SiolNET. Trendi Svet znanih
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger
IZ ARHIVA

"Kruh je še vedno treba kupiti, vodovodarja je še vedno treba plačati. Samo glasba je na voljo zastonj."

0

termometer

"Časi za glasbo in šovbiznis so se v zadnjih 15 letih spremenili bolj kot prej v 150," opozarja Omar Naber, ki je na Emi s skladbo Stop zmagal leta 2005. "Kakovost pri tem ni igrala nobene vloge."

34-letni Omar Naber je na Emi nastopil štirikrat. Že v prvem poskusu se je s skladbo Stop uvrstil na Eurosong. Pri rosnih 23 letih, ko se še ni zavedal, kaj to pravzaprav pomeni. Po spletu okoliščin se je s skladbo Take Me Far letos potegoval za mesto na švicarskem izboru za popevko evrovizije, na slovenskem pa ni niti poskušal. Danes, ko so razmere za slovensko glasbo vse prej kot rožnate, počne vse mogoče. Snema reklame, sinhronizira risanke, piše besedila, sklada, aranžira …

Še vedno je to njegov hobi, pa čeprav je tudi služba. Pogovarjali smo se o tankem kruhu, ki ga zadnja leta reže glasbena industrija, napakah, ki jih je zagrešil na začetku glasbene poti, ki jo je začel na velikih vratih, in željah, ki še čakajo na uresničitev.

 

Omar Naber bo s pesmijo On my way maja na tekmovanju za pesem Evrovizije 2017 v Kijevu zastopal Slovenijo. Ob tem iz arhiva izpostavljamo intervju, ki smo ga z njim opravili februarja lani.   

Letos vas na Emi nismo videli. Hote ali nehote? So bili štirje poskusi, od tega en tudi zmagovalen, dovolj?
V zvezi z Emo nimam nobenih posebnih občutkov, s tem nisem obremenjen. Če te povabijo, si tam, če te ne, te ni. Osebno mislim, da sem na Emi nastopil že prevečkrat. Štirikrat, in zanimivo, vsakokrat sem bil na tekmovanje povabljen.

Prvič leta 2005 kot zmagovalec Bitke talentov, takrat sem s skladbo Stop celo zmagal in nastopil na Eurosongu. Leta 2009 sem bil povabljen kot avtor in sem svojo skladbo (I still carry on) tudi zapel, leta 2011 sem bil povabljen kot izvajalec, s tem da sem svojo skladbo (Bistvo skrito je očem) tudi sam napisal, in nato še leta 2014 (I won't give up). Sem pa nastopil tudi kot gost med glasovanjem.

Pa se vam zdi, da je skladba Stop od vseh vaših nastopov na Emi res najboljša? Da si je zaslužila mesto na Eurosongu?
Mislim, da kakovost pri tem ni igrala prav nobene vloge.

Kaj pa?
To, da sem bil v pravem trenutku na pravem mestu. Takrat bi lahko prdel v mikrofon, pa bi zmagal. Kot zmagovalec Bitke talentov, ki se je končala le nekaj mesecev prej, sem bil na sceni nek povsem svež obraz, za povrhu sem imel še nenavadno ime, in to se je takrat ljudem zdelo zanimivo.

Poleg tega je bil takrat na sceni nek manko, na slovenski glasbeni sceni takrat ni bilo nobenega mladega moškega izvajalca. Vse to je pripeljalo do zmage.

Takrat ste imeli rosnih 23 let. Spomnim se, da je pevka Regina, ki je imela takrat že precej izkušenj z velikih odrov, razlagala, kako intenzivno se je sama pripravljala na nastop na Eurosongu, medtem ko ste vi dajali vtis, kot da vam to ne predstavlja nekega hudega vrhunca. Kako ste vi gledali na svoj nastop na Eurosongu? Vas je bilo tega strah?
Nisem vedel, kaj me čaka, tudi strahu nisem čutil. Mislim, da sem bil pri tem, kar počnem, že takrat zelo samozavesten in sem vedel, da bom nastop izpeljal tako ali drugače.

