"Nekoč nas bodo vprašali, kaj smo počeli čutečim bitjem, tako kot so nas vprašali, kje smo bili, ko se je dogajal holokavst"

Na čas, ko je začela peti v skupini Planet Groove, jo vežejo lepi spomini, saj je bila v tistem času tudi sprejeta na študij jazzovskega petja v Gradcu. Leta 2002 je stopila na samostojno glasbeno pot, ki jo je še istega leta kronala z zmago na Slovenski popevki. Prvi studijski album Anima je izšel štiri leta pozneje, plošča Sakura leta 2009. Vmes je Jadranka uspešno diplomirala na graški Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost in odšla na glasbeno turnejo s skupino Laibach. Zdaj svojo energijo usmerja v klasično petje, v katerem je, kot pravi sama, srečala smisel in dobila odgovor na vprašanje, zakaj je na tem svetu. Načrte, med katere spada tudi snemanje prve jazzovske plošče, ji je za nekaj časa prekrižal projekt X Factor.

Vaš drugi samostojni album Sakura je izšel oktobra 2009 in od takrat pa do danes o vas v medijih ni bilo veliko napisanega. Kaj vse ste počeli od izdaje zadnje plošče? Od nekdaj je bila moja velika želja, da bi se v medijih pojavljala tako, da bi pisali le o moji glasbi ali o pravicah živali. Pri naših medijih pa vsi vemo, kako stvari stojijo zadnjih nekaj let. Od izdaje Sakure sem ves čas glasbeno dejavna in se glasbeno izobražujem. Obiskujem ure solo petja, koncertiram, z možem pripravljam svojo prvo jazzovsko ploščo, največji premik pa se je zgodil na področju klasičnega petja, saj sem v ljubljanski Operi dobila priložnost, da zapojem v koncertni izvedbi opere Dido in Enej.

Kdaj vas bomo lahko slišali? Premiera je sicer že bila, priložnost, da se dokažem, pa me čaka v ponovitveni izvedbi 16. marca.

Nazadnje smo vas lahko videli v videospotu za pesem Sam, v katerem ste nastopili s Trkajem, tu je še duet Če bi, ki ste ga posneli z Dominikom Bagolo. Kako je prišlo do omenjenih sodelovanj? Trkaj je pri svojem projektu želel sodelovati z ljudmi, ki so živeli v Savskem naselju. Ker sem tudi sama kar nekaj časa živela v tem naselju in ker si s Trkajem deliva podobno življenjsko filozofijo, sem se z veseljem odzvala povabilu. Videospot je sicer nastal kar nekaj časa pozneje, ko sva duet posnela v studiu, in nad Rokovo odločitvijo sem bila sprva kar presenečena. A zdaj sem vesela, da je do tega prišlo, saj je bil odziv res neverjeten. Z Dominikom sva se spoznala na neki zabavi, pozneje pa je k meni hodil tudi na ure petja. Ko mi je pokazal svojo avtorsko glasbo, mi je bila zelo všeč in sem ga spodbudila, naj čim prej posname ploščo. Še posebej mi je bila všeč pesem Če bi, za katero sem mu tudi predlagala, da jo posnameva v duetu.

Trenutno najaktualnejša je vloga žirantke v oddaji X Factor. Kakšni so prvi vtisi in ali je vloga težja ali lažja, kot ste pričakovali? Izziv sem sprejela, ker sem želela videti, kako te stvari funkcionirajo. Všeč mi je, da gre za pevsko tekmovanje in ne za resničnostni šov, ki bi posegal v intimno življenje nastopajočih, česar absolutno ne podpiram. Na mojo odločitev je vplivala tudi obljuba ustvarjalcev, da bo vse skupaj izvedeno na zelo visoki ravni in da bosta tudi druga dva žiranta kredibilna. Ko sem videla Damjana Damjanoviča, direktorja Slovenske filharmonije, in Aleša Uranjeka, znanega slovenskega menedžerja, sem brez težav podpisala pogodbo. Za zdaj mi ni žal, saj sem z ekipo, ki ustvarja oddajo, zelo zadovoljna.

