"Ne bom se skrival za likom Državljana Toša"

Tadej Toš je igralec, ki je od leta 2000 stalni član ansambla mariborske Drame, poznamo pa ga tudi po njegovih stand-up nastopih, pa tudi vodenju prireditev, kot so Viktorji in Bob leta. Leta 2008 je za vlogo Jeana v igri Nosorogi prejel Borštnikovo nagrado, leta 2010 pa je bil na Dnevih komedije izbran za žlahtnega komedijanta. Živi med Zagrebom in Ptujem. Pogovor smo začeli pri barvah, saj Toš želi v sivino, ki prevladuje med oblačili slovenskih voditeljev, vnesti nekaj drznih barv in retro kroje, pa tudi nekaj več optimizma. Sredine večere bo začel barvati 16. oktobra ob 22. uri, a ker bo oddaja slonela na aktualnih dogodkih, tema prve oddaje še ni določena.

Kakšna bo oddaja Državljan Toš? Si lahko obetamo pravi late night show, kakršne poznamo s tujih televizij? To je oddaja, ki bo vsebovala elemente in oblike late night showov, hkrati pa se je treba zavedati dejstva, da Slovenija ni Amerika in da bo to pri nas seveda malo drugače. Imeli bomo hišni bend, občinstvo v dvorani, delali bomo stand-up in pogovore z dvema do tremi gosti na oddajo, predvsem pa bomo želeli vzpostavit lahkotno, razbremenjujočo, optimistično, veselo in v vsakem primeru zmeraj budno in vseeno malce satirično ostro vibracijo.

Z ostrino bomo želeli povedati, da smo dejansko ljudje tisti, ki ustvarjamo okolje, v katerem živimo. Če mi danes, kot kažejo javnomnenjske ankete, nismo zadovoljni s stanjem, ne samo v državi, ampak tudi s splošnim stanjem našega bivanja v tem trenutku, moramo spremembe začeti pri nekih malih, drobnih korakih, ki jih lahko začnemo delati skupaj. Le tako vsega skupaj ne bomo jemali tako hudo resno.

Je zato tako pomembno, da ste lik, da v oddaji ne boste Tadej Toš, temveč Državljan Toš? Pomembno je, da je to lik, zato ker ima lik veliko več možnosti komentiranja, v drugih stvareh lahko razmišlja, svobodnejši je, ni ujet z identiteto, nima emša, nima davčne številke, ima samo ime in s tega stališča ni tako ujet in vpet v sistem. On je en korak bližje k svobodnejšemu jazu, k dihanju s polnimi pljuči za vse nas. Ta lik bi želel, da se državljani v tej državi generalno počutimo bolje, da smo veseli.

Se bo Državljan Toš uvrščal v tradicijo slovenskih zabavljaških likov, kot sta bila Jaka Šraufciger, Zmago Batina …? To ne bo takšne vrste lik, ker če pogledamo omenjene like, so to veliko bolj liki, kot je Državljan Toš. Oni recimo niso imeli imena avtorja in izvajalca. Distanca med likom in izvajalcem je bila večja. Državljan Toš pa je lik, a hkrati sem to še zmeraj jaz. Jaz se ne skrivam za tem …

Imate na zalogi kakšne prijeme za občinstvo, če se to v dvorani morda ne bo odzivalo, kot bi si želeli? Za zdaj ne, če podrobno spremljate televizijske oddaje, lahko zelo pogosto opazite, da so odzivi občinstva ali montirani ali pa vsaj malo okrepljeni, da ustvarjajo vzdušje, ki ga v resnici v tistem trenutku in prostoru ni. Se pravi je vse to, da je nekaj tudi zabavno, uspešno, učinkovito pri občinstvu, neke vrste manipulacija in iluzija.

Mi si ne domišljamo, da imamo v rokah material, ki bo deloval, naš material smo mi, naša komunikacija, naš trenutek, naša oddaja, ki si bo želela loviti aktualen trenutek realnosti in ga v duhu zabave, razbremenitve in poenostavljanja zbanalizirala do obisti. Poenostaviti življenje, ker je preveč zakomplicirano, bo naš cilj. Če na ulici danes ljudi vprašamo, kaj je to zlato fiskalno pravilo, grem stavit, da 99,5 odstotka ne zna odgovoriti na to vprašanje.

No, saj tudi vsi ministri na to niso znali odgovoriti. Je pa to nekaj, kar je bilo precej časa velika tema. In mi bomo zdaj kot državljani državo poskušali razumeti. Če bo vprašanje dneva: spoštovane državljanke, cenjeni državljani, danes bomo odgovorili na vprašanje, kaj je to zlato fiskalno pravilo, bomo začeli iskati odgovore. Šli bomo do Googla, po kakšnega strokovnjaka, po pisma bralcev, potem pa bomo vprašali ljudi, ali mislijo, da to potrebujemo. Ali mislite, da država dela tako, kot bi morala, glede na to, da je to naša država in ne mi njeni? Razjasnimo si vprašanje, ali smo mi od države ali je država naša. Če smo mi od države, potem je vse v redu, država lahko dela z nami, kar hoče. Če pa je država naša, pa mi nismo zadovoljni s tem, kakšna je, se moramo vprašati, zakaj tako je.

