Neme gibljive slike še nikoli niso "zvenele" tako zabavno

Lubitscheva nema celulojdna mojstrovina iz leta 1916 je dolga leta veljala za izgubljeno, a bila na koncu odkrita prav na slovenskih tleh. Svoj ponovni krst, "reinkarnacijo", če hočete, pa je, zanimivo, nekoliko spremenjeno doživela v formi gledališkega, ne filmskega dogodka.

Pronicljivi režiser Diego de Brea, ki znova in znova preseneča z inovativnimi režiserskimi prijemi, je skupaj s štirimi mojstri igralske obrti, Jernejem Šugmanom, Alojzom Svetetom, Janezom Škofom in Borisom Mihaljem, občinstvo ponesel v navdušujoči svet burlesknih stereotipov, nerodnih situacijskih pripetljajev, očitne seksualnosti in nepremagljive moči ljubezni.

Veseloigra v treh dejanjih je dobesedno prežeta z vsemi odlikami črno-bele neme sedme umetnosti, ki je zaznamovala dvajseta leta preteklega stoletja. Neverbalno igro vseh akterjev, nadgrajeno le z občasnimi neartikuliranimi zvočnimi izpadi, bravurozno dopolnjuje ekspresivna govorica telesa: natančno izdelana obrazna maska neslutenih razsežnosti in pretirana pantomima. Komičnost t. i. "slapstick" komedije je še dodatno potencirana v "antičnem" dejstvu, da vse vloge, moške in ženske, igrajo "robustni kerlci", ki uspešno krmarijo med moškim in ženskim polom, ki sta skrita v vsakomer od nas.

Srčika predvidljive zgodbe "komedije o smrti" je sovražno-ljubezenski trikotnik, v katerega so ujeti mož in žena ter njena neznosno odvratna mati, njegova tašča. Sita moževih večernih šahovskih eskapad s prijatelji, ki trajajo do jutranjih ur, se žena (z obilno materino pomočjo) odloči moža postaviti pred vrata. Istočasno se tašča odloči, da bo v ženitni posredovalnici hčeri poiskala novega moža, takšnega, ki bi ustrezal starki, seveda. Možu sprva svoboda godi, a kaj kmalu ugotovi, da pogreša ženo. Pod pretvezo, da je storil samomor, se prijavi na razpisano mesto služabnika v hiši svoje tašče. Tam v nizu komičnih prizorov poskrbi za seksualno revolucijo, saj vzburi tako perverzno služabnico kot samo taščo, na koncu pa vse skupaj obrne sebi v prid in slavi zmago.

Neupravičeno bi bilo izpostaviti kogarkoli iz res izvrstne igralske ekipe, ki je delo opravila z odliko, a kaj, ko večkrat nagrajena Šugmanova kreacija lika tašče iz pekla nehote rine v ospredje. Šugman je s pretirano, a res dovršeno obrazno mimiko ter izjemno uporabo celotnega telesa ustvaril kompleksen, večplasten igralski "potpuri", zmagovalno kombinacijo možače in krhke dame v enem, zahrbtno prijazno čarovnico in preračunljivo hudičevko, ki meša štrene hčerki in njenemu možu.

Šugmanovemu neizprosnemu tempu, tako umirjenemu kot energičnemu, brez kančka trudnosti sledita Alojz Svete kot Soprog in Služabnik ter Janez Škof v dvojni ženski vlogi Soproge in Služabnice. Oba se prvovrstno znajdeta v danih nalogah. Škof je prav hipnotično izjemen kot žalujoča, nežna Soproga na eni in razvratna, poskočna Služabnica na drugi strani. In vse to lahko doseže le s pogledom: otožen in jokajoč za Soprogo, vročekrven, pohoten in "nasmejan" za Služabnico. Tudi Svete se mojstrsko in lahkotno preobrazi iz načelnega, trdnega Soproga v na videz poslušnega, bebavega Služabnika in obratno. Štiriperesno deteljico koherentno in homogeno dopoldni še izvrstni Boris Mihalj kot Šahist (je podobnost z nekdanjim ameriškim predsednikom Abrahamom Lincolnom le naključje?) in vrli Snubec, ki na koncu potegne "ta kratko".

V živo doživeto odigrana glasbena spremljava pianista Jožeta Šaleja s poudarki na veselih, "burlesknih" tonih pa je kot najslajši preliv na gledališkem posladku, s katerim postreže omenjena četverica. Ali kot bi angleško govoreči homo sapiensi odvrnili: "A Cherry on Top of the Cake!"

Ogled močno priporočam.