Marko Mlačnik: Vaclav Nižinski mi je prav prirasel k srcu

Vaclav Nižinski je bil ruski baletnik in koreograf poljskega rodu, ki ji zaslovel z izjemnim skokom in zmožnostjo vživljanja v vlogo, a je shizofrenija uničila njegovo bleščečo kariero in ga pahnila v 30-letno bedo v psihiatričnih ustanovah. Monodrama Zadnji ples Nižinskega ne prikazuje le spominov na prehojeno življenjsko pot boga plesa, kot so ga imenovali, ampak skrbno raziskuje tudi različna stanja plesalčevega oziroma igralčevega telesa, v katerega se je vživel igralec Primož Bezjak. S čim vas je omrežil fenomen osebnosti Nižinskega, da ste se odločili na oder Slovenskega mladinskega gledališča postaviti monodramo Zadnji ples Nižinskega? Njegovo ime sem v precej zabrisanih okvirih poznal že pred mnogo leti. Kot najstnik sem bral njegov dnevnik in že takrat je naredil precejšen vtis name. Zdaj, ko je prišla ponudba, da bi se bolj poglobljeno soočil z možakarjem, sem bil prijetno presenečen in kar nisem mogel verjeti, da se je spet pojavil v mojem življenju. Skozi nekajmesečni proces ukvarjanja z gospodom Nižinskim, ki je mrtev že 60 let, sem si precej razsvetlil njega samega, njegovo delo, njegovo osebnost in na nek način potešil svojo najstniško radovednost. Včasih se mi je zdelo, da je to samo nek izjemen umetnik, najbrž precej poseben glede na njegovo 30-letno hospitalizacijo v psihiatričnih ustanovah, zdaj pa moram reči, da sem ga prav vzljubil in mi je prav prirasel k srcu.

Kdo je Vaclav Nižinski skozi oči režiserja? Skozi oči režiserja je Nižinski v svojem bistvu še vedno zelo enigmatična figura. O njem lahko izbrskamo ogromno podatkov, tudi zelo kontroverznih in nasprotujočih si podatkov, veliko je o njem napisanega, ohranjenih je veliko njegovih koreografij ter fotografskega in slikovnega materiala, ampak vsake oči imajo svojega "malarja". Razlikujejo se že podatki o letu njegovega rojstva, kar lahko najbrž pripišemo pravoslavnemu koledarju v Rusiji. Rusi so pravoslavci, Vaclav Nižinski pa je bil po rodu Poljak, oba njegova starša sta bila koreografa, plesalca, mladost pa je preživel v Rusiji, šolal se je v Sankt Peterburgu, svojo kariero je začel v Rusiji, močno je bil povezan z Rusijo, kot otrok je ogromno prepotoval po Rusiji, saj je bila baletna družina stalno na poti. Imel je še brata in sestro, tudi brat je končal v psihiatrični ustanovi, sestra pa je bila tako kot Vaclav uspešna plesalka in koreografinja.

Kako se umetnikova blišč in beda izražata na odru? Osnova naše predstave je besedilo Vaclava Fomiča Nižinskega, naslonili pa smo se tudi na besedilo ameriškega dramatika Normana Allena, ki je napisal monodramo Zadnji ples Nižinskega. Besedilo sledi njegovi biografiji od ranih nog do izolacije, čeprav je prvi stavek postavljen v leto 1919, kjer ga zalotimo ne na odru ali v zasebnem življenju – imel je že otroka in ženo –, ampak v psihiatrični ustanovi. Dejstvo je, da je polovico svojega življenja, zadnjih 30 let, preživel po mentalnih ustanovah, diagnosticiran kot shizofrenik. Ves čas ga spremljamo skozi to bolezensko stanje … seveda je beda, če nisi več na vrhuncu svoje slave, če ne moreš več plesati, kajti v plesu je blestel, zadnjih 30 let pa ni mogel več plesati. Naredil je še zadnji skok – uporabili smo ga tudi na plakatu –, ko so ga v sanatorju na ženino željo obiskali fotografi, da bo nekaj zaplesal. On se ni več odzival, je pa v nekem trenutku skočil in to je njegov zadnji posnetek v neki akciji, recimo plesni, čeprav ni oblečen v baletni triko ali gledališki kostum, ampak v navadno obleko. Ta fotografija je fenomen tudi zato, ker je Nižinski slovel kot plesalec z izjemnim skokom, skakal je nadpovprečno visoko, s čimer se je zapisal v zgodovino.

Vas je ustvarjanje te monodrame pripeljalo pred kakšen nepričakovan izziv? Izziv je že sam prostor, ki smo ga določili koreografinjo Barbaro Kapelj Osredkar, da je v sredini elipsa, okrog pa 60 stolov. Izziv je, kako postavljati stvari, saj je v gledališču ponavadi stalni stik med občinstvom in odrom, tukaj pa je opazovanje 360-stopinjsko. Vsake oči imajo drug kot gledanja in zaradi tega se nihče ne sme počutiti prikrajšanega. Predstavo smo naredili tako, da vsak gledalec najde nek trenutek, ki je viden samo z določene točke. To je že bil izziv, ali je to sploh mogoče, saj smo sproti ugotavljali, ali bomo lahko izpeljali ta koncept, sicer bi Nižinskega postavili klasično. Tudi bližina je precejšnja do nastopajočega – en sam je, Primož Bezjak, ki obvladuje to elipsasto sceno –, bližina pa ustvarja tudi neko intimo.

S čim vas je prepričal Primož Bezjak, da ste mu zaupali vlogo Vaclava Nižinskega? Nižinskega predstaviti v stanju, ko ni več komuniciral, se odzival na stvari … ni se nam zdelo zanimivo, da bi nekdo zgolj ždel eno uro na odru, saj lahko kljub bolezni s svojim telesom dejansko veliko sporoča. Primož Bezjak kot član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča je igralec, ki ima zelo artikulirano telo, ki se ukvarja tudi s svojim fizisom, ki se ukvarja tudi s koreografijo v sodobnih plesnih predstavah, zato se mi je zdel primerna izbira za Nižinskega. Pri igralcu se mi zdi bistveno, da se zaveda svojega telesa in zna tudi iz svojih pomanjkljivosti narediti odliko, zanimivost.

S čim menite, da bo Zadnji ples Nižinskega razsvetlil kakšen mrakoben novembrski večer gledalcem, ki si bodo ogledali predstavo? Ne vem, to bomo šele videli. Nisem vizionar. Če ne drugega, bodo ljudje med predstavo nekaj izvedeli o Nižinskem. Ker ga že tako dolgo poznam, se mi je zdel del splošne izobrazbe, da v baletu poznaš Ano Pavlovo in Nižinskega, pa se je izkazalo, da ljudje zelo malo vedo o Nižinskem in baletu. No, o baletu že, poznajo Labodje jezero, kdo ga je napisal, že ne vem, če bi vsi vedeli, da je bil Čajkovski. Tega niti ne pričakujem, vsekakor pa bo predstava odprla nov pogled na Nižinskega.