Irena Cerar zna potrkati na vrata domišljije in izročila

Pa je v resnici res tako? So se pravljice res v celoti preselile v datotečne shrambe "silicijeve doline"? Ali lahko DVD-predvajalnik in druge elektronske naprave zares v celoti nadomestijo glas, dotik in izraz na obrazu pripovedovalca? Ali živa govorjena beseda dandanes sploh še najde ušesa poslušalcev? Na vsa ta vprašanja smo tokrat iskali odgovore s pripovedovalko ljudskih zgodb in pravljic Ireno Cerar. Slednja je tudi avtorica dveh nadvse priljubljenih družinskih izletniških vodnikov, ki ravno ljudsko pripoved postavljata v prvi plan: Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, ter dolgoletna urednica slovenske izdaje revije National Geographic Junior. Šarm ljudskega pripovedovalca ima Irena v genih, pravljicam pa je posvetila tudi svojo diplomsko nalogo na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V slednji je namreč raziskovala slovensko gorsko pravljico in pripovedko ter se že v njenem posvetilu na svoj mistični, pravljični način poklonila daru ljudskega pripovedovanja, ko je zapisala: "Moja najgloblja hvaležnost pa gre neizmerni lepoti, ki je življenju vendarle dala smisel, in tistim nevidnim silam, ki ga presegajo." V spodnjih vrsticah torej spoznajte človeka, ki ve, kje vodi pot do gradu za devetimi gorami in je s škrati, vilami, velikani in drugimi bitji iz domišljijskega sveta tako rekoč na "ti" ter zna otroke z zgodbami popeljati v svet.

V svetu DVD-jev in bluray zgoščenk, 3D-risank in filmov, interneta … so pravljice v živo sploh še žive? Še sodijo na ta svet?

Zanimivo je, da pravljice ravno v današnjem času, ravno zaradi malo odtujenega načina vsakdanjega komuniciranja postajajo zelo priljubljene in zelo iskane. Ravnokar se je končal festival Pravljice danes, ki je bil množično obiskan in pogosto razprodan. Zelo veliko ljudi namreč ugotavlja, da je ravno ta oseben stik, govorjena beseda živega človeka, njegova energija, njegov pristop, njegov humor, njegova govorica telesa … da je to nekaj, na kar smo malo pozabili in česar smo lačni. Fino je, da se vsega tega ponovno spomnimo.

Ali te pravljice, pripovedke in moč ustnega izročila, govorjene besede ljudje nosimo v rodovnem spominu?

Ja, sama zase to že lahko potrdim, za vse tega ne morem reči. Imela sem veliko srečo, da sem imela starega očeta, ki je bil pravzaprav čisto pravi ljudski pripovedovalec. Vedel je samo nekaj zgodb, imel je nekakšen železni repertoar, ampak te zgodbe je res pripovedoval tako doživeto, da se jih še danes spominjam. Predvsem pa se spominjam trenutkov, ki smo jih skupaj preživeli ob poslušanju. Kako smo z bratom in sestro pokriti z odejo trepetali za junaka iz zgodbe ... ali bo uspel dobiti tri funte hudičeve volne ali ne ... Ravno ta osebni stik se mi pri pripovedovanju zdi zelo pomemben. Zato je pomembno, da si starši vzamejo čas, da preberejo ali pa otroku povedo zgodbo. Da ga imajo v naročju, da se mu posvetijo; otrok te trenutke doživi kot trenutke ugodja, bližine med obema in to ostane za vedno. Kdor tega ni doživel, je vsekakor nekaj zamudili, a nikoli ni prepozno. Dejstvo je, da čisto vsak rad sliši dobro zgodbo. Tako odrasel človek kot tudi otrok. Če je zgodba dobra, vredna pripovedovanja in še dobro povedana, jo vsak rad sliši.

Kdo pa je ponavadi bolj zahteven poslušalec, otrok ali odrasla oseba?

Različnim poslušalcem pripovedujemo in izbiramo različne zgodbe. Če govoriš otrokom, je njihova pozornost – zlasti če so zelo majhni – zelo kratkotrajna, zelo "lebdeča"; ponuditi je pametno krajše zgodbe, zgodbe, v katerih nastopajo recimo živali, šaljive zgodbe. Potrebno jih je nekako pritegniti in jim hkrati omogočiti tudi, da se vmes sprostijo, razbremenijo, še posebej, če je zgodba močna, če je zaključek recimo nepričakovan. Če veš, da te bodo poslušali samo odrasli, izbereš čisto drugačne zgodbe. Recimo zgodbe, ki dajejo odgovore na marsikatera večna vprašanja. Pravljice govorijo o vrednotah. Recimo, jaz zadnje čase pogosto izbiram pravljice, ki govorijo o hvaležnosti; sklepam, da jih moram tudi sama slišati ... Ljudje, ki jih poslušajo, mi pogosto rečejo, da se tako spomnijo na pozabljene vrednote.

