Literatura je cerkev, pisatelj je bog

Mirjana Bobić Mojsilović, najbolj prevajana in brana sodobna srbska pisateljica, avtorica dramskih tekstov in režiserka, slikarka in nekdanja novinarka, je bila v Sloveniji na obisku ob prevodu svoje knjige Abeceda mojega življenja, svoje druge knjige v slovenskem jeziku. Prva knjiga Dnevnik srbske gospodinje je bil vzorčen primer zgodbe o uspehu. Roman je kmalu po izidu postal velika prodajna uspešnica, ki je v Srbiji doživela osupljivih 53 ponatisov in je bila do zdaj prevedena tudi v francoščino in italijanščino. Tudi med slovenskimi bralci je bila zelo dobro sprejeta. Predvsem pa je Mirjana poznana kot ženska brez dlake na jeziku, kot ženska, ki misli s svojo glavo in je zato velikokrat komu trn v peti. Svoje bralce navdihuje s pozitivno in optimistično življenjsko naravnanostjo. "Ljudje me obožujejo, saj vedo, da sem iskrena, v meni vidijo upanje, da jim lahko uspe."

Po spletu sem opazila, da ste v Srbiji zelo znani. Zelo zanimivo je, da je nekdo, ki piše knjige, tako slaven. Mogoče, res. A da dodam, že zelo zgodaj sem začela delati kot novinarka, pri 19 letih. Kmalu sem si že ustvarila ime, bila sem upornik, saj nisem prenašala avtoritete. Težko je biti pametno dekle z izobrazbo, ki je visoko 176 centimetrov in ni nikoli sprejelo, da je njen urednik neki kreten iz partije. Bila sem novinarka v časopisih, ki niso pisali o ženskih stvareh, ampak so se ukvarjali z resnimi stvari na drugačen način. Tako sem si počasi ustvarila ime, pozneje sem začela pisati knjige, ki so bile uspešnice. Vse svoje življenje sem bila neodvisna. Ne pripadam nikomur, govorim to, kar mislim, za to plačujem visoko ceno. Imam veliko sovražnikov in veliko prijateljev. Od nikogar nisem nič zahtevala in tudi nič dobila. V Srbiji sem dosegla neverjeten uspeh. Nikoli nisem pljuvala po Srbiji, da bi dobila karkoli v tujini, in nikoli nisem pljuvala po drugih, da bi dobila karkoli v Srbiji.

Pisanje je vaše delo, slikanje terapija. Da, res je. Septembra sem imela odlično razstavo v Beogradu. Lahko me sovražite, a mislim, da so moje slike genialne. Prodajam jih tudi v tujini. Sem kot tista iz šale o Muju in Hasu, ko je Mujo odprl javno hišo. Po šestih mesecih pride k njemu Haso in ga vpraša, koliko ljudi ima zaposlenih. Pa mu Mujo odgovori: "Haso, za začetek vse sam uredim." (smeh) Tako tudi jaz vse knjige sama izdajam in jih tudi sama opremim.

Predvsem pa so zelo obiskane tudi vaše gledališke predstave. Razprodane. Prejšnjo nedeljo sem imela premiero svoje zadnje predstave. Sama sem napisala, sama sem režirala, v mojem stanovanju smo vadili, napravila sem scenografijo in kostume. To je naše veselje. Kot nekoč, ko smo bili majhni in smo se igrali. Nikoli se ne bom nehala igrati. Delam, kar me veseli. Ljudje me obožujejo, saj vedo, da sem iskrena, v meni vidijo upanje, da uspe tudi njim. Življenje je genialno za tiste, ki se učijo, in pekel za tiste, ki mislijo, da vse znajo.