Skladba mi je bila všeč, tudi besedilo in aranžma. Tukaj ni treba kaj dosti zapletati. Skladba Stop prodaja neko intimo in ne potrebuje nobenega cirkusa na odru. Je pa pri glasbi tako kot pri kuhanju, manj je več. Če na odru stojiš sam, je vsa pozornost usmerjena vate, in ljudje se lahko veliko bolj poistovetijo s tabo, ti bolj verjamejo, kot pa če je na odru gneča.

Vendar pa gledalske izkušnje z Eurosonga kažejo, da zadnja leta zmagujejo skladbe v stilu več je bolje. Skratka, cirkus.
Formule za zmago ni, je pa dejstvo, da vsak poskuša svoje tri minute čim bolje izkoristiti. Res je, narediti moraš cirkus, ampak za moje pojme cirkus dela tisti, ki z glasbo nima kaj pokazati. Pa nikogar nočem podcenjevati, ampak to delajo tisti, ki mislijo, da njihov nastop sam po sebi ni dovolj.

Omenili ste že zmago na bitki talentov konec leta 2004. Se vam je zdelo, da bo vaša glasbena pot lažje stekla, ali ravno obratno?
Stvari so se odvile točno tako, kot sem predvideval. To pomeni, da se je začelo s špico, ki je trajala približno dve leti, kar je za današnje čase, ko v takem rangu zmagujejo pevci na resničnostnih šovih, kar veliko.

Zakaj je trajalo tako dolgo? Če zdaj pomislim na zmagovalce teh šovov, je ta rok trajanja bistveno krajši.
Zato, ker je bila to takrat edina oddaja, in ker drugega slovenskega mladega izvajalca ni bilo.

Zdaj pa zaradi interneta vsi poslušamo vse, kar nam ustreza. V Sloveniji je ogromno glasbenikov, starih med 15 in 25 let, ki delajo odlično glasbo, ki so stalno prisotni, in vsi skupaj smo se začeli izgubljati v povprečju, in to ne glede na to, kako dobro delamo. S tem ni nič narobe, to je zdrava konkurenca in to se mi zdi prav.

Ne zdi pa se mi prav, da vlagamo ogromno truda v eno skladbo, tudi po 40 ur, potem pa jo naložimo na YouTube in od tega nimamo niti centa. Za kaj takega je slovenski prostor pač premajhen, pa tudi jezikovno smo precej omejeni. Lahko smo samo veseli, da nas kdo sploh posluša. No, če pa želiš delati glasbo v angleščini, potem pa te na slovenskih glasbenih postajah sploh ne bodo vrteli.

Na Eurosongu ste peli v slovenskem jeziku. Ste navijali za to, da bi se predstavili z angleško verzijo?
Seveda, pa mi niso dovolili. Kar se mi še danes zdi narobe.

Koliko besede ste imeli pri stajlingu?
Oblekli so me drugi in izbor se mi je zdel primeren, sicer bi se oglasil. Je pa tudi res, da sem bil v času zmage na Emi zelo mlad in nisem želel, da bi si kdo mislil, da sem preveč svojeglav, zato sem stvarem velikokrat pustil svojo pot.

Tako sem bil denimo zelo nezadovoljen z videospotom za skladbo Stop. Spot je obupen. V bistvu je ogaben, ampak nisem hotel komplicirati.

Zakaj ne?
Zato, da me ne bi takoj odrezali od dogajanja in da mi ne bi očitali zvezdniškega vedenja. Pozneje sem ugotovil, da je bila to napaka, saj sem s tem izgubil avtoriteto. Moral bi se oglasiti, moral bi reči, da spot ni okej in da je zadevo treba narediti na novo.

To bi lahko naredil, takrat sem imel jaz vajeti v rokah. Na resen in spoštljiv način bi moral povedati, kaj si mislim.

Danes to poveste brez težav?
Ne, ker včasih preprosto ne moreš, ker si v taki situaciji, da to ni mogoče. Včasih kaj dobiš zastonj ali sponzorsko, podarjenemu konju pa se pač ne gleda v zobe. Slovenija je majhna, vse se izve in treba je na veliko sklepati kompromise in biti z vsemi v dobrih odnosih. To je dejstvo. Vsaka stvar takoj pride naokrog in hitro si lahko zapreš vrata.

