Kako se bodo skandinavski pisci odzvali na pokol v Oslu?

Oktobra 1999 je obtoženec na sodišču v Oslu razkazoval svoj tatu svastike, sebe opisoval kot rasista in govoril o "veliki izdaji" Norveške. Ni šlo za mladega Andersa Behringa Breivika ali njegove sodelavce, temveč za Sverra Olsena, obritoglavca iz Nesbojevega romana Taščica. "Od leta 1945 so sovražniki nacionalsocializma gospodarji te dežele," govori lik v Nesbojevem romanu. "Razvili in uveljavili so svoje demokratične in ekonomske principe. Tisti, ki bi morali ščititi naše interese, so nas razočarali. Pustili so sovražnikom, da so zgradili mošeje, da so pokradli naše ljudstvo in mešali kri z našimi ženskami. Več kot dolžnost nas, Norvežanov, je, da zaščitimo svojo raso in uničimo tiste, ki so nas zatajili. Evropi grozi množično priseljevanje in posledično kaos, pomanjkanje in boj za preživetje. Tisti, ki se pretvarjate, da rasni boj ne obstaja, ste slepi, ali pa izdajalci." Primat skandinavskih kriminalnih romanov Nesbo ni edini, ki piše o političnem ekstremizmu in globokih socialnih problemih Norveške, podobno počnejo tudi številni švedski, danski in islandski pisatelji o svojih državah. Strah pred tujci, ki ga izražajo njihovi liki, pa naj bodo kriminalci, policisti, politiki ali navadni državljani, odmeva v mnogo skandinavskih delih, ki so bila prevedena tudi v druge evropske jezike, Nesbojeva romana Taščica in Brezskrbno tudi v slovenščino. Evropski bralci tako dobre kriminalne romane vedno pogosteje iščejo med skandinavskimi pisci. Ker so skandinavski pisci pogosto nekdanji novinarji, so njihovi romani precej drugačni od žanrskega mainstreama: so bolj introspektivni, temačni in poglobljeni kot romani ameriških in britanskih avtorjev. Med najbolj priljubljenimi norveškimi avtorji kriminalnih romanov so Anne Holt, nekdanja pravosodna ministrica, Gunnar Staalesen, KO Dahl in Karin Fossum. Prav verjetno je, da bomo v prihodnjih mesecih o njih slišali še veliko. Se bo Norveška odzvala tako kot Švedska? Ko je sosednjo Švedsko pretresel umor premierja Olofa Palma leta 1986 in pet let pozneje John Ausonius, ki je streljal na 11 priseljencev in enega ubil, je naraslo število kriminalnih romanov, ki so iz nekaterih lokalnih avtorjev naredili globalne zvezde. Ausonius je bil tako na primer navdih za roman Mož z laserjem, ogledalo švedske družbe, ki ga je napisal Gellert Tamas. Mnogi zato podoben vzpon kriminalnih romanov pričakujejo na Norveškem, kjer od pisateljev pričakujejo, da bodo kot predstavniki intelektualcev prevzeli vodilno vlogo pri javnih političnih in družbenih debatah, tudi s pomočjo svojih romanov. In zanimivih osebnosti iz literarnega sveta na Norveškem ne manjka. Nobelovo nagrado podaril Goebbelsu Največji norveški pisatelj je bil Knut Hamsun, ki je še vedno kontroverzen zaradi svojih političnih prepričanj. Leta 1920 je prejel Nobelovo nagrado in jo leta 1943 podaril Goebbelsu. Pred dvema letoma so se na Norveškem glasno spraševali, kako, če sploh, zaznamovati 150-letnico njegovega rojstva. Med glasnimi kritiki norveške družbe je bil tudi Jens Bjorneboe, težek pivec, ki se je obesil leta 1976. Bolj kot na Norveškem je v sosednjih državah priljubljen Jan Kjaerstad, postmodernist z diplomo iz teologije, ki piše o norveških junakih, vlogi Norveške v svetu in o tem, kaj pomeni biti Norvežan. Najbolj znan je po svoji trilogiji o televizijskem voditelju Jonasu Wergelandu. Preden je postal pisatelj, je bil športnik in glasbenik, podobno kot Jo Nesbo, ki še vedno igra v enem najbolj priljubljenih norveških skupin, Di Derre, nekoč pa je profesionalno igral nogomet. Nesbo bo verjetno vedno bolj priljubljen, čeprav je nekoliko problematičen. Zgodba romana Taščica, ki je preveden v slovenščino, se posveča simpatizerjem nacistov, tudi tistim, ki so se med vojno borili za Nemce, kljub navidezni nevtralnosti Norveške. Prodal je pet milijonov izvodov romana v 30 jezikih. Prejšnji teden so ga pri New York Times prosili, naj napiše članek o Breivikovem pokolu. Breivik uničil norveško samopodobo "Norveška je država, kjer strah pred drugimi ni našel zatočišča, kjer so bile potrebe vseh zadovoljene v sedemdesetih letih, ko so odkrili nafto, in kjer se je politični položaj uredil takoj po drugi svetovni vojni. Samopodoba Norveške pred julijem 2011 je bila podoba device, narave, ki je človeške roke še niso iznakazile, in naroda, ki ga še niso načele bolezni sodobne družbe." Kar je nekoliko presenetljiva ugotovitev glede na Nesbojeve romane, kjer bolezni norveške družbe nikoli ne zmanjka.