Intervju: Vlasta Cah Žerovnik

Škarje in šivalni stroj je kasneje zamenjala za papir in svinčnik in še kasneje za računalnik in se pomešala v modno novinarstvo, v katerem vztraja še danes.

Ste in niste. Z nami, namreč. Že celih 25 let. Tako samoumevni ste, da smo na vas navajeni kot na zrak, ki ga dihaš, in nisi pozoren nanj. Hitro pa ga pogrešaš, ko ti ga začne zmanjkovati.

Včasih res razmišljam, da sem že kar predolgo v tem glede na to, da se moda menja in da sem določene trende že dvakrat, trikrat doživela in preživela in jih tudi interpretirala svojim bralcem ali poslušalcem. Sodelovala sem že z več mediji, tiskanimi in radijskimi, malce tudi s televizijo tu in tam, tako da včasih prav razmišljam, kako naj noviteto, ki je v bistvu stara, sploh prikažem in prenesem. Vendar se mi zdi, da ima vsaka nova moda, ki je stara moda, ki je ponovljena, kjer so neka retro vzdušja, neko svežo noto, ki jo vključimo v naš vsakdanjik povsem drugače kot pred 20 ali 30 leti.

Ni preprosto intervjuvati nekoga s takšno novinarsko kilometrino – 3500 člankov o modi, 500 intervjujev, 150 radijskih oddaj, nešteto skic, predavanja, lastne kreacije, ... verjetno še kaj. V zadnjem času še status babice, uradno potrjena mena in knjižni prvenec. Kaj še ostane?

Mislim, da sem bom razvijala v smeri pisanja knjig, mogoče stiliranja, tu pa je še moja stara ljubezen do slikanja in opremljanja stanovanj. Menim, da imam tu še ogromno potenciala in možnosti, poleg tega da se bom mogoče izkazala kot »nonika« s kakšno slikico, ki jo bom naslikala vnukinji.

Spustiti se v modno novinarstvo pred 25 leti je pogumno dejanje. Takrat je povprečen Slovenec vendar po božje častil vrtičkarstvo in odhod iz službe najpozneje ob pol treh popoldne. Le kako vam je uspelo postati obvezen, nepogrešljiv del te folklore?!

Če pogledam obdobje pred 25, 30 leti, modnega novinarstva v Sloveniji skoraj ni bilo. Obstajala je revija Maneken, ki jo je urednica ga. Daša Peljhan vodila kar nekaj let do svojega pokoja. Potem je bila kot modna novinarka zelo odmevna ga. Eva Paulin. Ko je umrla, je nastala velika vrzel, ki jo je na Delo Revije oziroma v Jani zapolnila ga. Bernarda Jeklin, od katere pa sem se precej naučila, saj je imela svež, drugačen pristop do interpretiranja in prikazovanja mode. Potem pa sem jaz začela in uvedla modno rubriko v nekaterih časopisih, v Nedeljskem dnevniku, Novem tedniku, na Radiu Celje itn. Lahko rečem, da sem orala ledino. Ko pa se je televizija začela bolj ukvarjati z vizualnim, je še vedno glavna na tem področju Jožica Brodarič, ki je kar nekaj let imela oddajo Trend. Zdaj je pa tako: včasih lahko malce žalostno ugotavljam, da se je modno novinarstvo, tako kot mnoga druga področja, razvrednotilo. Do teh informacij se da priti na precej lahek način, saj je to z internetom postalo mogoče. Včasih smo šli na sejme mode v Milano, v Pariz in to kar sem prinesla in predstavila svojim bralcem ali poslušalcem, je bilo novo, nihče tega prej še ni videl. Zdaj je tako, da še preden prideš iz Milana ali Pariza, lahko že vsakdo po internetu to preveri in vidi sam, kogar to pač zanima, seveda. Vse to ni nikakršen problem – problem je vnesti vse te novosti v naše okolje, naši povprečni ženski, ki jo vidimo na ulicah.

Vaš zaščitni znak so svetla polt, »blond frizurca« in za protiutež črna oblačila. Je to moda, trend ali osebni slog?

Zagotovo osebni slog. To nima nobene povezave z modo, niti s trendom, niti z oponašanjem kogarkoli. To je z leti prišlo spontano. Tudi jaz sem bila 15, 20 let vsa v papagajastih barvah, ko sem se na nek način iskala. Menjavala sem barvo las, pričeske, stile, ne vem česa nisem preizkusila na sebi, ampak z leti spontano sprevidiš, kakor pravi pregovor, bolj kot stvari poznaš, manj jih potrebuješ. Preprosto potrebuješ vedno manj, da si zadovoljen s svojo podobo oziroma da izražaš tisto, kar želiš povedati. Črne barve, kot sem že večkrat povedala, ne razumem kot žalne, turobne barve, saj so v njej skrite vse barve. Zame je to razigrana, svetla barva, in če imaš barve, energijo v sebi, imaš lahko tudi črnino na sebi. Obratno pa je, če imaš takšne ali drugačne težave, si npr. zamorjen, potem se odeneš v barve. Kot pravijo raziskave, svetle barve dvignejo razpoloženje. Verjetno za nekatere to drži, ne pa za vse, kot v knjigi opisujem. Vsekakor ni dobro posploševati.

V vaši knjigi Zapeti ali od mode zadeti? ste zapisali, da je pisanje kot striptiz, če poskušaš pri tem kaj prikriti, se le še bolje vidi. Se vam ne zdi, da na ravno nasprotno struno igra ves modni cirkus? In pri tem pregrešno služi ...

