Intervju z Martinom Scorsesejem

Kaj ste prebrali najprej, scenarij ali knjigo? Najprej sem prebral scenarij, nato pa še knjigo. Seveda mi je bila zgodba všeč in všeč mi je bilo, kako se je razrešila. Glavni lik je na neverjetnem potovanju o sprejetju lastne odgovornosti, o spopadanju s krivdo in premagovanjem nasilja. Zanimalo me je kako je, če imaš takšno življenje in izbire, ki jih sprejmeš ter izbire, ki jih čutiš, da so boljše zate, a ne nujno za druge ljudi. Prav tako me je zanimala zgodba o moškem, ki lahko prenese le določeno količino bolečine. To se mi je zdelo zanimivo.

Vas je pritegnila tudi tema raziskovanja mentalne bolezni? Ne, pravzaprav, ne. Pritegnilo me je to, da gre za način dojemanja - razlika med dojemanjem resničnosti osebe, ki bi lahko bila bolna ali pa se tisti dan pač ne počuti dobro. Morda je imela kakšne težave z drogami ali alkoholom in podobnim ter življenje dojema na določen način, nato pa se strezni in spozna, da sploh ni bilo tako.

Film je vizualno osupljiv. Kako ste pristopili k bolj kompleksnim prizorom, kjer ima lik Leonarda DiCapria more in se spominja preteklosti? To, kako iz vizualnega stališča pristopiti k tem temam, je bila zanimiva težava. Prizori so bili težki tudi za igralce, tako da je šlo v vsakem prizoru za veliko, tvegano igro. Bila je uganka, a vesel sem, da smo jo rešili tako, kot smo jo.

Kateri vplivi so še pripomogli k nastajanju Zloveščega otoka? Ogledali smo si nekatere filme; ozračje in ton filmov producenta Vala Lewtona iz zgodnjih 40. let sta odlična. Tudi I Walked With A Zombie in Cat People – grozna naslova, a dobri, poetični deli. Oba filma je produciral Lewton in režiral Jacques Tourneur, so pa tudi drugi Lewtonovi filmi. The Isle of the Dead, ki ga je režiral Mark Robson je zelo zanimiv. Seveda smo si ogledali tudi filme Romana Polanskega – Cul-de-sac, Repulsion in najboljšega te vrste, Rosemarijin otrok. Tudi če veš, kako se bo film končal, si ga lahko ogledaš še velikokrat, saj je fascinantno opazovati obnašanje vseh likov. Igralci so neverjetni in način, kako je posnel ta film, je briljanten. To je film, ki se nenehno razkriva skozi obnašanje likov, zato je bil zelo pomemben.

Leu in Marku sem najprej pokazal dva filma: Laura in Out of the Past. Pokazal sem ju tudi siru Benu Kingsleyju, saj si ju še ni ogledal. Na koncu filma Out of the Past je Leo začel ploskati in rekel je, da je to verjetno najbolj "kul" film, kar ga je kdajkoli videl.

Ali se je vaše sodelovanje z Leonardom DiCapriom skozi leta kaj spremenilo? Ne, mislim, da se ni ravno spremenilo, vendar postaja veliko bolj intenzivno. Ta film je bil zelo zahteven za Lea, saj je veliko razgalil in več kot smo razkrili, daljša je bila pot do cilja. Poskusili smo stvari, na katere prej nismo pomislili, a res je bilo zelo kompleksno in Leo je bil zelo predan. Zanj je bilo dolgo življenje v tistem svetu.

Torej je bil tisti svet lep? Ne, ni bil. Spomnim se, da sva se na koncu le spogledala, jaz sem se mu zahvalil, nato sva se objela in to je bilo to. Samo odšla sva vsak svojo pot. Zahvalil sem se ekipi in to je bilo to, odšel sem domov. Po tem nisem nikogar srečal kakšna dva meseca. Leo je odšel in ko se je vrnil, sva pregledovala neke prizore, nakar je pogledal na platno in rekel: "Oh, ta prizor – kakšen grozen dan!" Ali: "Spomnim se, da smo tisti dan doživljali pravi pekel!" In potem je prišel na vrsto kakšen drug prizor in bi rekel: "Oh, ta je bil še hujši!" (Smeh) In vsak prizor, ki se je prikazal na platnu, je označil za groznega. S tem je hotel povedati, da je bil težak dan zaradi vse agonije, bruhanja (v enem od prizorov), teka skozi gozd, tega in onega, vsega. Bilo je težko delo. Nisva ga pričakovala; bila sva kot dva novinca v tem klavstrofobičnem svetu, vendar se Leo ni ustrašil poti in jo je sprejel.

Boste še kdaj sodelovali z Leom? O ja, upam. Ravno sedaj iščem nekaj novega. Seveda, vsekakor si želiva še naprej sodelovati.

