Modrijani: Lahko bi pustili redne službe

Štiričlanska zasedba, bratranca Rok in Blaž Švab ter brata Peter in Franjo Oset, je prepoznavna po štiriglasnem petju in izjemnem liričnem tenorju Roka Švaba. Izdali so že osem velikih in dve mali plošči, na slovenskih narodnozabavnih festivalih so osvojili vse, kar se je osvojiti dalo, s trdim delom, iskrenostjo ter zavidljivimi glasovi pa so se prikradli v številna slovenska srca, tudi tista, ki jim narodnozabavna glasba ni "prva viža".

Na slovenski glasbeni sceni modrujete že 12 let, v tem času ste izdali 12 albumov, na njih je našlo mesto več kot 100 skladb. Gre za zavidljivo shrambo, ki močno prekaša repertoar najuspešnejših slovenskih skupin ... Mogoče prednjačimo po številu, vendar pa bi trenutno znal našteti ali zaigrati le kakih 25 pesmi. Modrijani smo priden ansambel. Pogosto naš vprašajo: "Kako to, da vam uspeva, zakaj vam gre tako dobro?" Skrivnost je v tem, da smo precejšnji garači, veliko delamo, veliko vadimo, vsako leto iz teh vaj nastane vsaj za album pesmi, dve, tri pesmi iz vsakega albuma pa potem tudi igramo na koncertih po Sloveniji. Skladbe, ki nam niso ljube, posnamemo, nato pa jih kaj hitro pozabimo.

Kako se je začela pisati zgodba o uspehu Modrijanov? Oče enega od naših muzikatov je popravljal anteno pri očetu drugega muzikanta. V času, ko sta bila na strehi pri anteni, sta se pogovarjala, no, predvsem hvalila, kako njuna sinova super igrata in pojeta. V nadaljevanju se je pojavila ideja, da bi sinovi lahko naredili ansambel. Eden od sinov je imel brata, eden pa bratranca – v bendu smo namreč dva brata ter dva bratranca. Slučajno smo se dobili na vajah, skupaj igrali nogomet, košarko, obiskali smo frizerja, nekaj trgovin, ves čas smo jedli, vadili pa le 15, 20 minut na dan. Na vajah se je vse dogajalo spontano, preigravali smo in preigravali, prvič nastopili, prvič tudi nekaj zaslužili, kar nam je bilo seveda všeč, uživali smo ob petju in igranju. Prava zgodba se je začela pisati s prijavljanjem na domače narodnozabavne festivale. Teh smo se udeležili neobremenjeni, s prijetnim občutkom, kupili smo si nove narodne noše in potem je uspelo prvič, drugič, tretjič, četrtič. Veliki odri, luči in kamere te malce zasvojijo, tudi uspehi te, in se ni končalo, pravzaprav se je začelo zares, tako zares, da bi zdaj lahko pustili službo in se z glasbo ukvarjali poklicno.

Bi lahko izbrali trenutek v svoji karieri, na katerega ste še posebej ponosni? Ponosni smo, da se nismo predali takrat, ko smo mutirali. Začenjali smo pri 13, 14 letih, ko so se glasovi intenzivno spreminjali. Poleg tega smo že od začetka igrali ob vseh koncih tednov, prosto smo imeli le eno soboto na leto. Ni bilo vedno lahko, spremljale so nas tudi angine, pljučnice in vse preostalo, vendar nastopov nismo nikoli odpovedovali, vedno smo vzdržali. Na te trenutke, ko je bilo najtežje, smo najbolj ponosni. Kar zadeva glasbo, nas s ponosom navdaja predvsem dejstvo, da smo v isti sestavi že 12 let, da se držimo skupaj ne glede na to, da občasno na vajah zaradi jeze razbijemo kakšno kitaro, da kdaj pa kdaj kdo koga že drži za vrat. Še vedno modrujemo in še dolgo bomo modrovali.

