"Fotografija brez dodatnih informacij ne pride do objave"

Na 5. natečaj novinarske in dokumentarne fotografije Slovenija Press Photo je prispelo 3.176 fotografij. Največjo pozornost žirije mednarodno priznanih strokovnjakov s področij fotoreporterstva in fotografije v sestavi Moises Saman (MAGNUM Photos), Gali Tibbon (AFP Jeruzalem) in Odd Andersen (AFP Berlin), pod vodstvom Jona Jonesa, direktorja fotografije pri reviji Sunday Times Magazine sta pritegnili fotografija z novembrskega protesta avtorja Šimna Zupančiča in reportaža o deklici s cerebralno paralizo Luke Dakskoblerja.

Na natečaj Slovenija Press Photo je prispelo več kot 3.000 fotografij. Ali je mogoče podati neko splošno oceno prispelega gradiva?

Moises Saman: Glede na to, da se je na natečaj lahko prijavil vsakdo, profesionalec ali amater, in da ni bilo nekega filtra, je to precej nehvaležno delo. Dejstvo je, da je že v prvi fazi izbiranja odpadlo okrog 60 odstotkov fotografij, ki so bile očitno delo amaterskih fotografov oziroma kot takšne niso bile dovolj kakovostne. Gali Tibbon: Razlika med amaterskim in profesionalnim fotografom se običajno vidi že na prvi pogled. Le redko kdo preseneti.

Kako ste se pregrizli skozi več kot 3176 fotografij?

Moises Saman: Imeli smo pravi maraton. Devet ur, celo kosilo smo izpustili (smeh). V prvi fazi smo pregledali vse prijavljene fotografije, v drugi fazi pa je vsak član komisije izbral fotografije, ki so mu všeč, sledila je diskusija. Gali Tibbon: V žiriji smo sedeli štirje člani in to seveda pomeni štiri različna mnenja. Vsak od nas ima namreč nekoliko drugačen pogled na fotografijo in fotoreporterstvo. Ravnali smo se po principu eliminacije. Najprej smo izločili fotografije, za katere je vladalo enotno mnenje, da ne spadajo v naslednji krog. Ko so nam v posamezni kategoriji ostale le še tri ali štiri zgodbe ali fotografije, smo se osredotočili na informacije o reportaži. Kljub temu da imamo predstavo o dogajanju v Sloveniji, pa nihče od članov žirije ni iz Slovenije, zato so bile informacije kje, kaj, kdaj še toliko bolj pomembne. Izbiranje je bilo precej izčrpljujoče, bilo je nekaj fotografij, okrog katerih so se mnenja precej kresala, še posebej v kategoriji Šport.

Kot ste poudarili na podelitvi nagrad, vas je zmotilo pomanjkanje informacij, "captionov".

Gali Tibbon: Prispelo je precej fotografij in reportaž brez dodatnih opisov, kar je res škoda, saj smo morali takšne fotografije diskvalificirati. Seveda je šlo za težavno delo, saj so se med temi znašla tudi zelo kakovostna dela. Ampak tako pač je. Informacije, kaj je na fotografiji, kje in kdaj je bila fotografija posneta, so v našem poslu ključnega pomena, in če po opravljeni nalogi uredniku pošlješ fotografijo brez dodatnih informacij, je zagotovo ne bo objavil. Vem, da je fotografska industrija v Sloveniji precej mlada in v fazi razvijanja, a treba je vedeti, da sta caption in editing (izbor fotografij pri reportaži) ključnega pomena.

Česa se je lotevala glavnina prispelih fotografij? So bili protesti rdeča nit leta 2012?

Moises Saman: Fotografije s protestov so res prevladovale, ampak med njimi smo težko našli kaj izstopajočega. Na splošno lahko rečem, da je bila kategorija Novice, kar zadeva kakovost, najšibkejša. Gali Tibbon: Vedeli smo, da se v Sloveniji odvijajo demonstracije, zato so bila naša pričakovanja res visoka. Žal pa pogosto prihaja do razkoraka med tem, kaj pričakuješ in kaj dobiš, in tudi v tem primeru je bilo tako. Pričakovali smo tudi veliko fotografij na temo poplav v Sloveniji, a smo jih žal videli le nekaj, več je bilo fotografij, ki so bile posnete zunaj Slovenije …

Morda zato, ker je žirija lani opozorila, da bi se morali fotografi bolj osredotočiti na lokalne zgodbe, majhne zgodbe, ki se dogajajo v Sloveniji.

Gali Tibbon: Ja, očitno so temu prisluhnili. Veliko zgodb je bilo lokalnih in to je izvrstno.

Katera kategorija je bila najmočnejša?

Gali Tibbon: Zagotovo kategorija Ljudje, tako po kakovosti kot po številu prijavljenih fotografij.

Nehvaležno vprašanje, pa vseeno, ste med slovenskimi fotografi naleteli na koga, ki bi ga z veseljem predstavili tudi zunaj Slovenije?

Moises Saman: Nekateri so me res presenetili in z veseljem bom spremljal, kaj bodo počeli v prihodnosti.

Pa ime?

Moises Saman: Dekle, ki je posnelo serijo fotografij s Korzike. (Katja Kremenić – častna omemba žirije v kategoriji Narava in okolje, op. a.)