Londonska Nacionalna galerija razstavlja Wallingerjevo golo Diano

Soba je v popolni temi, medtem ko iščete pot, opazite, da je v središču prostora soba v sobi. Še hodite naokoli, dokler končno ne pridete do okna. Steklo je motno, delček razbit, mogoč je pogled skozi. Ko približate oko, pred seboj zagledate kopalnico, v njej pa je gola ženska, zleknjena v naslonjaču, morda si v kadi mili roke ali pa pred ogledalom umiva obraz.

Bolj ko se premikate naokoli zunanje stene sobe, vse več špranj lahko opazite, pogled v kopalnico lahko usmerite tudi skozi ključavnico, tudi čez žaluzije boste lahko opazovali, sredi tega dejanja pa zapazili sebe v vlogi voajerja. To je tudi namen postavitve sodobnega britanskega umetnika Marka Wallingerja, instalacije, ki jo je pripravil za razstavo Metamorfoze: Tizian 2012 (Metamorphosis: Titian 2012).

V Nacionalni galeriji, templju starih mojstrov, takšne postavitve še ni bilo. Izhodišče za sodobne interpretacije voajerizma in umetniške odgovore likovnim Tizianovim izjavam poleg omenjenega britanskega sodobnika podajata še Chris Ofili in Conrad Shawcross.

Razstava je del večjega projekta, ki se razteza čez različne umetniške zvrsti in povezuje dve osrednji umetniški inštituciji, Nacionalno galerijo in Kraljevi balet. Tizianova dela velikega formata, ki jih je navdihnil rimski pesnik Ovid, so tako izhodišče tudi treh novih baletov, ki bodo premiero v Kraljevi baletni hiši doživeli v soboto.

Razstava, ki jo bodo v Nacionalni galeriji odprli jutri, pa je tudi priložnost, ob kateri prvič po 18. stoletju drugo ob drugem visijo tri pomembna Tizianova dela: Diana in Akteon (ta se je za pričujočo razstavo vrnila s turneje po Veliki Britaniji, ki je del projekta podpore regionalnim galerijam), Akteonova smrt ter Diana in Kalisto.

Gledalec kot večni voajer?

Wallinger je za svojo instalacijo izbral mitološki trenutek, ki ga je vznemirljivo opisal Ovid in dramatično upodobil Tizian v svojem delu Diana in Akteon, ko slednji med lovom po nesreči med kopanjem zmoti boginjo Diano. Njeno maščevanje je mračno: spremeni ga v jelena, ki ga ujamejo njegovi lovski psi. Ta strašen prizor je Tizian naslikal v delu Akteonova smrt.

"Mit o Diani in Akteonu je ultimativna pripoved o voajerizmu," pravi Wallinger. "Moj namen je, da Tizianu in Nacionalni galeriji podam sodobni okvir. Ne nazadnje je v tej stavbi središčen ravno govor o moškem pogledu na žensko goloto." Tako je Wallingerjevo delo z naslovom Diana izhodišče za razmislek tudi o drugih delih umetnostnozgodovinske inštitucije, ki razkrivajo intimne trenutke. Umetnik je v mislih imel predvsem dela nizozemskih avtorjev 17. stoletja, kot na primer Rembranta, Cuypa in Vermeerja.

Wallingerjevo delo, kot to pojasnjuje direktor Nacionalne galerije Nicholas Penny, "vodi k razmišljanju o razmerju med gledalcem in umetniškim delom. Dela nizozemskih slikarjev tako prikazujejo intimne prizore, na primer žensko, ki bere ljubezensko pismo in podobno. Koncept zasebnosti je resda postal močnejši šele v 17. stoletju, z njo pa je prišel tudi diktat tega."

Šest performerk omenjene instalacije pa so Diane tudi sicer, tako jim je namreč resnično ime. To dejstvo je pomembno, poudarja Wallinger, saj že ime samo na sebi nosi ostanke mitologije. Zato je umetnik resnične Diane poiskal prek Twitterja in ženskih znank.

Instalacija pa se nanaša tudi na zadnje Duchampovo delo Etant Donnés, ki ga je avtor na skrivaj delal 20 let. Tudi v tem primeru je gledalec postavljen v vlogo voajerja, ki v mednožje gole ženske gleda skozi majhno luknjo španske stene.