Boste to vprašali tudi goste? Tudi z gosti se bomo želeli pogovarjati o teh stvareh, na primer, kako si vi predstavljate zlato fiskalno pravilo, imate vi v vašem gospodinjstvu v hladilniku zlato fiskalno pravilo, kaj je zlato fiskalno pravilo vašega hladilnika?

Skratka besedne zveze, ki jih uporabljajo mediji, država, sistem za komunikacijo z nami in ki jih mi v veliki meri kot uporabniki ne razumemo, ampak jih ogromno slišimo in vemo, da niso najbolj pozitivne, bomo poskušali razložiti in uporabiti v drugih kontekstih.

Kako se na primer običajen človek počuti, da zraven tega, da mora poleg svojega kredita rešiti še eno banko, s katero tako ali tako nima nič? To so milijarde, človek, jaz imam že s sto evri težave, ste normalni?

Na ta način bomo mi v pisanem okolju želeli vzpostavljat distanco, ki bo ljudi morda razbremenila, morda pa nekoč rezultirala v to, da se nekaj premakne, spremeni …

Računate torej na aktivne gledalce? Saj pravijo, da imamo parlamentarno demokracijo, v kateri je vse mogoče. In mi v oddaji rečemo, v redu, poglejmo, kaj je parlament, kaj je demokracija, kaj je parlamentarna demokracija …

… in kje smo mi? Tam! (pokaže s prstom na drugo stran prostora)

Se bojite pritiskov od zunaj? Če se boste spraševali, kakšno je stanje v državi, boste verjetno namreč hitro sklenili, da ni vse v redu. Mi bomo sklenili, da so stvari takšne, kot so, ne da niso v redu, saj živimo v parlamentarni demokraciji in smo si sami naredili, da je tako. Če si nismo, kdo potem je? Pa pojdimo iskat, kdo je to bil. Jaz ne vidim tu nobene težave, če komu, recimo šefom, kaj ne bo ustrezalo, nas bodo tako ali tako ukinili …

Se bojite usode, ki sta jo doživeli oddaji Tv Poper, Hri-bar …? Pa to je najboljše, če te prepovejo, potem si imel nekaj za povedati. Kaj ni to super? (smeh)

No, daleč od tega, da bi se zdaj ukvarjali z željami o rezultatih. Živimo v časih, ki tudi v našem delu zahtevajo in kličejo po transparentnosti. Mislim, da občinstvo, ki spremlja naše delo, ceni resnico, četudi ni najlepše barve, da ceni transparentnost in kliče po tem, da se v nekih malih korakih še dajo ohranjat neki normalni standardi komunikacije, da ni treba, da je v življenju vse kredit, manipulacija in laž, da smo še zmeraj ljudje in da se na nadmorski višini, kjer mi živimo, ne nekje nad oblaki, še vedno lahko s stiskom roke, s pogledom, z besedami, z dobro voljo povežemo v skupnost, ki lahko deluje tudi tako, da so ljudje na koncu lahko srečni.

Kje je ta faktor sreče, kako srečni smo? In tukaj sva v najinem pogovoru že našla temo za oddajo: koliko si Slovenci mislijo, da so srečni? Od ena do sto.

O tem obstaja tudi lestvica … No, in mi jo bomo poiskali in pogledali, na katerem mestu smo. In pogledali, kje so bolj srečni, zakaj so bolj srečni, kako je pri njih … Verjetno imajo več denarja …

Ja, in govorijo dansko. Bomo pa pogledali tudi, zakaj so eni manj srečni kot mi, in se po slovensko privoščljivo zahahljali in rekli hvala bogu, nismo tam, bolje je biti 17. kot prvi, vsaj nisi na udaru. (smeh) Tu bomo iskali. Predstavljali bomo statistiko, izkušnje gostov z birokracijo, državo, sistemom …

Kletvice ostanejo? Ne, ne, ne, razen če je nujno potrebno. Mi bomo želeli izkoristiti to, da je ena televizija nam dala možnost, da nekaj delamo, mi pa bomo konceptualno skušali v oddajo spraviti glas državljanov. Ne želimo biti samo mi tisti, ki sporočajo, ampak želimo ljudem povedati, da smo mi zdaj na televiziji, da se to prenaša po vsej državi in da če imate kaj za povedati, recite zdaj, ker jaz bom to povedal naprej. Dokler nas ne ukinejo.

Nam lahko zaupate kakšnega gosta iz prve oddaje? Ha, ne vem, ali lahko. Mi smo trenutno v kajaku z enim veslom, na brzicah, z zavezanimi očmi, v deževni noči pozimi.

Obetavno ... In skale so. Tu smo trenutno. Ves čas bomo iskali možnost, da malo stopimo čez črto, ampak bomo potem takoj stopili nazaj. Malo bi razgibali, da ni vse zaprto, sterilno in ustvarjeno po vzorcu. Da človeku ni treba pristati na vse, kar mu nekdo reče. Tu mislim, da smo našli nišo, ki je slovenski zabavni prostor trenutno ne zapolnjuje, mogoče jo pa potrebuje. Če je temu tako, pa bomo hitro videli.

Prvič že v sredo ob desetih zvečer.