Delo je bistveno težje, kot sem si predstavljala. Čeprav sem bila sprva prepričana, da bom vse skupaj zlahka izpeljala, sem že na avdicijah ugotovila, da to nikakor ne bo mogoče, saj gre za resnične ljudi z resničnimi zgodbami, ki so na trenutke tudi težke. Gre za ljudi, ki jih petje osrečuje in jim predstavlja pobeg od nekih težav. X Factor ni tekmovanje, na katerem pojejo šolani solo pevci, ki jim lahko poveš, da nekaj ni bilo tehnično v redu. Tudi sama sem morala preklopiti in začeti drugače gledati na stvar. Zdaj iščem nekoga, ki bo tako močno čutil glasbo, da bom lahko rekla, da je rojen pevec. In na zadnji avdiciji sem to dejansko slišala in videla. Žal mi je le, da se prijavlja manj starejših, želela bi si, da bi si tudi ti več upali in sledili svojim sanjam.

Bi se sami na prelomu tisočletja, ko ste slovensko glasbeno sceno okušali s skupino Planet Groove, prijavili na tak šov? Bi. O tem sem veliko razmišljala, saj sta bili nekoč Slovenska popevka in Ema nekaj podobnega, le da so bile možnosti, da si nastopil na omenjenih dogodkih, veliko bolj omejene, saj zgolj zaradi gledanosti izberejo večinoma znane izvajalce. Na X Factor lahko pride vsak, kar je super. Če v tebi živi glasba in če si tudi priden in delaven, lahko prideš daleč. Če bi bila danes stara 20 let, bi se prijavila na tak šov, čeprav če danes pogledam nazaj, bi me po vsej verjetnosti izdala trema. Ta mi še vedno povzroča preglavice, a se je z večanjem pevskega znanja z leti zelo zmanjšala. Zdaj v petju več ne tekmujem, ampak ga doživljam kot nekaj, v čemer brezmejno uživam.

Po koncu delovanja v skupini Planet Groove ste stopili na samostojno glasbeno pot, ki ste jo že leta 2002 kronali z zmago na Slovenski popevki, kjer ste strokovno komisijo prepričali s skladbo Tisoč. Kako se spominjate svojih prvih uspehov na eni strani in tistih prvih bridkih spoznanj o glasbenem poslu na drugi? Bridkih spoznanj o glasbenem poslu nimam. Začela sem s skupino, v kateri so bili ljudje, ki so veliko dali na glasbeno izobrazbo, in tudi sama še danes verjamem, da neka osnovna glasbena izobrazba, ki ti daje samozavest, mora biti. Tako tudi lažje gradiš svojo glasbeno osebnost. Sicer pa sem bila v tistem času zelo vesela, da lahko pojem. Takrat sem bila tudi sprejeta na študij jazzovskega petja v Gradcu. Z glasbenim poslom se nisem nikoli obremenjevala, zvesto sem sledila sami sebi in od te poti nisem odstopala. Bridkost se v glasbenem poslu kaže samo takrat, ko nimaš koncertov, ko se ti zdi, da si spregledan, in za to začneš kriviti druge. Sama sem spoznala, da nikoli niso krivi drugi, ampak preprosto še ni pravi čas, ki pa pride za vsakega, če le dovolj dolgo vztraja na svoji poti.

Je vaš čas že prišel? Ne, moj čas še prihaja.

Javnost vas pozna tudi po opozarjanju na pereče družbene probleme. Pred kratkim ste v enem od intervjujev izpostavili problem izkoriščanja in ubijanja živali za hrano. Med drugim tudi dejavno sodelujete v društvu za zaščito živali. Če zdaj potegneva črto, katere so pozitivne spremembe, ki so se v Sloveniji zgodile na področju zaščite živali? Kakšne bistvene pozitivne spremembe se niso zgodile. O pozitivni spremembi bom govorila takrat, ko bo prišlo do popolne osvoboditve živali. Kompromisov, kakršen je na primer ta, da bomo kokošim zvečali kletke, ne sprejemam. Živalim, ki se od nas skoraj v ničemer ne razlikujejo, so odvzete pravice samo zato, ker ne znajo govoriti. Ko je človek pred deset tisoč leti zasužnjil živali – danes temu pravijo, da jih je udomačil –, je začel vso tehniko zlorabe prenašati tudi na človeka. In danes vemo, kakšen sovražnik lahko postane človek človeku. Dokler bo praksa izkoriščanja in zlorabe živali nekaj družbeno sprejemljivega in zakonitega, se ne bo spremenil niti odnos do sočloveka. In ne bo šlo tako, da bomo najprej spremenili odnos do sočloveka, ampak se bo sprememba najprej zgodila v odnosu do najšibkejšega člena družbe. Naš odnos in to, kar smo, se vedno kaže v odnosu do najšibkejših.