Prikriva, prikriva in res pregrešno služi. Tiste ženske, in seveda tudi moški, ki slepo sledijo trendom v tej dirki in računajo na zmago, lahko dosežejo ravno nasprotno, in sicer da izgubijo v tem dirkanju svojo identiteto in svoj jaz. Moda te prime v svoj primež in te obrača, obrača in ne veš, zakaj to počneš. Greš in kupiš še eno novo »cunjico« in še eno, mogoče bo zdaj boljše, nazadnje pa nastane neka praznina, histerija in kopičenje modnih stvari, ki pa nam ne dajo tistega veselja in zadovoljstva, kar smo pričakovali.

Do mode ste zelo kritični – govorite o modni tiraniji, o slepem sledenju modnim trendom in z razdalje se spogledujete s pojmom individualizem, ki tako ali tako po vaše prinaša same težave.

Z modo se kar dobro razumem prav zato, ker je ne poslušam slepo. Tudi vsem drugim skušam svetovati, da je druženje z modo lahko zelo prijazno, lahko je prijetna družba, ki ti delovnik, vsakdan lahko naravna na bolj optimističen, na lepši. Je pa lahko nevarna zlasti v tem času potrošništva, agresivnega trženja, ko nas dobesedno obsipavajo s tem, kar moramo oziroma bi morali. To lahko pripelje do takšnega absurda, da nam na koncu ne da nobenega zadovoljstva več. Prav tega se v zadnjem času lotevajo nekateri modni analitiki, ne le kritiki, ampak tisti, ki globlje raziskujejo psihologijo in filozofijo mode, in ugotavljajo, da gremo v zadnjem času vse preveč v drugo skrajnost – v antimodo in ne modo. Če pogledamo na naše ulice, smo slabo oblečeni, čeprav sem pred kratkim brala intervjuje ljudi, ki se spoznajo na modo, da so mnenja, dva ali trije so bili takega mnenja, da smo bolje oblečeni kot pred 15 leti. Moj odgovor bi bil ta, da to zanikam. Pojdite na cesto in snemajte eno uro mimoidoče in videli boste, kakšna je trenutna podoba oblačenja pri nas, posebej pri ženskah. Hlače, skoraj izključno hlače, nizki čevlji, v zimskem času brezoblični jopiči in puhovke, kratko postriženi lasje. Prav ta modni analitik in umetnostni zgodovinar Demetri Marchessezi, Italijan, ki živi v Londonu, avtor knjige Ženske v hlačah, je dejal, da je to posledica globalne krize in pa odnosov med spoloma, ko smo ženske na nekaterih področjih prevzele primat, ko so moški manj mačoti, lovci, tisti, ki skrbijo za družino. Ko so se ženske bolj zaposlovale, so razočarali moški ženske, ženske pa moške. Za raziskavo je vprašal veliko žensk, zakaj se tako oblačijo, kot se, in so odgovorile, da vedo, da moškim niso všeč tako oblečene, ampak se vseeno tako oblačijo. Pravi, da je to zaskrbljujoč fenomen aktualnega časa.

Se je izmed vseh odzivov na vašo knjigo morda našla kakšna oseba, ki je zaradi branja spremenila svoj pogled na modo in slog oblačenja?

Zelo sem hvaležna za to vprašanje, saj se sama ne bi spomnila povedati. Dejansko se je sodelavka, ki je leta nosila samo hlače, v njeno omari sploh ni bilo več kril, pojavila v krilu. Rekla je: »Veš, da se veliko bolje počutim, novo sebe sem odkrila.« Pa tudi neka gospa si je po dolgih letih nošenja izredno kratke pričeske pustila rasti lase, dejala je, da se počuti bolj ženstveno. Takšen odziv, ki ga dobim od bralcev, je bolj spodbuden kot samo število prodanih knjig. To je bil pravzaprav moj namen.

Menda ste gurmansko nastrojeni pa še sladkosnedi povrh. Bomo kdaj zahajali v »Vlastino sladkosnednico« na čokolatine?

Na pol za šalo na pol zares: glede na to, da sem že kdaj rekla, da bom nekaj naredila in me niso vzeli resno, se je potem izkazalo, da sem resno mislila. Ne vem ... Ko pride čez nekaj let pokoj, se lahko tudi to uresniči, saj zelo rada »izdelujem« pecivo, še posebej čokolatine, ki sem se jih navadila peči pri teti Fani v Trstu, kamor sem hodila na počitnice in na meščansko vzgojo, saj sem bila zelo samosvoja in so želeli, da bi se naučila meščanskih navad.

Če potegnete črto pod vsem tem – kaj so vas znanje, delo, izkušnje, poznanstva in življenje naučili?

Naučili so me, kar je največje bogastvo, da se iz slabega nekaj naučiš, potegneš iz slabega dobro in gradiš na tem. Se pa še vedno učim, nisem ne polna znanja niti neznanja. Se pa ne strinjam s tem, da starost prinese vedno modrost, ker se nekateri na svojih napakah kljub starosti nikoli nič ne naučijo, napake ponavljajo v večnost. Lahko rečem, če pogledam na splošno, s svojim življenjem sem zadovoljna, s tem, kar sem naredila, imam pa še veliko v mislih in upam, če bo zdravje in nas ta recesija ne bo preveč dotolkla, da bom še kaj od tega uresničila.