Vaša posebnost je prepevanje a cappella, s čimer, kakor pravite, ohranjate slovensko glasbeno izročilo ... Tako večkrat rečemo, tudi zapišemo, vendar pa ohranjanje izročila ni naša prioriteta. Na začetku glasbene kariere smo imeli v lasti majhen avto, suzukija marutija. V prtljažniku smo imeli vodo, saj nam je tu in tam zakuhal. Tako smo hodili naokoli osvajat punce – v naših krajih je še zelo živa tradicija, da hodijo fantje dekletom pod okna pet. Puncam je to všeč, mame ali tašče pa skuhajo kakšno klobaso (smeh). Ker smo se v marutija vsi štirje komaj zbasali, smo inštrumente pustili doma, pod oknom smo nato le peli, lepo oblečeni, potrebna pa je bila tudi usklajenost. Sčasoma smo ugotovili, da zadeva zveni precej lepo, nekaj smo tudi posneli, pozneje kar celo ploščo. Tudi danes še zelo radi kakšno zapojemo, način a cappella ugaja predvsem starejši publiki.

V maju ste končali snemanje dvanajste zgoščenke, ki nosi naslov Ti, moja rožica. Naslovno pesem ste premierno predstavili novembra lani, danes jo prepeva širna Slovenija. Lahko rečemo, da je Rožica pobožala uho tudi tistim, ki jim narodnozabavna glasbo ni domača ... Na veselicah in dogodkih, kjer igramo, opažamo ogromno ljudi – rokerjev, metalcev, ki se jim niti ne sanja o narodnozabavni glasbi. Uživajo predvsem v energiji, v množici ljudi, v splošnem dogajanju. Tudi modrci kdaj poletijo sem ter tja, no, o tem ne bomo, skratka marsikaj se dogaja, mladi resnično uživajo. Rožica je nastala precej spontano, slučajno. Modrijani zelo čutimo ljudi. Če si vse dneve na odru, nekako začutiš, na kaj se odzivajo ljudje, kaj jim je blizu, kaj jim je všeč. Rožica ni nič drugega kot utrip srca na drugi poudarek, nastala je zaradi ljudi, ki so se na veselicah odzivali na močne ritmične poudarke. Melodija se je rodila neke noči na poti domov.

Rad utrgal bi te nežno, ti roža moja vročih sanj. Za ljubezen s tabo bežno srce gori mi noč in dan. Je dekle fiktivno? In če ni, komu je tako močno zmešalo glavo? Besedilo je napisal Jože Galič iz Šempetra in večkrat je že omenil, da ima zgodba v ozadju resnično osebo, nikoli pa ni natančno povedal, za koga pravzaprav gre. Sam sumim, da gre za nekega glasbenika, ki je bil močno zagledan v neko starejšo gospo. Teh zgodb je v naših krogih precej, najbolj pošteno pa bi bilo, da bi kaj več povedal prav Jože Galič. Sam bom raje modro molčal (smeh).

Del Slovenije narodnozabavno glasbo obožuje, nekateri je ne prenesejo, spet drugi jo podcenjujejo. Kako gledate na te skrajnosti? Logično je, da je nekateri ne prenesejo, jih zelo razumem, saj tudi sam včasih česa, kar se dogaja v narodnozabavni glasbi, ne morem slišati. V Sloveniji imamo kup radijskih postaj, kjer ni glasbenih urednikov, ki bi bili neko sito, tako da je povsem logično, da pride v eter marsikaj takšnega, ob čemer poslušalcu, ki posluša druge glasbene zvrsti, ravno ne zaigra srce. Druga zgodba pa je, da imajo nekateri že sicer močan odpor do polk in valčkov, ki so banalni, ter do te glasbe, ki je tako preprosto, da je banalna. Ni ravno tako. To glasbo so prepevala številna znana glasbena imena, tudi kup visokoizobraženih glasbenikov. Če znaš tej glasbi prisluhniti, lahko ugotoviš, da je polna lepih prvin, odlikuje jo veliko zahtevnosti in kakovosti. Pomembno je le, da poslušaš pravo, izbrano narodnozabavno glasbo. Tudi mi smo posneli marsikaj takšnega, na kar danes nismo ponosni. To, da nekateri že vnaprej ne marajo te zvrsti, je poskrbelo za pozitiven odziv med mladimi, saj so ves čas čutili, da se to glasbo potiska v ozadje, da se jo odriva. Ko neko stvar precej časa odrivaš ali stiskaš skupaj, prej ali slej poči, in tudi je počilo. Danes mladina prepeva Čebelarja ter V dolini tihi, ta glasba je v njih navzoča celo bolj kot katerakoli druga zvrst. Prav to odrivanje je posledica buma med vsemi generacijami.

