Kaj se zgodi, ko nedotakljivi srečajo svojo usodo?

Gospoda Glembajevi. Sliši se tako bogato, tako baročno, tako polno, tako gosposko, celo kraljevsko. A če si pri britanskem geniju besed Williamu Shakespearu sposodim nekaj tako znanih besed: "Nekaj gnilega je v …", potem veste, da v tej družini le ni vse tako, kot bi moralo biti.

Drama o izprijenem in izkrivljenem življenju članov družine malo pred prvo svetovno vojno, ki za fasado lepega in bogatega skrivajo pokvarjenost in temačne skrivnosti, je v sposobnih rokah režiserja Ivice Buljana v dobre štiri ure dolgem scensko "minimalističnem" (na odru le naslanjač, mizica s telefonom in ura, katerih velikost se iz dejanja v dejanje veča – morda prispodoba za naraščajočo tragično usodo protagonistov?), a igralsko kolosalnem spektaklu zadovoljila apetit še tako zahtevnega gledalca.

V treh napetih dejanjih spremljamo trpek ljubezensko-sovražni trikotnik med glavo družine, ostarelim bankirjem Glembayem, njegovim sinom Leoneom in Glembayevo drugo ženo, baronico Castelli-Glembay. Sicer mirno in razkošno življenje bogatašev prekine prihod odtujenega sina Leonea, doktorja, ki se po enajstih letih odsotnosti vrne domov. Zagrenjenost mladega moža, ki iz dna srca sovraži svojega očeta in za smrt svoje matere krivi baronico, povzroči nezadržen izbruh negativnih in nasilnih dejanj ter izrečenih obtožb, ki – drugače tudi ne more biti – pripeljejo do tragičnega konca in etičnega razkroja vrlin celice, ki jo imenujemo družina.

Kolikšna je pravzaprav moč tiska, se izkaže tudi v tem literarnem delu, saj le ena objavljena vest o sumljivi nesreči in samomoru, ki ju povezujejo z družino bogatašev, sproži tok dogodkov, ki nehote razkrijejo številne skrite, ogabne, z erotiko prežete deviantnosti. Prikrita dejanja na videz vrle in čiste baronice, ki pa za moževim hrbtom spretno zavaja in osvaja "moške trdnjave" ter se prepušča pregrešnim nasladam, so le kaplja v morju neetičnosti in neslavnih dejanj predstavnikov sloja, ki bi moral biti za zgled vsem preostalim.

V ta napetostno stopnjujoči se, a obvladujoči kaos besed in dejanj se je mojstrsko vživel izbrani ansambel vodilne slovenske gledališke hiše. Prav vsi so se hvale vredno spoprijeli z izjemno bogatim, a zahtevnim besediščem kultnega dela, a ne morem, da ne bi izpostavil trojice igralcev, ob igri katerih je zastajal dih (vsaj meni). Ivo Ban kot stari Glembay, Marko Mandić kot mladi Glembay in Nataša Barbara Gračner kot neslavna baronica so z mojstrsko večplastnimi odrskimi "skulpturami" ustvarili kompleksen in tragičen habitat močnih odnosov, ki jih počasi ubijajo, namesto da bi jih bogatili.

Njihova sposobnost spopasti se s čustveno izjemno napornimi dialogi, ki jih "odlikujejo" maratonski monološki vložki, je naravnost fascinantna. Vživeti se v tako naporne, fizično in umsko, ter mračnjaške vloge je izziv, s katerim se lahko spopadejo le resnično izurjeni obrtniki teatralne umetnosti, in omenjeni trije so mojstri te obrti. Vidi se, da je za njimi res izčrpna gledališka kilometrina, ki jim je v tokratni gledališki poslastici le v oporo. Ban je s svojim tako značilno izrazitim načinom podajanja besed utelešenje starca, ki bi dal življenje za svojo ženo. Mandić, čigar vrlina je neverjetna fizična in čustvena moč, nadvse učinkovito upodobi mladega doktorja. Znova pa najbolj blesti prav Gračnerjeva, ki s svojo skoraj nadrealistično, malodane fantomsko podobo eterične lepotice, ki se v končnem dejanju zlomi in spremeni v "pošast", ki konča pod nožem mladega klavca, katarzično in nadvse grobo konča zgodbo o propadu nekoč častitljive družine.

Rad bi omenil še mladega Aljaža Jovanovića, ki z izjemno energičnostjo zagrize v lik odvetnika Glembajevih. Njegovi izbruhi nervoze v prvem dejanju, ko družini predstavi dejstva, ki jih bodo pahnila v obup, ter morebitne rešitve za izhod iz krize, so natančno odigrani in ukleščeni v kalup premišljenega nadzora nad pohlepom, bolečino in bridkostjo.

Tudi preostali (anti)junaki: Tina Vrbnjak kot sestra Angelika Glembay, Matjaž Tribušon v vlogi Titusa Andronicusa Fabriczy-Glembaya, Jose kot dr. med. Paul Altmann, Uroš Fürst kot spovednik Alojzij Silberbrandt, Jernej Gašperin v vlogi Oliverja Glembaya, sina baronice, Benjamin Krnetić kot Ulanski Oberleutnant von Ballocsanszky in Ditka Haberl so s senzibilnostjo in ostrino doprinesli k celostnemu užitku ob spremljanju predstave.

Skorajda neprimerljiv gledališki dogodek, ki ga je na trenutke – vsaj zame brez dodatne vrednosti – zmotila uporaba nemškega, francoskega in italijanskega besedišča, je po mojem mnenju vrhunec slovenske gledališke ponudbe do zdaj (vsaj med predstavami, ki so potešile mojo lakoto po jedeh z gledališkega jedilnika). Kljub zastrašujočemu nekajurnemu napadu na vaše sive celice ogled Glembajevih močno priporočam.