Kakovostne fotografije, razkošna uporaba Photoshopa in pomanjkanje lokalnih zgodb

Mednarodno priznana žirija je med dvodnevnim "žiriranjem" in pregledom 3.336 fotografij profesionalnih in amaterskih fotografov za najboljšo fotografijo leta izbrala črno-belo fotografijo Jureta Eržena, ki je nastala na eni od skupščin pred Boj-zo v Ljubljani, nagrado za najboljšo reportažo pa je odnesel Matic Zorman za dokumentiranje življenja v begunskem taborišču v Gazi. "To je podoba prostora in časa, fotografija govori sama zase in vsak naj si jo razloži po svoje," je bil kratek Eržen, Zormanu pa se zdi bolj kot vprašanje o prevladi črno-bele tehnike in uporabi Photoshopa v reportažni fotografiji pomembno poiskati odgovor na vprašanje, zakaj so ljudje še vedno prisiljeni živeti v begunskem taborišču.

"Dobra fotografija je dobra tudi brez Photoshopa" Člani komisije, ki se zaradi terenskih dolžnosti podelitve niso mogli udeležiti, so svoj pogled na izplen letošnjega fotografskega natečaja predstavili v posebnem videoposnetku, v katerem so izpostavili kakovostno delo slovenskih fotografov, niso pa se izognili niti nekaterim očitkom. Pograjali so čezmerno uporabo Photoshopa, zaradi česar je bilo več fotografij celo izločenih iz tekmovanja ("Dobra fotografija je dobra brez Photoshopa, slaba pa tudi z uporabo Photoshopa ne postane nič boljša," so poudarili člani komisije), slab editing oziroma izbor fotografij, ki tvorijo reportažo, vse prevečkrat se tudi opazi, da je reportaža nastala v enem samem dnevu. Pogrešali so prisotnost lokalnih malih slovenskih zgodb, ki so prav tako ali še bolj zanimive kot zgodbe v Egiptu, Gazi in Afganistanu, in posebej izpostavili visoko kakovost vseh nagrajenih del. Za nekatere je bilo mnenje komisije enotno, za druge so potekale tudi po desetminutne diskusije. Emilio Morenatti, edini član žirije, ki je lahko prisostvoval sinočnji podelitvi nagrad, je med prejetimi fotografijami pogrešal več barvnih, poudaril pa je, da morajo kot fotoreporterji podajati resnico in ne prikrojenih, zmanipuliranih podob.

Povše: V bližini je ogromno malih zgodb

Fotoreporter medija Planet Siol.net Matej Povše je za fotografijo begunca iz Tunizije prejel nagrado za najboljšo fotografijo v kategoriji Novice. Po besedah Morenattija je Povšetova fotografija izredna, tudi žirija je enoglasno soglašala, da gre za zmagovalno fotografijo. Povše zagovarja načelo, da je v reportažni fotografiji v Photoshopu dovoljeno početi le tisto, kar se je nekoč počelo v temnici. "Če upoštevaš to pravilo, sama fotografija ne izgubi osnovnega pomena, same kompozicije in vsebine, niti tistega, kar je želel fotograf povedati s fotografijo." Strinja se, da imamo v bližini ogromno malih zgodb, a težava je v tem, da so kot fotografi v te zgodbe preveč vpleteni in jim manjka pogled z distance. "Večina fotografov, ki smo nocoj med nagrajenimi, nas je vpetih v dnevno delo s fotografijo in zgodi se, da dogodki zbežijo mimo nas. Včasih se je treba ustaviti, zamenjati okolje, si vzeti čas za razmislek in ugotoviti, kaj se dogaja v naši neposredni bližini. To niso blazno veliki dogodki, lahko je zanimiv že neki sosed."

Kaja Brezočnik: Kje so fotografinje?

Medtem ko med lanskimi nagrajenimi fotografijami ni bilo fotografinj, sta se letos na seznamu znašli "kar" dve. Mojca Cvirn je prejela častno omembo komisije v kategoriji Narava in okolje, Kaja Brezočnik pa je avtorica najboljše fotografije v kategoriji Kultura in zabava. Tudi Brezočnikovo, tehnično urednico Dnevnikovega Objektiva in študentko vizualnih komunikacij na Likovni akademiji, bega vprašanje, ki smo si ga zastavljali že lani: Kje so ženske fotografinje? Ugotavlja, da je v svetu fotografije ogromno žensk, ki delajo fenomenalne stvari, a nikakor ne pride do njihovega preboja. "To je zame nerazumljiv fenomen. Ženske imamo drugačen pogled na svet in včasih delamo bolje kot moški. Smo bolj subtilne in izbiramo druge teme. Moški drvijo proti vojnam, ženske pa se bolj osredotočamo na male, intimne zgodbe."

Matic Zorman: Reportaža je nedokončana tako kot vprašanje beguncev Matic Zorman je avtor zmagovalne reportaže iz begunskih taborišč v Gazi, ki je nastajala od januarja lani, a tako kot je nedokončano vprašanje teh beguncev, je nedokončana tudi Zormanova zgodba. "Ljudje se ne bi smeli spraševati, zakaj črno-bela tehnika in zakaj uporaba Photoshopa, temveč je pravo vprašanje, zakaj na 1.400 kvadratnih metrih še vedno živi sto tisoč ljudi. To je pravo vprašanje," pravi Zorman, ki daje velik poudarek tudi na delo tako imenovanih fixerjev, ljudi, ki pomagajo pri nastajanju takih zgodb.

Med nagrajenci znana in manj znana imena V kategoriji Šport, kjer bi si žirija poleg zgodb o boksu želela videti še kakšno drugo tematiko, sta si nagradi razdelila Mitja Kamplet (fotografija) in Simon Chang (reportaža), v kategoriji Narava in okolje je žirijo najbolj prepričala fotografija Sama Vidica in reportaža Matjaža Tančiča, sekcija Kultura in zabava je prinesla nagrado Kaji Brezočnik (za fotografijo) in Vorancu Voglu (za reportažo), v kategoriji Ljudje pa je najbolj prepričala fotografija Aleša Gregoriča in reportaža Simona Changa.

Častnih omemb žirije so bili deležni: Bojan Velikonja in Matjaž Panjan (Novice), Roman Šipič (Šport), Peter Gedei in Mojca Cvirn (Narava in okolje), Boštjan Pucelj (Kultura in zabava) ter Mitja Ličar in Tomaž Bevk (Ljudje).

Nagrajene fotografije bodo do 15. marca na ogled v Cankarjevem domu, kjer lahko ujamete še razstavo Arabska pomlad fotografa Jurija Kozireva iz agencije Noor Images in razstavo Art Works projects, do 9. marca pa so v pritličju CD-ja na ogled tudi nagrajene fotografije letošnjega Emzina.