Jernej Kuntner: Mogoče sem vedno bolj nor

Shrek je osvojil srca otrok in odraslih, sinhronizacija je postala vrhunska in Jernej Kuntner je v ta del svojega profesionalnega življenja vložil veliko truda. Toliko, da se je skoraj povsem zapisal otrokom. Trenutno dela v LGL-u – v DOM-u, Dramskem odru za otroke in mlade, ker ga to delo neverjetno izpolnjuje in osrečuje. Pred dnevi smo se pogovarjali z njim, potem ko je v eni izmed ljubljanskih knjigarn predstavil humoristično knjigo o Jezusovem življenju.

Ste se kdaj vprašali, zakaj ravno jaz? Sem se. Še posebej, ko se mi je začela kariera razvijati in sem nenadoma začel postajati popularen, prepoznaven. In ker nisem nadut po naravi, sem se z navdušenjem začel spraševati, zakaj ravno jaz. Sicer hvala bogu, da se je to zgodilo meni, ampak, nisem vedel, kako, zakaj!!! Nikoli pa se mi ni bilo tega treba vprašati zaradi kakšnih težjih, življenjskih preizkušenj (trikrat potrka na les).

Ali ste hvaležni za povabilo za režijo Shreka? Absolutno. Za vsako povabilo kamorkoli, kjer lahko uporabim svoje znanje in talent, sem neskončno hvaležen.

Je Shrek za vas posebna čast ali le stranski izlet v vaši karieri? Zadnja štiri leta se ukvarjam s sinhronizacijami in s tem tudi z lipsingi, torej s polaganjem besed na usta. Brez lažne skromnosti lahko rečem, da sem se v tem specializiral do popolnosti. Menim, da je šlo za povsem naravno odločitev ameriških studiev, da jaz to opravljam v Sloveniji. Studii imajo popoln nadzor nad različicami v tujih jezikih in s slovensko različico so bili popolnoma zadovoljni, prejeli smo same odlične odzive. Pri nas vse to delam sam. Pred leti je moje delo nadziral ruski strokovnjak, od takrat naprej delam sam, ne potrebujem več nobenega nadzora. Ker vedo, da sem dober in resen. V tujini se čudijo temu. Zdaj imam veliko sreče tudi s prevodi, saj je prevajalka Irena vedno boljša. V tujini pri sinhronizaciji sodelujejo vsaj štirje "lipsingarji", ki za režiserja in igralce že uskladijo prevode in premikanje ustnic. Igralci že dobijo skoraj dobesedno "nastavljeno na usta."

Kje ste se izmojstrili za sinhronizacije? To je verjetno nadarjenost in kilometrina. Leta 2004 sem že začel režirati. Ko gledam nazaj svoje delo, vidim, da sem igralce dobro vodil, pa mi je vseeno nadvse grozno to gledati. Usta in besedilo se razen v dolžini čisto nič ne ujemajo. Potem sem v enem letu nekako ujel ritem. Kritiki in gledalci so slovensko sinhronizacijo dobro sprejeli od Ledene dobe 2 dalje. Takrat nam je uspelo tako dobro, da so bili vsi navdušeni. Nekateri so celo menili, da smo nadgradili izvirnik. Američani so z našim delom zelo zadovoljni, Slovenci pa tudi, saj me kar naprej ustavljajo in pohvalijo, tudi na cesti.

Igralska zasedba slovenske različice četrtega Shreka je ostala še iz tretjega dela. Ste zadovoljni z naborom igralcev ali ste hoteli kaj spremeniti? Najprej sem se lotil že tretjega dela, ko je bilo treba s sodelovanjem Američanov potrditi igralce. Predlagal sem jim prva imena slovenske igre, po mojem okusu seveda, pa so mi vseh 25 imen zavrnili. To me je prizadelo. Hkrati sem se v Londonu s Sony Pictures pripravljal za film Surf's Up (Divji valovi). Tako je tretjega Shreka dobila druga režiserka, ki so ji odobrili to res dobro igralsko zasedbo. Igralci potem v katerikoli različici filma ostanejo isti. Trudil sem se, da bi iz njih iztisnil še več v igralskem smislu. Zdi se mi, kakor tudi Američanom, da so še bolj prepričljivi.

Kako sta vaša otroka sprejela film? Navdušena sta. Videl sem, kako vsi gledalci uživajo. Vedno manj ljudi kritizira slovensko sinhronizacijo. Nergači, ki so stalno pisali slabe komentarje, so se utrudili, saj so spoznali, da jih ljudje sploh ne jemljejo resno.

Ali ste se za režijo Shreka morali identificirati z zelenim junakom in njegovim svetom? Nikoli nisem čutil, da bi se moral z njim identificirati. Ko sem gledal prejšnje dele, se nikoli nisem spraševal, v čem sva si s Shrekom podobna. Všeč mi je kot nekakšen izmišljen lik, hecen poba. Ne morem se znebiti spomina na zgodbo, kako je Mike Myers zaigral Shreka. Kolegica iz Dreamworksa mi je povedala, da je Mike že posnel svoj ameriški glas in ko je kasneje videl, kako je Eddie Murphy svojega Osla "odlomil" čisto po črnsko, je hotel svoj glas posneti še enkrat, povsem na svoje stroške. Videl je, da si lahko privošči drug naglas, drugo barvo glasu. Shreka je obrnil na škotsko.