Kaj pa čustveni odziv? Kdaj priteče tudi kakšna solza?

Ja, seveda. S pravljicami, zgodbami se seveda da vplivati na poslušalce, na njihova čustva. Zdi se mi, da imajo otroci radi, če gre v zgodbah zares in da ni nič narobe, če je kakšna zgodba včasih tudi malo strašna, malo napeta, ker se skozi težke trenutke pride do rešitve. In tista pomiritev na koncu je za otroka zelo osvobajajoča in mogoče lahko tudi sporoča, da se je tako kot v zgodbah treba potruditi, biti včasih prebrisan, drugič vztrajen, iskati rešitev in nikoli ne obupati … Zgodbe v resnici lahko tudi pomagajo; pomagajo tudi, če nas "brez namena" in zgolj zabavajo, razveselijo.

Izhajate iz "hribovske" družine, brat in sestra sta tudi alpinista, vi ste planinska vodnica ... Kako gredo torej skupaj pravljice in gorski svet? Ali je slednji res sam po sebi tako zelo mističen in pravo življenjsko okolje za pravljice?

Vsekakor! Gorski svet je od nekdaj buril domišljijo ljudi, ki sicer nekoč niso tako množično drveli v gore kot danes, ampak so se jih bali in jih gledali od spodaj. Še Janez Mencinger je pisal, da ga je dedek svaril pred obiskovanjem gora, moral mu je sveto obljubiti, da nikoli ne gre na Triglav, ker ga lahko začarajo gorski škratje in ne bo našel poti ne naprej ne nazaj. Tam so bili po njegovem baje doma tudi divji možje, zmaji in podobno. V bistvu se je zelo dolgo verjelo, da so gore nek posvečen prostor, da so to kraji, ki niso namenjeni ljudem in nekaj te mističnosti (ali pa vraževerja) je vsekakor ostalo v teh ljudskih pripovedih. Še za sodobne obiskovalce gora je to okolje nekaj posebnega, pogosto nezemsko lepega. Zato ni čudno, da še danes radi prisluhnemo zgodbam, kako v gorah prebivajo gorski in planinski škratje, divji možje, vile, bele žene, velikani … kako v gorskih jezerih prebivajo zmaji, ki se iz petelinjega jajca, zakopanega v gori, tudi lahko rodijo ....

No, kot novo in plemenito družinsko dopolnilo sicer tradicionalno kakovostnega programa osrednjega gorniško-kulturnega dogodka v državi, 5. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale, so letos tudi pravljice v živo. Kaj se bo torej poleg filmskih gorskih razgledov na festivalu aprila dogajalo v Cankarjevem domu?

Vsekakor smo bili veseli pobude direktorja festivala Silva Kara, ki je podoben otroški program zasledil v Italiji in predlagal, da tudi naš festival letos dopolnimo z otroškim sklopom vsebin. V bistvu me preseneča, da se tega nismo spomnili že prej. Skupaj s Sašo Rokar in Andrejo Jensterle smo pripravili nekakšen planinski trojček, program iz treh sklopov. Na prvem mestu bodo seveda pripovedovane gorske pravljice in pripovedke. Tega se še posebej veselim, saj sem se navsezadnje največ ukvarjala prav s temi pripovedmi in bom imela pred seboj pravo občinstvo. Potem za mlajše sledijo gorsko obarvane risanke, za starejše film, naš trojček pa bomo zaključili z ustvarjalno delavnico za mlajše: iz kamna si bo vsak sam lahko sestavil Ukletnika – to je bil velikan, ki je ustvaril Kamniške planine. Za starejše otroke bomo pripravili čutno pot, po kateri se bodo lahko sprehodili. To bo doživljajska izkušnja, ki jo imajo otroci zelo radi: po poti iz prodnikov, peska, slame, mahu in drugih naravnih materialov se bodo mladi obiskovalci lahko napotili bosi in z zavezanimi očmi. Osebna izkušnja je vedno najbolj dragoceno doživetje!