Katero pa je tisto področje, zoper katerega bo treba organizirati še veliko protestnih shodov? Ljudje se zgražajo nad mučenjem psov, mačk in nad ubijanjem živali v krzneni industriji, ampak treba se je zavedati, da tudi usnje ni nič drugega kot obrito krzno. Devetindevetdeset odstotkov mučenja, zlorabe in ubijanja živali se zgodi zaradi prehrambne industrije, en odstotek predstavljajo živali, ki so ubite za krzno, uporabo v laboratorijih ali drugih oblikah izkoriščanja. Vsak pri sebi se mora vprašati, ali je prav, da je danes, ko je znano, da za preživetje mesa ne potrebujemo več, ubijanje in mučenje živali etično in moralno opravičljivo. Da nekoga na svet spravimo z namenom, da ga na koncu ubijemo za hrano. Gre za brutalne prakse, pred katerimi si ljudje zatiskajo oči, saj bi, če bi končno spregledali, postali odgovorni. Ljudje pa večinoma bežijo od odgovornosti. Za to so dobri protestni shodi, saj ljudem pokažejo drugo plat medalje. Prehrambni in farmacevtski lobiji ne bodo nikoli razkrili resnice, saj gre tu za vprašanje denarja in moči in ne tega, kaj je dobro za naše zdravje. Spremembe se bodo zgodile takrat, ko se bodo ljudje sami začeli spreminjati.

Bi morali na to opozarjati že v šolah? Absolutno. Začeti je treba pri najmlajši generaciji, ki je še dovolj subtilna in ni ukalupljena v neke dogme. A bolj kot sprejetja krute resnice je otroke treba naučiti, da razmišljajo s svojo glavo, da dvomijo o dogmah, ki so jim bile položene v zibelko, in poiščejo svojo resnico. Vendar dokler imajo ljudje poln hladilnik in slepo sledijo oglasnim sporočilom, je težko. Na žalost se vsega začnejo zavedati šele takrat, ko so sami vpleteni v trpljenje bodisi z boleznijo ali izgubo službe. O teh stvareh je treba razmišljati prej, ne takrat, ko smo v to prisiljeni. Nekoč nas bodo vprašali, kaj smo počeli živim čutečim bitjem, tako kot so nas vprašali, kje smo bili, ko se je dogajal holokavst, in danes se živalim ne dogaja nič drugega kot holokavst. Takrat ne bomo mogli znova reči, da nismo vedeli, ker smo vedeli in bili v vse skupaj zelo dejavno vpleteni.

Danes se zdi, da je opozarjanja na mučenje in zlorabo živali vedno več. O neki spremembi res ne moremo govoriti? Res, da je opozarjanja vedno več, a premik se je zgodil v odnosu do hišnih živali, s katerimi smo v stiku. Medtem ko se odnos do živali, s katerimi nismo v vsakodnevnem stiku – pa se te na primer od psa, za katerega bi dali življenje, nič ne razlikujejo –, ni spremenil. Naš pes ni nič drugačen od, na primer, telička, ki ga mami odvzamemo zato, da mi pijemo kravje mleko. Mi smo tako izprijeni in perverzni, da smo edina vrsta na tem svetu, ki pije mleko druge vrste, vrste za katero menimo, da je na nižji ravni. To je bizarno. Mi smo tudi edini, ki kot odrasli pijemo mleko, ki je namenjeno mladičem, otrokom, dojenčkom. Zakaj potem ne pijemo človeškega mleka, kjer bi dobili kakšne koristne snovi za svoje telo? V kravjem mleku ni niti ene koristne snovi za naše telo, ampak zgolj za telička. Tako je poskrbela narava, ki je iz točno določenega razloga naredila tako, da imajo mleko lahko zgolj doječe matere za svoje otročke.