Jugo (anti)nostalgija, kot jo vidi osemletnik

Legendarno delo Sarajlije Abdulaha Sidrana, na podlagi katerega je Emir Kusturica v osemdesetih letih prejšnjega stoletja posnel z zlato palmo nagrajeno filmsko mojstrovino, je polno hudomušnih dovtipov, duhovito-bridkih besednih bitk, balkansko pristno, čustveno (pre)obilno in še kako "resnično".

Vizionarski hrvaški režiser Oliver Frljić s pomočjo izjemnega igralskega ansambla občinstvo popelje na pot spominov bratstva in tovarištva, v obdobje začetka burnih petdesetih let, ko so Jugoslovani v času partije in informbiroja, ko sta Tito in Stalin stala na nasprotnih bregovih, trepetali za svoja življenja, saj je lahko le ena napačna beseda v napačnem trenutku in pred napačno osebo spremenila tok obstoja posameznika.

Prav to se zgodi sarajevski družini Zolj, ko očeta Mahmuta, ki pred maščevalno ljubico izusti neprimerno izjavo, pošljejo na "službeno pot", ga za dve leti postavijo na hladno za rešetke.

Življenje disfunkcionalne družine, njene vzpone in padce v nesrečnem obdobju zgodovine, (sicer nekoliko obrobno) spremljamo skozi oči najmlajšega sina, osemletnega Dina, ki s svojo otroško neposrednostjo in nepokvarjenostjo pripovedno obogati in mnogokrat olepša marsikatero nelepo situacijo. Z naivnostjo skuša razumeti nerazumljeni svet odraslih, ta kompleksni sistem odločitev in dejanj, ki je otroku tuj. Čeprav bi morala njegova leta miniti v igri in brezskrbju, svojo malo betico nemalokrat bremeni z vprašanji: Zakaj je oče tako dolgo na službeni poti? Zakaj mati joče? Zakaj se odrasli obnašajo tako, kot se? Zakaj je morala umreti moja prijateljica Mašenjka? Vprašanja, ki so za otroka pretežka, a v tistem času najverjetneje potrebna, ki mu predstavljajo novo dimenzijo razmišljanja, ki ga oblikujejo v trdno osebnost.

Predstavo, intimno v svojem jedru in glasno v svoji sporočilnosti, odlikuje dovršena produkcija, od usklajene uigranosti prav vseh protagonistov na odru do intrigantsko zasnovane scenografije, primerne kostumografije in glasbene podlage, polne balkanskih melosov. Stopniščni oder, oblikovan kot država Jugoslavija, je z vsemi izpisanimi glavnimi mesti nekdanjih republik poskrbel ne samo za geografsko določitev dogajanja zgodbe – sprva nečistovanje v Zagrebu, nato predstavitev življenja v Sarajevu, pozneje nadaljevanje življenja v Zvorniku, smrt in pogreb v Beogradu, pijančevanje v Banji Koviljači … – temveč tudi za simboliko skupnosti in pripadnosti ter počasni razkroj mentalitete "vsi za enega, eden za vse".

Predvsem bi rad izpostavil Dina in njegovo mamo Seno, dve odrski figuri, ki sta ju mojstrsko "izrisala" starosta srbskega gledališča in filma Vlastimir Đuza Stojiljković in mlada igralka Hana Selimović. Morda se boste vprašali, kako lahko več kot 80-letni igralec nič kaj klovnovsko in prepričljivo upodobi navihanega osemletnega kratkohlačnika? A prav Stojiljkovićev talent in njegove dolgoletne izkušnje ustvarjanja na odru in pred kamerami so zasluge, da je Dino v svoji preprostosti kompleksen in do potankosti oblikovan lik z vso nagajivostjo in čustveno nestabilnostjo otroka. Selimovićeva je v oblikovanje svojega lika, od skrbi razrvane matere in zaradi odkritja moževe nezvestobe srdite soproge, vpletla prepotrebno iskrenost in resničnost čustev ter ustvarila bravurozno vlogo, za katero jo je občinstvo nagradilo s silovitim aplavzom.

Prvovrsten gledališki dogodek, ki bo še dolgo ostal v spominu …