Z uspešno kariero pride tudi slaba stran slave, zlobni jeziki, kritike, izmišljene pripovedke in trači. Kako nevoščljivcem najlažje zaprete usta? Dejstvo je, da je najslabše brati forume, komentarje na dotičnih portalih, saj ljudje anonimno napišejo res marsikaj. Če te stvari bereš in si jih jemlješ k srcu, lahko to pokoplje tvojo ustvarjalnost. To je najbolj grenak priokus tega, da smo zelo prisotni.

Slavko Avsenik je slovensko narodno glasbo ponesel v svet in ga tudi osvojil. Ste tudi vi pripravljeni prestopiti domači prag? Nič na silo, se je pa nekajkrat že zgodilo, da so nas klicali, ali bi bili pripravljeni začeti snemati v tujih jezikih in oditi na tuje odre. Zaradi naših rednih služb je bilo to vedno težko, vendar pa v Modrijanih tli močna želja po prestopu meje. Najbrž se bo to zgodilo, ko se bo našel čas. Pesmi so sicer že pripravljene, prevedene.

Letno odigrate več kot 200 koncertov, zasebno življenje tako vsaj malce trpi. Spemljevalke ste verjetno kaj kmalu navadili na večerno in nočno odsotnost ... Ni lahko. Ko se je enemu od Modrijanov rodil sinko, je bila težava že to, kako priti domov, bili smo utrujeni, igrali smo že štiri dni zaporedoma. Vse naše dame so sprejele tak način življenja, se zelo dobro organizirane, kar pomeni, da se občasno zberejo, obiščejo naš nastop in se nato s fanti odpeljejo domov. Vsak Modrijan naredi letno več kot 100 tisoč kilometrov. Po koncertu odidemo domov vsak s svojim avtom, da smo res čim hitreje v objemu deklet, žena.

Fotr mulcu, ki igra v rokenrol bendu, večkrat reče: "Pusti tole škripanje, iz tega ne bo nič, pojdi raje v narodnozabavni ansambel, tam je denar." Je res tako? Res je tako. Delati moraš v glasbi, ki jo čutiš, sicer ni uspeha. V Sloveniji je veliko skupin, ki lepo igrajo, pojejo, ampak se čuti, da so stvari narejene na silo, da tu ni srca, ni pristnosti. Če hočeš izvajati narodnozabavno glasbo, moraš z njo tudi odrasti. Naši pobje so po večini z dežele, glasbo so igrali in prepevali že njihovi starši, stari starši, čutijo, kaj je lepo, kje ljudem zaigra srce, in to tudi delajo. Dejstvo je tudi, da se tovrstna glasba igra vsepovsod – na krstih, porokah, abrahamih, veselicah, medtem ko rokenrol bendi nimajo toliko priložnosti, posledično pa je tudi manj denarja. Ne gre za to, da bi imeli narodnozabavni bendi višje cene, nikakor, verjetno imamo vsi po vrsti celo nižje kot kak dober rokenrol bend v Sloveniji, gre le za to, da je več priložnosti, kjer se ta glasba lahko izvaja. Hvala bogu za kup gasilskih društev, ki letno organizirajo na stotine veselic. Se splača, je vredno, vsak posameznik lahko preprosto izračuna, da je zadeva donosna.