Kakšno je bilo ozračje na snemanju? Ozračje je bilo zelo dobro in pozitivno. Vse do zadnjih nekaj tednov, ko je snemanje postalo težko zaradi slabega vremena, ki ni hotelo popustiti. Vsakič, ko smo sprejeli zelo dobro premišljeno odločitev, da bomo opremo preselili na drugo lokacijo, smo se posvetovali z vremensko službo, sateliti, vsem. Ampak kadarkoli smo se odločili, se je vse spridilo. Začeli smo se smejati in šli spet od začetka, a to je bil težak opravek. Težko je bilo tudi za igralce, a na koncu se je vse lepo izšlo.

Ali pri vseh vaših filmih obstaja ta ista skupna točka težke poti do cilja? Ja, vendar tudi drugim režiserjem ni lahko in nič ne govorijo o tem. A jaz se rad pritožujem, saj je zabavno. Postane nekakšen 'montypytonovski' skeč. A včasih, ko postane tako težko, je rezultat zelo dober, saj vsi stopijo skupaj. Težko, a na drugačen način, je bilo tudi pri Dvojni igri – nenehno so nas metali ven iz različnih lokacij, zaradi drugih filmov so nas nenehno zapuščali igralci in bilo je noro, a končni rezulat je bil dober. Pri Zloveščem otoku sem nekega jutra ob 7.15 zjutraj plezal po skalah in iskal pravi kot za snemanje ter se vprašal, le kaj počnem. Na določenih točkah se razjeziš, a spet ob drugi priložnosti si misliš, da razburjanje nima pomena. Moraš nadaljevati in preprosto opraviti s tem. Ta film je bil zame zelo zanimiv in zelo intenziven. Fizično je šlo za težko delo. V bistvu je bilo za vse težko delo! (Smeh)

Mislim, da je pritoževanje del tega, je del humorja. (Smeh) Postane del zgodbic iz boja, le da se ta odvija v filmskem svetu. Veste, zelo je pihalo ter deževalo in ljudje so bili res na udaru, stvari so letele naokoli, vendar meni ni bilo prehudo, ker sem bil v malem kombiju in me ni nič zadelo. Prizor so hoteli posneti še enkrat, vendar je bil dež tako močan, da se nismo več videli. Stvari pač sprejmeš takšne, kot so. Neverjetno je bilo, da se je v tistih štirih, petih urah, ko so se sprejemale odločitve, vreme obrnilo proti nam, zato smo morali nenehno razmišljati o drugih prizorih, ki bi jih lahko posneli. Skakali smo naokoli in igralci so morali biti pripravljeni na vse, kar tudi so bili. Bilo je krasno.

Kaj pa prizori z Leonardom in Michelle Williams, ko je okoli njiju padal pepel? Prizor je bil neverjeten, kako ste ga posneli? No, pepel v sobi je bil pravi pepel. Opravili smo mnogo testiranj različnih vrst pepela in najboljši je zmagal. Malo je pomagala tudi digitalna tehnologija, a ne veliko.

Kaj pa v prizoru z Leom in podganami? Tudi podgane so bile v scenariju. Imeli smo jih okoli sto, nekaj smo jih še kasneje dodali.

In kako se je na podgane odzval Leo? Niso mu bile všeč – to je bil en od zahtevnejših dni. Ali tednov. (Smeh) Ko je na skalo položil svojo dlan in se jo ena od podgan dotakne, se takoj zdrzne – to je bila resnična reakcija. Imeli smo okoli sto podgan, s katerimi se je ravnalo zelo lepo. Morali smo biti posebno pozorni na to, da nobene od njih nismo poškodovali.

Ste en od najuspešnejših režiserjev. Ali že kaj razmišljate o upokojitvi, o copatih in halji? Vedno sem v svojih copatih, nikoli nisem oblečen. (Smeh) Vedno sem v pižami in copatih, to je to. Hočem delati. Z Dvojno igro smo hoteli ustvariti dober mafijski film in nisem si mislil, da bo tak finančni uspeh. Bila je zelo dobra zgodba in res sem imel rad like v njej. Podobno je z Zloveščim otokom – bil je res velik izziv, vendar so mi bili všeč tako liki kot zgodba in upam, da bo film dobro sprejet. Vsekakor hočem še snemati filme.

Ali je biografski film o Sinatri še v igri? Da, je. Imamo prvi osnutek scenarija in upam, da bo šlo kmalu naprej. Prav tako za HBO snemam Boardwalk Empire, pa dokumentarca o Georgu Harrisonu in Fran Lebowitz.

Ste poznali Franka Sinatro? Ne. Nekoč sem ga srečal v Los Angelesu in enkrat ali dvakrat govoril z njim po telefonu, to je bilo to.