Kako bi človeka spremenila njegova sestrska vrsta?

Doktorica biologije, raziskovalka, umetnica in performerka Špela Petrič in ustvarjalka na področju novih medijev Robertina Šebjanič s projektom v nastajanju Humalga, ki ga oblikuje več faz in ki jih avtorici z željo po diskurzu razpirata pred strokovnim in laičnim občinstvom, odpirata polje za ontološki razmislek o človeštvu in človeškem življenju na Zemlji. S svojimi umetniško-raziskovalnimi tezami nas soočata s temeljnimi vprašanji, kaj je to, kar nas opredeljuje kot človeka, in kako bi se spremenilo naše dojemanje sebe in sveta, ko bi se v njem pojavila nova humanoidna vrsta, podobna, ne ista, a prav tako sposobna proizvajati kulturo, čeprav drugačno.

Ne gre za znanstvenofantastično perspektivo, temveč umetniško-raziskovalni projekt z znanstveno utemeljitvijo in kredibilnostjo ter uporabo metodologij znanstvenega raziskovanja, ki izpostavlja številna z današnjo družbo povezana vprašanja.

Med temi je prav gotovo vprašanje vloge in pozicije znanosti znotraj družbenega konteksta. Ali kot pravi Špela Petrič: "Bomo to, kar je znanstveno in tehnološko mogoče narediti, tudi storili?" Robertina Šebjanič pa se sprašuje, ali bi nas pojav nove humanoidne vrste končno pripeljal do točke, ko bi lahko razrešili družbene in kulturne neenakosti? Obstoj sestrske vrste bi tako omogočil priložnost za spremembo družbenega sistema, sprevračanje obstoječe biopolitike, ekonomije in podobno.

Humalga kot zrcalo človeštvu Avtorici projekta Humalga: Injektiranje v luči negotovih okoljskih, socialnih in ekonomskih razmer v sodobni družbi predlagata vzpostavitev posttehnološkega (nestrojnega) medija, ki bo omogočal dolgoročno preživetje človeku podobne vrste kot nosilke človeške kulture, sta zapisali o projektu, ki ga do 14. januarja v produkciji Galerije Kapelica predstavljata v Galeriji Metropolis.

Umetnici tako predvidevata novo transvrsto, humalgo, ki je hibrid med človekom in algo. "Genom obeh partnerjev, združenih v isti celici, ki izmenično tvorita avtonomni morfološki obliki človeka ali alge, ki sledita v zapletenem življenjskem krogu. Alga transvrstnemu hibridu prispeva svojo preživitveno samozadostnost in spodobnost nespolnega razmnoževanja, človeški partner pa svojo tehnološko in kulturno zapuščino ter zapletene mehanizme spolne selekcije in reprodukcije," sta tudi zapisali. Gre torej za vzpostavitev vrste, ki bi bila (bolje) prilagojena na nove bivanjske pogoje. A kot sta med projektom ugotovili umetnici, za vznik te nove vrste ne bi bilo treba, da se zgodi katastrofa. Nova transvrsta, ki je produkt biotehnologije, lahko preprosto nastane in s človeško soobstaja. Zadnjo pa tako postavi pred izziv po novi sistematizaciji, predvsem pa percepciji nas samih in našega bivanja.

V tem kontekstu Robertina Šebjančič citira umetnika Miha Turšiča, ki poudarja, da v življenju v brezgravitacijskem prostoru ne bi potrebovali enakih fizičnih in mentalnih sposobnosti kot na Zemlji. Glede na spremenjene okoliščine bivanja tako odgovori ne le naša fizična raven, temveč tudi psihološka, kulturna in družbena. Pri tem gre za sprevračanje celotnega kognitivnega in konceptualnega aparata v razmerju do našega bivanja.

To lahko primerjamo z že znanimi trenutki iz preteklosti, na primer z letom 1968, ko so posnetki Zemlje z Lune spremenili dojemanje našega sveta. Vizualizacija lastnega sveta z drugega planeta je spremenila marsikatero percepcijo. Tako bi v vlogi zrcala lahko razumeli tudi novo humanoidno vrsto, ki bi človeštvu odvzela ekskluzivnost zavesti in s tem tudi kulture.

Navedena vprašanja in še številna druga sta umetnici s strokovnjaki z naravoslovnega in humanističnega področja premišljevali na tridnevnem istoimenskem simpoziju, ki se je končal včeraj. Z raziskovalcem evolucijske biologije Petrom Trontljem, filozofinjo in umetnico Polono Tratnik in sociologinjo Teo Hvala so sodelujoči vzpostavljali diskurz, ki se navezuje na izvor, evolucijo in prihodnost življenja in kulture na Zemlji.