Knjige so vaše prijateljice že od nekdaj. A v knjigi Dnevnik srbske gospodinje nekako čutimo, da so imele v obdobju odraščanja vaše generacije večjo vrednost kot zdaj? Seveda. V našem času je bil največji frajer tisti, ki je znal citirati kakšno pesem ali odlomek iz knjige, ne pa tisti, ki v rokah vrti ključe audija. Ni šlo drugače, kot da si bral klasike. Včeraj so bili na predstavitvi začudeni nad tem, da poznam Ivana Cankarja. Halo, saj smo rasli v SFRJ. Ob Cankarju smo jokali. Po črtici Desetnica sem napisala knjigo Glad.

Posebnost te knjige je, da v njej pišete kot moški, ne? Da. To je zgodba o denarju in norosti, ki bo kmalu prevedena tudi v slovenščino.

In na koncu mu daste možnost, da se spreobrne in se pokesa za svoje napake. Tako je. Literatura je kot cerkev. Ne prenese negrešnikov, ker so dolgočasni. Pisatelj je bog, saj ustvarja poseben svet. Vsak moj junak, ki sprevidi, da je grešil, dobi možnost srečnega konca.

Knjige zelo častite in jih promovirate kot najboljši način, da spremenimo svoje življenje. Ljudje, ki veliko berejo, imajo boljše življenje od tistih, ki ne. Ko v življenju pomislimo, da ni srečnih koncev, se nam v glavah odprejo naše aleksandrijske knjigarne in iz njih vstanejo vsi prebrani književni liki in pokažejo svetlobo v temi. Literatura je pogovor s samim seboj, kot tudi s pisateljem, pogovor z junaki in bogom. Branje razvija domišljijo in, priznajmo si, resničnost je brez domišljije strašno dolgočasna. Vse je iluzija, saj je resničnost grozna. Bolje je umreti od iluzije kot pa od resničnosti in dolgočasja.

V knjigi Abeceda mojega življenja pišete: Včasih ne pomagajo nobene knjige, ne poezija, ne izobrazba, ne razum in ne psihoanaliza; to, kar kdaj resnično pomaga, so značilni ženski užitki ‒ nakupovanje in kozmetika. A kako to, da zadnje čase sodobne ženske preveč posegajo le po zadnjih dveh možnostih? Imam revolucionarno idejo. Sodobni mediji niso več tukaj, da nas obveščajo, ampak so samo platforma, da oglašujejo proizvode. Smo žrtve sodobnega reklamiranja, ki nam na zelo subtilen način sporoča, kako naj se vedemo. Vsa kultura ima porušen sistem vrednot, pomembna sta le materija in telo. To je degradacija človeka in žensk. Kako je lahko ženska, stara 30 let, že stara? Da ne govorimo o tem sodobnem morbidnem konceptu "rent a womb", najemu ženske maternice. To so izgubljene bitke, ki nas ne stanejo samo denarja, ampak nam vzamejo notranji mir.

Srbija je ena izmed držav, kjer so lepotne operacije sploh zelo priljubljene. Scena turbofolka je močan vzor ženskam. Te pevke so največje žrtve. V Srbiji je to turbofolk, v ZDA je to družina Kardashian, na Hrvaškem Severina. Vsaka kultura ima svoj koncept, ker je to načrt velikega brata, da nam uredi vse, samo da ne mislimo s svojo glavo. Svet je ponorel, zato se je treba vrniti k temeljnim stvarem, da nam varujejo dušo.

Ste lepa ženska in pametna ženska. Ali vam je bila lepota v napoto pri postavljanju kariere? Lepa, visoka, izobražena ženska z dokončano fakulteto, pametna in hrabra, je v Srbiji nadrsala (smeh). Ko naredite vse s svojim delom in ne iščete velikega sponzorja, se pojavi veliko težav. Srečna sem, da sem takšna, kot sem.

Nekje ste dejali, da pišete in slikate, zato da preženete melanholijo, ki je v vas. Tako je. Lars von Trier in konec sveta, to mi je blizu, zato slikam, da odvračam melanholijo. Če ti je Bog dal toliko talentov, potem res nimaš časa, da bi se ukvarjal z drugimi ljudmi. Svoj čas uporabim za to, da se zabavam, a če se ob tem še kdo drug, potem je sploh super.