Pa morda veste, kakšen status imate v javnosti? Kaj se o vas govori med kolegi glasbeniki? Da ste prijazni, spoštljivi, vzvišeni, svojeglavi?
Ne vem, mislim, da si misli vsak po svoje. Dejstvo pa je, da se tudi jaz ne obnašam do vseh enako. Tistim, ki se do mene vedejo spoštljivo, to s hvaležnostjo vračam z večkratnikom dva ali tri.

Tiste, ki pa so do mene nesramni, omalovažujoči, pa ignoriram in sem aroganten nazaj. Tako je. Mislim, da sem dovolj star, da ne bom dopuščal, da me kdo j***.

Zanimivo se mi je zdelo, ko sem slišala, da pridete celo na dom in nastopite zastonj. Verjetno gre bolj za izjemo kot pravilo?
Res je, občasno pripravim takšno presenečenje. Teh ponudb je ogromno, ampak logično je, da vseh ne morem sprejeti. Povabil je toliko, da bi lahko vsak dan, dvakrat dnevno, nastopal zastonj. Za 18. rojstni dan, za abrahama, za poroke in podobno.

Ne gre za to, da tega ne bi hotel, samo toliko drugega dela imam, da to ni mogoče. Tega si ne morem privoščiti. Se mi pa vsake toliko zazdi, da to ima nek smisel.

Kako selekcionirate povabila?
Vem, o katerem primeru govorite. Šlo je za dekle, ki je praznovalo svoj 18. rojstni dan in je moja oboževalka. Njena prijateljica, ki me je prosila, naj ji pripravim presenečenje, je bila zelo prijazna, jaz pa dobre volje in sem na povabilo pristal. Ni pa to redna praksa. To se zgodi enkrat ali dvakrat na leto.

To se mi je zdelo nekako logično.
Poleg tega mora biti za to izpolnjenih več dejavnikov. Da sem prost in da gre za nastop nekje v Ljubljani. Dejstvo je, da gre na nek način za širjenje ljubezni, s tem pa tudi sebi naredim uslugo. Logično je, da tisti, ki ga na tak način presenetimo, to novico razširi v javnosti, jaz pa si s tem naredim dobro reklamo.

Je pa teh ponudb ogromno, tudi takih, ko mi rečejo, da je nekdo velik oboževalec Robbieja Williamsa, in naj pridem zaigrat njegovo skladbo, oni pa mi bodo to poplačali s povrnitvijo denarja za potne stroške in za klobaso. Vse mogoče sem že doživel.

Če se vrneva k Emi. Na letošnji izbor za pesem Evrovizije se niste prijavili, ste pa to poskušali na švicarski, a se ni izšlo. Kako to, da ste se odločili za tak poskus?
Šlo je za zelo spontano odločitev. Skladbo Take Me Far smo posneli z grškim in britanskim kolegom, ter jo za šalo poslali na natečaj za švicarski izbor evrovizije, vendar nismo bili izbrani.

Da pa bi skladbo na slovenskem trgu predstavil kot singel, se mi ni zdelo smiselno, ker imam že tako ogromno skladb. Preveč, da bi v času mojega ustvarjanja sploh prišle v javnost. Mislim, da je en singel na tri ali štiri mesece povsem dovolj. Preveč. Na sceni sem že deset let, vi pa verjetno poznate pet mojih komadov.

No, mislim, da bi jih nekaj manj kot deset znala brez težav našteti.
Okej, finta pa je v tem, da sem izdal že štiri albume, kar pomeni 48 skladb že posnetih in izdanih, poleg tega jih imam še ogromno na zalogi.

Pred leti smo večino skladb, ki so se vrtele na radiu, znali na pamet, danes pa smo to nekako izgubili, ker ne kupujemo albumov, ker glasbo poslušamo na internetu. Stari časi so bili glede tega bolj prijetni. Bolj smo cenili stvari.
Da, to je tako kot takrat, ko si reven. Ko greš v trgovino in preračunavaš vsak cent. Če naročiš 20 dekagramov salame, prodajalec pa jih nareže 23, boš zahteval, da tiste tri umakne, ker si jih ne moreš privoščiti.