Brez škotskega naglasa bi bil Shrek preveč sterilen. Tudi sam se v vsaki sinhronizaciji lotim slovenskih dialektov. Nekaj časa sem bil zato deležen kritik. Tudi ameriški film je obarvan z dialekti. Vedno je nekdo, ki govori po svoje. Zato se tudi sam držim tega. Res se ni treba vedno šaliti, Shrek, recimo, ne more govoriti po štajersko. To bi bilo mogoče le preveč. Vsaj stranski junaki morajo zvočno obarvati film.

Kako poteka snemanje glasov pri sinhronizacijah? Igralci snemajo posamezno, vsak posebej. Prav v filmu Divji valovi so ameriški igralci snemali skupaj – oba pingvina in mama, ravno tako, kot so bili animirani. Naštudirali so pogovor in govorili eden čez drugega. Na koncu je prišlo do tega, da se je vse preveč prekrivalo. Pri testni sinhronizaciji v Londonu smo med igralce postavili stene, vsak je dobil svoj mikrofon. Na koncu smo ugotovili, da mora vsak igralec ločeno posneti svoj posnetek in potem to zmešati v montaži.

Na ves proces sinhronizacije gledate zelo tehnično. Kje pa je tu romantika? Seveda me vsaka zgodba prevzame. Te zgodbe so vse tako dobre. Pred dnevi smo delali nov napovednik za film Rio o nekem papagaju. Tako smo uživali! S tehničnim delom sem pač razložil, katere stvari je treba tehnično obvladati.

Pri Shreku je zelo pomenljivo tudi to, kako ženska postane "grdobka" v trenutku, ko se poroči. Prej princesa zdaj postane prava ženska. Kako vi gledate na to Fionino transformacijo? Tudi sam sem to opazil. To je pač pravljica iz kraljevine Daleč daleč stran in nima posebne vzporednice z našim resničnim življenjem (smeh).

Kako diplomatski odgovor! Kot igralec ste aktivni tako na odru kot na raznih prireditvah, snemanjih. Kako krmarite med vsemi temi vlogami? Ne vem, mogoče sem vedno bolj nor, ampak jaz tega ne vidim. Doma sem zaenkrat še kar v redu. Žena mi včasih očita, da sem nor. Ampak to takrat, kadar se kregava (smeh).

Vsakokrat znova se morate v nekoga vživeti. Kaj vas najlažje vrne v vsakdanje življenje? Dober primer te težave je bil pred kratkim umrli Dennis Hopper, ki ni znal sleči plašča. Jaz si to vedno razlagam s plaščem. Vloga je plašč, ki ga slečeš in obesiš na klin in greš iz gledališča ali s snemanja. Če tega ne znaš, lahko končaš v "Polju", mnogo jih tudi je. Tudi Hopperju se je to zgodilo, pristal je na drogah in v alkoholu. Ni zmogel preklapljati. Sicer pa je bil odličen. To preklapljanje je zelo racionalno. Svoj iracionalni del moraš poslušati, ko ustvarjaš vlogo, da jo zgradiš. Moraš jo tako zapakirati, da jo vedno daš stran in odideš.

Ali se da naučiti to zmožnost? To je odvisno tudi od karakterja in vsega procesa na akademiji, ki te malo na to tudi pripravlja, čeprav nihče konkretno ne govori o kakšnem plašču.

Kaj vas bolj veseli – risanke, ki zapolnjujejo nek otroški del v vsakem človeku, ali resne igre? Zadnja štiri leta sem zaposlen v Dramskem odru za otroke in mlade (DOM) in sem se usmeril bolj v igro za otroke. Ne delam več toliko za odrasle, razen komedij, z Djurotom pa drugimi. Po delu v Mestnem gledališču sem bil nekaj časa svobodni igralec, zdaj pa me je življenje pripeljalo v otroško gledališče in do sinhronizacij za otroke, s čimer sem neznansko zadovoljen in zapolnjen. Od nekdaj sem imel rad otroke in otroci mene. To je krona moje kariere.

Katera vloga vas je najbolj zaznamovala, verjetno Mercatori, ki vas nekako noče spustiti iz svojih krempljev, v pozitivnem smislu? Ali se vas ta "okužba" loteva tudi na negativen način, recimo, pri ponudbi drugih vlog? Nikoli na negativen način. Nikoli me niso sredi predstave začeli klicati: "Mercatori!" ali pa: "Pšemek!" Različne vloge sem vedno znal popolnoma ločiti in sam odpeljati ljudi stran od lika Mercatorija k tej vlogi, ki jo zdaj igram. Mercatori me pa seveda spremlja na vsakem koraku in verjetno me bo do konca življenja, tako kot je starejšega Šugmana Frakelj, mlajšega Šugmana pa Veso. To se zgodi, ko narediš nek lik in s tem kupiš srca ljudi. Tako postaneš prepoznaven. Tudi otroci, ki TV Dober dan niso gledali na televiziji, me poznajo, ker serijo gledajo prek interneta.

Torej je ta priljubljenost med otroki in ljubezen do otrok razlog, da ste postali ambasador Fundacije za pomoč otrokom. Decembra 2008 sem dobil vabilo k fundaciji in sem jo z veseljem sprejel. Vsako sezono zaigram v približno desetih različnih dobrodelnih nastopih. Ta projekt mi je bil takoj zelo pri srcu, ker rad pomagam. Na zadnjem dobrodelnem koncertu Fundacije za pomoč otrokom sva nastopila z Nino Osenar, tudi ambasadorko te fundacije, in sicer je šlo za prodajo kristalov swarowski. Fundaciji sem simbolično dal svoje ime.