Radi provocirate, bodete s svojimi izjavi. Ko je haaško sodišče oprostilo generala Anteja Gotovino, ste na Twitterju zapisali: Vsak na svojem trgu čaka najbolje, kar ima. Hrvati Gotovino, Srbi Novaka Djokovića. Kakšni so bili odzivi na tako močne izjave? Bili so odlični odzivi. Prepričana sem, da Srbija ne bi nikoli s častmi na trgu pričakala nekoga, za katerega polovica meni, da je heroj, polovica pa, da je zločinec. Nikoli mu ne bi pripravila takšnega sprejema.

Ampak tudi Srbija je imela malce drugačne poglede na svoje heroje? Res je. Ampak 20 let pozneje ima malce drugačne heroje. Hvala bogu. Strašno je, da vojna na Hrvaškem še vedno ni končana.

Tudi vaša izjava o ženskih silikonskih ustnicah, ki spominjajo na žensko vagino, je bila zelo močna. Pri tem sem bila malce preostra. Simbolično je, da napumpana usta spominjajo na vagino. In ustnice si napumpajo ženske, ki želijo s svojim telesom narediti kariero. To je odvratno. V postfeminizmu imajo ženske slabši položaj, kot so ga imele pred desetletji. Javno je ženska razumljena kot seksualni objekt, ki se jo po uporabi odvrže. Danes je ženska zanimiva le, dokler je seksualno zanimiva. Veliko vlogo ima industrija zabave. Dvajset let gledamo na MTV samo pornografijo, en moški in 20 žensk v kadi, polni pene. Kot tudi nas nagovarja, da ne mislimo s svojo glavo. Sprašujejo me, ali nosim blagovne znamke. Nikoli, jaz sem blagovna znamka in ne potrebujem nobene znamke, da mi da mojo integriteto. Lahko mi jo samo uniči.

Tony Parson, zelo priljubljen in prevajan pisatelj, ki za svoje delo še nikoli ni dobil literarne nagrade, je o teh povedal: Literarne nagrade gredo avtorjem, ki prodajajo knjige, a teh knjig nihče ne prebere. Nekaj podobnega se potem dogaja tudi vam. Tako je. To lahko občutim na svoji koži. Vsaka nagrada je neke vrste pohvala za pripadnost. Nagrade ne bodo nikoli podelili nekomu, ki je boljši od njih. Nagrade v Srbiji ne bom dobila, saj ne pripadam nobeni stranki in vladni organizaciji.

Se boste podpisali pod te besede tudi, ko boste enkrat dobili nagrado? Nikoli je ne bom dobila. Zagotovo ne, ker jih preveč dražim. Če bi dobila Ninovo nagrado (priznana književna nagrada v Srbiji, op. p.), bi jo zavrnila. Naj ostane tako, kot je. Jaz naj imam bralce, drugi pa nagrade in recenzije.

Obstaja knjiga, ki vam je spremenila življenje? Niti ne. Vsaka knjiga me je malce spremenila tako, da ob njej premišljujem in popravljam sebe. Knjiga, ki sem jo največkrat prebrala in ki je literarni džez, je Ljubimec Marguerite Duras. To je najbolje napisana knjiga, ki jo obožujem.

Imate književno junakinjo, ki vam je posebno všeč? Ne. Moje junakinje so popolnoma navadne ženske iz vsakdanjega življenja. Vse imajo del mene in žensk, ki sem jih srečala v življenju.

V kateri črki vaše Abecede vas je največ? Največ mene je v črki h – haljina (obleka). To je mogoče najbolj natančno opisan del mene in pravzaprav vseh žensk. "Obleke, moje obleke, zložene v omari, na obešalnikih, govoreče obleke, čeprav so tudi take, ki molčijo, ki ne bodo nikoli ničesar priznale, obleke, ki me znajo opisati, morda bolje od vsake tvoje in moje besede."