Razmišljaš o tem, kako fino bi bilo, če bi bil bogat. No, in potem si bogat in si kupiš bmw za 70 tisoč evrov, pri čemer 50 tisočakov odšteješ samo za avtomobilsko znamko. Denarja več ne ceniš.

Enako je z dekleti. Ko si dolgo zaljubljen v eno in se dolgo trudiš, potem se pa v trenutku, ko jo osvojiš, ohladiš. Ko tisto, kar si želiš, enkrat dobiš, ne znaš več ceniti.

Kakšna je vaša izkušnja z denarjem?
Po bitki talentov sem zaslužil toliko, da nisem vedel, kaj naj z vsem tem denarjem. Dal sem ga mami, da si je opremila vikend, kupil sem si ogromno kitar, v najboljših časih sem jih imel 25. Nisem mogel verjeti, kako dobro mi gre. Ljudje so mi govorili, naj si kupim stanovanje, pa se mi to ni zdelo pomembno.

Namesto tega sem vlagal v glasbo, v spote, v produkcijo, kupil sem si avto. Ni, da ni! No, potem pa so se prihodki začeli drastično zmanjševati. Pa ne zato, ker bi mi padala priljubljenost, ampak zato, ker se glasbo dobi zastonj. Prodal sem kitare, danes imamo samo tri, in to je v bistvu toliko, kot potrebujem. Ko imamo preveč, stvari ne cenimo.

Mislim, da so se časi za glasbo in šovbiznis v zadnjih 15 letih spremenili toliko, kot se prej niso v 150 letih.

Zaradi sodobnih komunikacijskih kanalov?
Zaradi zastonjkarstva. Ampak kruh je še vedno treba kupiti, vodovodarja je še vedno treba plačati. Glasba pa je danes na voljo zastonj, zato smo odvisni od drugih virov: od nastopov, od avtorskih in izvajalskih pravic in potem za zaslužek počneš vse mogoče.

Kaj je največja razlika med obdobjema, v katerem ste začeli z glasbeno potjo, in današnjim?
Da takrat YouTuba še ni bilo oziroma ni bil tak, kot je danes. Bil je prostor za nalaganje nekih domačih posnetkov, ne pa glasbenih videospotov. To je pomenilo, da smo glasbeniki včasih CD še lahko prodali, danes pa ne več.

Danes lahko v album vložim deset ali 15 tisoč evrov, pa ga nihče ne bo kupil. Zato, ker glasbo lahko zastonj naloži z interneta. Če pa je nimaš na internetu zastonj, si pa tako ali tako v minusu, saj te ne bo nihče poslušal.

Danes lahko vsak posluša, kar hoče. Včasih smo govorili, da lahko vse dobimo zastonj iz domačega naslanjača. Danes lahko vse dobimo kadarkoli in kjerkoli s svojega pametnega telefona.

Zato je toliko bolj pomembno, da poiščemo druge vire prihodkov in druge načine, na katere se prebijamo skozi življenje. Na žalost nisem tip človeka, ki bi rinil v ospredje in ki bi potreboval veliko pozornosti. Žal pa jo potrebuješ, če hočeš živeti od glasbe.

Kako vam gre?
Za zdaj se ne morem pritoževati. Bomo pa videli, kaj bo v prihodnje. Je pa res, da sem prisiljen glasbo delati sam. Sam posnamem kitare, bas, klaviature, vokal, back vokale, naredim glasbo, besedilo, aranžma, koncept. Sam sem si kupil opremo in se naučil delati glasbo.

Ne morem si privoščiti producenta, ker tega v Sloveniji več ne moreš iztržiti. Pred desetimi leti je še šlo, danes daleč od tega. Enako je s koncerti. Pred leti sem imel tri nastope na teden, danes imam tri na mesec. Tudi cene so bile temu primerno precej drugačne, kot so danes, tudi poplava glasbe je bistveno večja.

Omar Naber na Eurosongu 2005 v Kijevu:

Je pa še ena plat medalje. Slovenska glasba je izrazito podcenjena. Ko je na primer Adele izdala nov album, je šel za med, kar je smešno, ko pa albumov nihče več ne kupuje. In ker je Adele in ker ima zaledje, kakršno ima, je Big Bang kupil 400 kopij njenega albuma in ga prodal v enem samem dnevu. Ko jaz izdam album, to nikogar ne zanima.

