Michael Nyman, racionalist, ki piše čutno glasbo

Leta 1993 mu je svetovno slavo prinesla glasba, ki jo je ustvaril za s tremi oskarji nagrajeni film Klavir (The Piano), njegov več kot 30-letni ustvarjalni opus pa zajema glasbo za opere in kvartete, film in orkestralne koncerte. Ne samo, da sklada, je tudi izvajalec, dirigent, pianist, muzikolog in, po novem, fotograf in filmar.

Kljub izjemno natrpanemu urniku, ki ga spremlja te dni, nam je v prijetnem ozračju ozelenelega notranjega dvorišča konceptualne trgovine 10 Corso Como, ki združuje knjigarno, galerijo in restavracijo, v središču Milana v Italiji zaupal nekaj misli o svoji dolgoletni vpetosti v svet umetnosti.

Opera je najbolj izrazna oblika njegovega ustvarjanja

Pohvale, kot so fascinanten, kreativen, ena najvplivnejših kulturnih ikon našega časa, mu zagotovo godijo, a v osnovi ostaja skromen. Vse, kar mu kaj pomeni, je glasba, "ta univerzalni jezik sporazumevanja med svetovi". Je večplasten umetnik, ustvarjalec glasbe za številne medije in zvrsti. Njemu najljubša je opera. Zanimalo me je, zakaj.

"Opera človeku omogoča razkritje znanih in neznanih dimenzij življenja, ki se močno razlikujejo od procesa pisanja glasbe. Pisanje glasbe je posebno dejanje v življenju posameznika in od njega zahteva določeno mero znanja, inteligence, tudi izkušenj, če želite. Izkušnje iz dejanskega življenja se, predvidevam, podzavestno odražajo v komponiranju glasbe tega posameznika.

Vzemimo mene. Ko skladam glasbo za opero, ne veste, da me morda zanima politika, ali da sem poznavalec nemih filmov iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ali da sem nogometni navdušenec, ali da je poznavanje zgodovine ena mojih ekspertiz. Opera je zato tista, prek katere lahko občinstvu predstavim samega sebe kot raznoliko, bogato človeško dušo, da mu dejansko pokažem, kaj me zanima.

Kot primer. Zdi se mi, da sem edini skladatelj na svetu, ki je uglasbil opero, katere rdeča nit je nevrologija. Gre za Moškega, ki je svojo ženo zamenjal za klobuk (The Man Who Mistook His Wife For a Hat), opero o alzheimerjevi bolezni iz leta 1986.

Do tistega trenutka nisem vedel nič o nevrologiji. Šele ko sem prebral besedilo za opero, me je ta veja znanosti začela zanimati. Odkrivanje delovanja človeških možganov, kako se odzivamo na določene dražljaje iz okolice, kako se obnašamo, kaj mislimo, kaj se zgodi, ko možgani izgubijo zmožnost racionalnega razmišljanja … vse to se mi je zdelo fascinantno.

In to mojo strast, navdušenje nad le majhnim fragmentom človeškega znanja, nato laikom predstaviti prek glasbe in dogajanja na odru. Kaj več sem si sploh lahko še želel? Ljubiteljem umetnosti sem pokazal, da nisem le glasbenik, ki komponira, temveč multidimenzionalna oseba. Zato mi opera predstavlja tisto najbolj izrazno obliko lastne ustvarjalnosti. Če je glasba dobra, se človeka nevede dotakne na razumni in čustveni ravni … ali pa tudi ne. Razuma in čustev se ne da klonirati, so najbolj primarna lastnost vsakega posameznika," premišljeno odgovori na zastavljeno vprašanje.

Čustven izliv za Klavir

Za kako resnično se je to izkazalo, je Nyman ugotovil, ko je spisal glasbeno podlago za Klavir, film Jane Campion, prve režiserke, ki je bila kadarkoli nominirana za oskarja za najboljšo režijo.

"Film pripoveduje o nemi ženski, ki igra klavir in prek igranja 'govori'. Navdih za glasbo sem črpal iz edinega vprašanja, ki sem ga zastavil režiserki: 'Če bi lahko Ada – glavni lik, ki ga je mojstrsko upodobila oskarjevka Holly Hunter – govorila, kaj bi povedala?' Jane mi je natresla kopico čustvenih replik, ki sem jih poskušal uglasbiti. Potreboval sem Jane, da je govorila za Ado.

Glasbo za ta film – zame kot glasbenika velik izziv – sem začel ustvarjati z abstraktnega vidika in je tudi odigrala tisto prvotno vlogo, ki jo je imela. Biti glasba … A razumskega nadzora, ki ga imam, ko komponiram, ko na list papirja zapišem note, ki jih ustvarijo moji možgani, k sreči (v tem primeru) nisem mogel enačiti s končnim čustvenim izdelkom, ko so se gibljive slike z mojo glasbo združile v lepoto, nad katero sem bil tudi sam očaran.

Vedite, sem realen, razumski človek, ki poskuša med ustvarjalnim procesom kar se da izključiti čustveni faktor. A kako čustveno glasba za Klavir res zveni, je presenetilo tudi mene samega. Posledično tudi širno občinstvo. In vesel sem, da sem lahko pustil tako močan glasbeni pečat znotraj tako silovitega, čudovito posnetega filma."

Dvajset let od nastanka filma

Prihodnje leto bosta film in s tem posledično glasba iz filma praznovala 20. obletnico. Ob tem jubileju Nyman ne načrtuje kakšnega posebnega dogodka, morda le ponovno izdajo albuma z glasbo iz filma. Meni, vendar ne ve, ali upravičeno, da je Campionova takrat posnela svojo mojstrovino in da kot režiserka v zadnjih dvajsetih letih ni ponovila tega uspeha. "Morda to velja tudi zame. Da je Klavir moja mojstrovina. Čeprav se mi zdi, da ne in da sem svetu dokazal, česa sem še zmožen," pove in malo sarkastično sklene: "Ne vem, ali bi želela skupaj z režiserko posebej zaznamovati domnevno edini pravi uspeh svoje poklicne kariere."

Komorno zveneča znanstvenofantastična Gattaca

Med številnimi filmskimi projekti, ki so mu bili, glede na njegov v zvoku minimalističen pristop, nekako pisani na kožo, eden izstopa: znanstvenofantastični film Gattaca iz leta 1997. A tudi ta film nosi prepoznaven Nymanov pečat. Ker glasbo za filme te zvrsti nekako povezujemo s pojmi bombastično, epsko in spektakularno, sem ga povprašal, zakaj tak pristop h komponiranju: "Ko me je poklical režiser filma Andrew Niccol in mi ponudil delo, sem mu povedal, da ne pišem znanstvenofantastične glasbe. Dejal mi je, da me je izbral ravno zaradi tega. Želel je namreč, da glasba ne odraža neke bombastične družbe iz prihodnosti, želel je, da prek glasbe gledalec podoživi, kaj je ta družba izgubila v smislu človeštva. Ljudje iz Gattace so bili namreč vsi nekako genetsko sprogramirani in glasba bi morala odražati njihov odnos do izgub … kakršnihkoli že. In s tem sem se lahko poistovetil."

Glasbenik bo skupaj s svojim orkestrom The Michael Nyman Band občinstvu v Ljubljani v prvem delu koncerta predstavil svoje delo Cine Opera, drugi del pa bo v celoti izpolnila njegova znana in priljubljena glasba iz filmov Pravljična dežela (Wonderland), Prosperove knjige (Prospero's Books), Utapljanje po številkah (Drowning by Numbers) in številnih drugih.