovosti. Lep sprejem je neke vrste odrešitev in ne balzam, ki poboža tvoj ego. V temno dvorano se podaš z grozljivimi občutki, s strahom, ali si dve leti vrgel v temo ali bo to le sprejeto med ljudmi. Reakcija občinstva te osmisli in je v tem smislu gotovo pomembnejša kot oskar, ki je zagotovo najeminentnejša nagrada, vendar svetlobna leta daleč od tega, kar mi počnemo.

V vašem prvencu Vse je pod kontrolo je v ospredju moški, edini ženski lik je v ozadju. V vseh naslednjih filmskih projektih prevzame osrednjo vlogo ženska. Kaj vas pri raziskovanju ženske duše najbolj očara? Nikoli se nisem izrazito ukvarjal z raziskovanjem ženske duše, je pa res, da sem odraščal v zelo ženskem okolju, z dvema sestrama, pa tudi pozneje sem se veliko družil z ženskami. Za ženske junakinje, ki so praviloma v partnerskih odnosih z moškimi, sem se odločil namenoma. Deloma zato, ker mislim, da je prav, da se stvari povedo z ženske strani, deloma zato, ker so se mi vedno ponujale zanimive igralke, deloma pa zato, ker je bilo te zgodbe tudi lažje povedati z ženske strani.

V enem od intervjujev ste rekli, da je slovenski film obsojen na koprodukcijo, da se mora režiser podati s trebuhom za kruhom, s scenarijem za denarjem ... Na tak način sem posnel tri filme, vendar so bili tukaj tudi drugi razlogi. Pri Estrelliti smo zaradi pomanjkanja denarja našli partnerja v Nemčiji, pri filmu Lahko noč, gospodična se je to zgodilo na Hrvaškem, pri Aleksandrinkah pa smo meje prestopili zaradi produkcijskih in vsebinskih razlogov. Pri nekaterih filmih ni šlo drugače in smo bili primorani iskati dodatna sredstva, pri drugih projektih po tem ni bilo potrebe.

Kje vidite največjo težavo slovenske filmske industrije? V tem, da pač to ni industrija, da nimamo velikega trga, posledično potrebujemo subvencije in koprodukcije. Večji trg prinese ravnotežje, komercialnost in dimenzijo. Slovenski film je imel ta kontekst v času, ko so se pri nas snemale velike tuje produkcije, ko so bili slovenski filmarji najemna sila. Slovenski film živi na meji, imamo kritično mero produkcije in potem tudi Slovenci gledamo na domače filme precej kritično. Rezultati v kinematografih kažejo, da je slovenski film sicer deležen kritik, vendar je še vedno bolj gledan kot ameriški.

Koliko se kot režiser spogledujete s tujino? Bi bili v zameno za visok honorar pripravljeni zapustili domače okolje? Nikakor ne. Samo v svojem okolju lahko delam optimalno, z igralci, ki jih poznam, z jezikom, ki mi je resnično domač. Kakršnakoli ponudba iz tujine bi imela za seboj komercialne in žanrske razloge, kar pa mi je tuje. Nisem žanrsko vešč režiser, sem, kar sem, in tega svojega profila v tujini ne bi mogel izživeti, niti ga ne bi mogel prodati.

Kje se je rodila ideja za izreden dokumentarni film Aleksandrinke, kako in koliko časa se je uresničevala? Aleksandrinke so neka tema, okoli katere sem se vrtel dolga leta, odkar mi je Dorica Makuc poklonila dokumentarno knjigo, kjer sem se seznanil z vrhunsko nacionalno temo. V glavi sem idejo malce naivno vrtel kot igrani film, ki bi bil na žalost predrag. Nekega dne me je v pisarno poklicala Živa Emeršič in me vprašala, ali bi se lotil projekta. Najprej sem rekel ne, saj nisem želel "zajebati", potem sem privolil.

Koliko denarja zahteva takšen projekt? Okoli sto tisoč evrov, kar je za slovenski prostor kar precej.

Kaj se vas je ob snemanju Aleksandrink najbolj dotaknilo? Najbolj me je presenetilo in pretreslo spoznanje, da živimo v neki zmoti, da imamo materinstvo za nekaj zelo močnega, prirojenega vsaki ženski, da je to neko čustvo, ki je gensko zapisano. Izkazalo se je, da ni tako. Materinstvo nastane pozneje. Že res, da je nekaj hormonov na delu, ko ženska rodi, ampak ti hormoni se hitro posušijo in če ženska ne živi z otrokom, nima do njega nobenih materinskih čustev. Vsi poznamo to čustvo pri svojih materah in tudi pri sebi. Spoznaš, da je to čustvo plod dolgotrajnega skupnega življenja, plod nekega osebnostnega darovanja matere. Gre za moško zmoto, saj smo tako mirni glede vprašanja potomcev.

Bi lahko rekli, da so bile Aleksandrinke zametek slovenske ženske emancipacije? Te ženske so emancipacijo doživljale iz popolnoma svojih korenin, iz svoje izkušnje. Opore niso imele v nobeni instituciji in v nobeni teoriji. To so doživele mimo feminizma, emancipacijo so doživljale kljub svojemu patriarhalnemu okolju in katoliški vzgojenosti. Šlo je za osebne razvoje v svetovljanskem okolju, ki jim je to revolucionarno spremembo tudi omogočilo.

Plesni prizori so obvezni del vaših filmov in nič drugače ni niti v vašem aktualnem TV-filmu Vaje v objemu. Lahko poveste kaj več o projektu? Vaje v objemu so odkrito spogledovanje s plesom, nekako gre celo za plesni film. Očitno je v meni neka neizživeta ljubezen do plesa. Mikalo bi me posneti celo plesni film brez zgodbe, celo kakšno plesno predstavo. Ples in glasba sta že od nekdaj zelo filmska, film ljubi ritem.

V omenjenem filmu stopi v ospredje argentinski tango, ki nevarno premeša vsakdan, misli in strasti osrednjih dveh parov. Katera je osrednja lekcija izdelka, kaj ste se ob snemanju naučili Gre bolj za tango v njegovih koreninah. Tango ima najbolj odkrito vgrajeno komponento erotizma, ima umazan sloves, rodil naj bi se v bordelih, poleg tega pa je tudi zelo dialoški. Tango je sporazumevanje dveh plesalcev, gradi se neka zgodba, ki pritegne naše junake. Pogovarjajo se skozi ples in tudi mimo njega. Po pogodbi moramo film končat do konca junija, tako da ga lahko pričakujemo nekje jeseni.

Zakaj se Slovenci po vašem mnenju raje rokujemo kot objemamo? Tudi sam zastavim to vprašanje. Zelo blizu imamo Italijane, ki se objemajo, tudi naši južni bratje na Balkanu se radi objemajo, sami pa smo ujeti v neki srednjeevropski zadregi, plahosti, pomešani s katoliško moralo.