Prvič, ker gre za slovensko glasbo, ki je totalno podcenjena, in drugo, če ne rineš v ospredje, nihče sploh ne bo vedel, da si ploščo izdal.

Imam cel kup fenov, ki me sprašujejo, kdaj bom izdal nov album? Ljudje božji, izdal sem štiri plošče, zadnjo pred letom dni, pa tega nihče niti ne ve! Ker je poplava glasbe neverjetna. Naj ponovim, se ne pritožujem, samo slikam trenutno stanje.

Znašli ste se po svoje. Snemate tudi risanke, reklame …
Da, počnem vse mogoče. To me je zanimalo od nekdaj. Celoten šovbiznis. Snemanje, nastopanje, aranžiranje, sinhronizacija risank, tudi pel sem že v risankah, snemam reklame, z veseljem bi se preizkusil tudi na filmskem platnu, v mjuziklu, pomagam nadarjenim mladim …

Skratka, delam res ogromno stvari. Pa ne zato, da bi ljudi zabaval, ampak zato, da jim daš nek statement.

Da začutijo, kaj delaš in kaj se ti zdi prav. Ne gre samo za sporočilo, češ bodite veseli, bodite dobre volje na naših "špilih", rad imam, da imajo stvari, ki jih počnem, tudi neko dodano vrednost. Da pišem dobra besedila, ustvarim čustva. Seveda pa se ne morem iti zabavljača tipa Robbie Williams. To pa je nemogoče.

Kakšno je za vas poslanstvo glasbe? Prej ste rekli, da to ni samo zabava. Na kaj vi opozarjate?
Na svoja trenutna čustva. Na duševno stanje. Črpam iz svojega življenja, izkušenj in opazovanj. Pišem o kopici različnih tem.

Zadnji Omarjev singel: Play oziroma Hej, ti!

Se vam dogaja, da imate v glavi toliko različnih idej, da ne veste, kje bi začeli?
Da, večkrat. Govorim o vseh mogočih temah: o brezdomcih, o narkomanih, o posilstvih, o nasilju nad ženskami, o homoseksualcih, o aktualnih temah, ki ljudi zadenejo. Na to se mi zdi vredno opozarjati.

V videospotu Sladek strup ste se poljubljali z moškim. Ne poznam veliko heteroseksualnih moških, ki bi si upali storiti kaj takega.
Dobil sem samo nekaj nespodobnih povabil, kar pa me ne moti. Sicer pa je ideja padla v trenutku, na samem snemanju, ko je fant, ki je bil predviden za to sceno, omagal pod težo pritiska, zato je režiser predlagal, da se namesto njega z igralcem poljubim jaz. Zakaj pa ne, vseeno mi je, kaj se govori o meni.

Je pa zanimivo, da nekih večjih kritik oziroma nestrpnosti na ta račun ni bilo.
er to v današnjih časih ni nič takega. To ni več šokantno. Danes imamo v vsakem trenutku dostop do katerihkoli gej porničev na svetu … Zakaj bi bilo torej šokantno, če bo Omar poljubil fanta?

Se bo z uvedbo glasbenih kvot v razmerju 60 odstotkov za slovensko glasbo v dnevnem času kaj bistveno spremenilo?
O tem nimam nekega mnenja, ker vem, da tako ali tako nimam česa spremeniti. So pa te kvote zelo zavajajoče. To, da bo zdaj čez dan treba vrteti 60 odstotkov slovenske glasbe, ki je poslušalcem postala tuja in je ne marajo, za nas ničesar ne spremeni. Tista glasba, ki se je zdaj morala vrteti ponoči, se bo zdaj vrtela podnevi. Samo to. To je majhna sprememba.

Če slovenski avtor poje skladbo v angleščini, ali se to šteje kot tuja skladba?
Tega ne vem, v to se ne poglabljam.

Veliko skladb posnamete v domači in tuji različici. Tudi zadnji singel Play oziroma Hej ti!
Res je, vendar so angleške verzije za slovenske glasbene urednike nezanimive, ker se pričakuje, da bo slovenski izvajalec pel v slovenščini.

