Maruša Geymayer Oblak: Igralci smo kreatorji časa in prostora

Igralci in igralke ste kameleoni. Sami nastopate tako v tradicionalnih kot tudi avantgardnih, eksperimentalnih projektih. Kaj od tega vam predstavlja večji izziv in zakaj? Sama sem že 20 let zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, ki je neke vrste poligon novih estetik. In z večino teh eksperimentalnih, avantgardnih projektov sem se srečala prav v lastni hiši. Izziv mi vsekakor predstavlja gledališče, ki raziskuje, in ne toliko dramsko gledališče. Sem privrženka gledališča, ki se začne pri ideji in ne dramskem besedilu oziroma pri interpretaciji, ki temelji na današnjem času nekega že obstoječega dramskega besedila. Verjamem, da smo igralci kreatorji časa, prostora, atmosfere in ne samo govorci besedila, ki ga je spisal nekdo drug.

V kateri žanr bi vi postavili vaš najnovejši projekt? Nima še popolnoma ustreznega žanra. Vsebuje prvine dramskega gledališča, hkrati pa tudi impro gledališča. Igralka M., ki jo na odru predstavljam, vadi za hommage dokaj nepoznani slovenski igralki Matildalini, ki je živela v prvi polovici 20. stoletja. Na vajah, ki ne potekajo v nekem realnem času, se pojavijo štirje različni režiserji s popolnoma različnimi koncepti. Ves čas gre za igro v igri, ves čas se luščijo tako prvine pokojne igralke Matildaline kot tudi igralke M., ki na odru že skoraj v agoniji išče svojo vlogo. Lahko bi rekla, da gre za sestavljanko različnih gledaliških žanrov ter recikliranih stvari, saj je velikokrat kakšen gib, beseda, kostum, scena že služila popolnoma drugačnim namenom v drugih konstalacijah. Kot igralka recikliram lastne izkušnje, čustva, stanja duše in svojega duha.

Diva svetnica mati prasica. Zakaj tak naslov? Želela sem predstaviti kombinacijo arhetipov igralke ali tipov, ki jih režiserji zahtevajo od igralk na odru. Že v pogovoru s soigralkami sem ugotovila, da nas dejansko ne zasedejo v nobeni drugi vlogi, kot so omenjeni štirje liki. Svetnica si lahko neke vrste nuna ali pa v mladih letih, ko pa si tudi že lahko prasica, če nekoliko preveč opletaš z jezikom. Prasica si lahko tudi po 50. letu, ko zopet preveč opletaš z jezikom in si misliš, da gre lahko svet k vragu. Prasica si tudi, ker si sproščena oseba, ki se realizira v svojem življenju. Vmes nastopi obdobje matere, ko te zasedejo z vlogo matere ali od tebe zahtevajo nekaj materinskega. Diva pa je naša večna želja, ki se zelo malokrat tudi uresniči. Sem in tja morda s kakšnim gejevsko orientiranim režiserjem. Naslov pa je tudi parafraza na otroško igro, ko so deklice med seboj štele gumbe na svojih oblačilih, a z nekoliko bolj otrokom prijaznimi osebami: kraljica, grofica, ciganka, gospa. Zadnji gumb in pripadajoči lik na tvoji obleki te je nato zaznamoval za cel dan.

V predstavi se lotevate fenomena igralstva, igralke. Kako kot igralka upodabljate lik igralke? Kot igralka sama imam silno sočutje do pokojne igralke, moja samokritičnost in samoironija pa mi nista dala miru, da se ne bi tudi osmešila. Na nek način grem v ekstreme, saj izpostavim tudi lastnost, ki se mi zdi, da je ni v nobenem drugem poklicu, razen še morda v kakšnem drugem, iz sveta spektakla, in sicer to, da lahko ostanemo otroci. To pomeni, da lahko izživimo celotno paleto čustev, da si lahko privoščimo nekorektne besede, da si lahko dovolimo izpade histerije, nepričakovan jok, obdobja težke postpremierske depresije, pa ponovno evforije. Skratka, na trenutke jo karikiram.

Želite s projektom razbiti ali poudariti stereotipe, če sploh obstajajo, o igralskem poklicu? Recimo, da želim predstaviti svoje mnenje o igralskem poklicu, saj sem mu zelo blizu. Hočem občinstvu razložiti, ali smo upravičeno lahko histerične ali pa le stereotipno histerične, pač zato ker smo lahko. Gre za istočasno opravičevanje in posmeh. Pomembno mi je bilo, da gledalcu omogočim vstop v zakulisje, vadbeni prostor, da vstopi v sam proces ustvarjanja predstave, v odnose, v intimno življenje igralca, kjer se razkrije kot igralec in kot oseba. Prav zaradi tega je celotna predstava proces ustvarjanja predstave z vsemi zablodami, z vsemi napotki, slabo voljo, pomotami, dobrimi trenutki, trenutki, ko pozabiš besedilo, z nekorektnimi privatizmi. Kakšna je sporočilnost projekta? Največja je potrditi, da ima gledališče magično moč. Zdi se mi, da z vsakim novim branjem Metode o igralcu Mihaela Čehova odkrivam pot do te magičnosti. Pravi namreč: "Ni emocija igralca tista, ki učinkuje na gledalce, temveč se atmosfera, ki jo igralec vzpostavi z občinstvom, razprede po prostoru avditorija in se pomnožena vrne k igralcu." In ta čudež naše vzajemne skupnosti je največja sporočilnost tega projekta. Koliko vaše lastne osebnosti se skriva v liku iz predstave, če sploh? Lahko rečem, da čisto vse. Sama se sicer najraje družim z likoma dive in prasice, saj sta vznemirljivi in radikalni, svetnico in mati pa v sebi potrebujem, da me držita na zemlji. Te kategorije, če jih lahko tako poimenujem, se mešajo ne samo v vsaki igralki, temveč tudi v vsaki ženski na sploh. Zato se mi zdi edino legitimno, da jih v trenutku, ko so, zaužijem do obisti.