S čim si sicer služite vsakdanju kruh in kako modro preživite preostanek prostega časa? Najmlajši Modrijan Franjo je mentor mladim glasbenikom, ima svoj studio, kjer tudi precej snema. Peter, njegov brat, je učitelj razrednega pouka. Rok, moj bratranec, ima svojo glasbeno založbo in glasbeno šolo, sam pa sem socialni delavec na raziskovalnem inštitutu Antona Trstenjaka v Ljubljani.

Že dolga leta prirejate odmevni glasbeni dogodek Noč Modrijanov. Govori se, da na tisoče ljudi vedno znova ostaja pred vrati. Čemu pripisujete tolikšno priljubljenost? Noč Modrijanov smo najprej prirejali v Dobrni, nato se je stvar preselila v celjsko dvorano Golovec. Prirejamo jo vsako leto in vedno damo vse od sebe. Ne samo energije, vsakodnevnih vaj, v dogodek vložimo tudi ves denar, ki pride v sklad, namenjen izključno Noči Modrijanov. Naj povem, da tega ne delamo zaradi dobička, saj nam, hvala bogu, ni treba, ves denar porabimo za dober program, da bi imeli ljudje čim več od tega. Letošnja Noč Modrijanov je bila razprodana v rekordnih sedmih urah, na bencinskih postajah so bile vrste že zjutraj, ob pol štirih popoldne pa so nas pristojni poklicali, da je zadeva končana. Mi smo na to ponosni, veselje je sladko kakšnih pet minut, zatem pride pomislek, koliko dela nas čaka. Za dogodek vadimo dva meseca, vsak dan, dobivamo se po službah okoli sedme ure zvečer, vadimo do enih zjutraj, dopoldne pa gremo spet opravljat vsakdanje obveznosti.

Nameravate dogodek v prihodnosti preselili v Stožice? Prvič, smo patrioti, Štajerci, drugič se nimamo nobenega namena hvaliti s krono polnih Stožic. Noč Modrijanov bi raje preselili v planine, ob kakšno jezero, mogoče ob morje. Tretji razlog pa je seveda finančni, saj Stožice stanejo preveč.

Se odzovete na povabilo gospodične, gospe, mogoče tudi babice, ki praznuje rojstni dan, obletnico? Velikokrat. Veliko je želja ljudi, ki se veselic ne morejo udeležiti zaradi bolezni, invalidnosti. Te posameznike obiščemo na domu, manjšo veselico naredimo kar v dnevni sobi. Te stvari seveda opravljamo brezplačno, takšne in drugačne zgodbe se nas dotaknejo. Približno 40 večerov na leto namenimo povsem dobrodelno družinam, otrokom in društvom. S Čuki sicer pripravljamo tudi fundacijo, zbran denar pa bo šel v roke pomoči potrebnim.

Kdor se smeje v petek, se joče v nedeljo. Kako pa vi doživljate ponočevaja na veselicah ob koncu tedna? Imamo pravilo, saj nihče od Modrijanov na nastopu še ni popil kozarca vina ali piva, pijemo samo vodo. Kljub temu se v ponedeljek ali torek počutimo povsem izmučene. Na odru pustimo srce, dušo, tudi glasilke. Modrijani malce športajo, ob začetku tedna malce prespijo dopoldneve, najbolj pa nam energije napolnijo ljudje, ki uživajo ob naši glasbi.

"Vsi smo dovzetni za pohvale," je nekoč zapisal Abraham Lincoln. Se mogoče spomnite najlepšega vetriča, ki je zapihal na vašo dušo? Jih je bilo kar nekaj – od glasbenikov, ki smo jih občudovali, spremljali njihovo glasbeno pot. Kdaj pa kdaj so nas poklicali in rekli: "Modrijani, super ste, dobro delate, lahko naredimo nekaj skupaj." Klic iz povsem drugega "vica", od rokerjev ali klasikov, nas najbolj povzdigne. Te pohvale nas najbolj krasijo.