Mislim, da komad Play ni slab. Če bi ga denimo peli Taylor Swift, Justin Bieber ali One Direction, bi ga vrtele vse postaje. Ne da se z njimi primerjam, ampak tako je. Tudi Neisha ima ogromno dobrih komadov, pa kar nekako padejo mimo pozornosti.

Za Slovenijo večkrat pravijo, da ljudje zaslovijo šele takrat, ko jim uspe v tujini. Tudi vi ste večkrat obiskali London. S tem namenom?
Seveda, je pa tam ogromna gneča. Precej večja kot pri nas. Tja prihajajo glasbeniki z vsega sveta, London je poleg Los Angelesa prestolnica rokenrola. Tam pa sploh nimaš nobenih možnosti, glasba ne igra nobene vloge. Tam je pomembno to, da si na pravem mestu ob pravem času.

V Londonu sem imel vsaj sto nastopov. Igral sem na raznih manjših festivalih, pa t. i. open mike, kjer ti nastopaš, ljudje pa klepetajo in jih ne zanima, kaj ti sploh počneš. Tam si zgolj za neko ozadje in ne smeš biti razočaran, če te ne opazijo.

V Londonu ste nastopali tudi na postaji podzemne železnice, kar je v bistvu čast, čeprav se je takrat tudi pisalo o tem, da ste nizko padli. Kakšno je to sito, ki prinese licenco za nastop na postaji?
Izvajalci se morajo udeležiti posebne avdicije – mislim, da se je vsako leto udeleži med sedem in osem tisoč ljudi –, kjer sprejmejo 40 ljudi. To, da sem bil izbran, sem si seveda štel v čast.

Kakšni so občutki, ko stojiš tam sam, ljudje pa hitijo mimo, le vsak stoti se ozre, še manj jih vrže kak peni? Zdaj drugače gledate na poulične glasbenike?
Ne, glede tega sem zelo objektiven in se zavedam, kako stvari stojijo.

Koliko ste zaslužili na dan?
99 odstotkov ljudi gre ignorantsko mimo, a je množica ljudi taka, da to še vedno nanese kar nekaj denarja. Sto funtov (127 evrov, op. a.) se v dveh urah, kolikor jih imaš na določenem mestu na voljo, hitro nabere.

Na vse to sem gledal kot na nek eksperiment. Če bom sploh sprejet in kako bo to videti v praksi. Bi pa tam lahko ogromno zaslužil, saj lahko nastopaš vsak dan dvakrat, po dve uri. Če želiš licenco podaljšati za naslednje leto, moraš zbrati sto nastopov na mesec, kar pa meni ni uspelo. Ni bilo časa.

Kako so vas gledali Slovenci?
Verjetno so si mislili, da sem nizko padel. Sicer pa je znano, da majhni narodi na tiste, za katere se misli, da so uspešni, potem pa mislijo, da so padli na dno, gledajo zviška. Počutijo se dobro, češ pa saj mi ne gre tako slabo. Mentaliteta majhnih narodov, pač.

Bi bilo lažje početi kaj drugega kot ustvarjati glasbo?
Ne, ker jaz še vedno živim od hobija. Ne hodim v službo. Urejam si status kulturnika in upam, da ga bom tudi dobil. Upam tudi na boljše čase, o čemer pa močno dvomim, saj YouTuba ne bodo kar ukinili. No, če pa bi se zgodilo, da glasba ne bo več zastonj, potem se zna tudi za glasbenike zgoditi kaj dobrega. Sicer pa ne.

Če bi vsi prvorazredni izvajalci svojo glasbo umaknili z interneta, bi to pomenilo samo to, da bi na površje prodrli drugo- in tretjerazredni.

Vi se štejete za prvorazrednega?
Absolutno. Za moje pojme delam dobro glasbo, žal pa Slovencev slovenska glasba ne zanima več toliko kot včasih.

Torej novega albuma še ne bo na vidiku?
Ne, za zdaj izdajam singel po singel.

Kako vam gre zaobljuba, da boste vsak teden na družbenih omrežjih objavili eno svojo skladbo? Staro, novo, predelano …
Za teden dni sem v zaostanku, mi pa gre. Se pa precej potrudim, objavim pa samo tisto, kar mi je všeč.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin