Intervju: FusionPOP

Oba sta že dolgo v glasbenih vodah. Kako je prišlo do odločitve, da po toliko letih začneta delati skupaj? Jani: Z Martinom se poznava že od srednje šole, kjer sva muzicirala skupaj, kasneje so se najine poti razšle. Jaz sem šel v tujino, Martin je ustvarjal v Sloveniji, kot eden boljših producentov. Verjetno njegov opus dobro poznate. In pred dvema letoma, dvema letoma in pol se je spet nekako porodila ta želja po ustvarjanju in nekako sva navezala stik v bistvu prek njegovega brata. In tako smo začeli vaditi ... ja, tako se je v bistvu ta zgodba začela. Fusion pop je dosti nazorno ime. Je to to, kar pomeni beseda sama? Ali gre za druženje različnih smeri popa? Martin: Jaz mislim, da. Če pa ne v celoti, pa gotovo na neki srednjeročen rok, bi rekel. Imava tudi ideje za naslednji album, ki bo verjetno malenkost drugačen od tega, ki se sicer še ni čisto dobro rodil, ampak vseeno. Mislim, da sva ravno zaradi tega tudi izbrala tako ime. Sta se na začetku odločila, kaj bosta počela? Martin: Ne, sploh ne. Jani: V bistvu je tako, da so komadi nastali zelo interaktivno. Ravno to je bil čar tega, da se je to razvilo, v kar se je. V bistvu, vsak je malo vlekel na svojo stran in potem smo se nekje v sredini srečali in to je bilo tisto, čemur bi jaz rekel neka dodana vrednost, da so se neke osebne želje, stili malo zmešali in potem nekje v sredini združili v neko celoto. Martin: Ampak do teh kompromisov je prihajalo med samim igranjem, ne prej ali pa potem, in ravno to je čar tega … in to smo vse zabeležili, bodisi na gsm ali pač na mini disk, kakorkoli že. In potem smo to poslušali in ugotovili, da je material res super.

Prej si omenil, da sta vsak malo vlekla na svojo stran, ko sta se usklajevala. Kam si, recimo, ti vlekel? Jani: Te vaje so bile zelo intenzivne po podoživljanju vsega, glasbe … ker je gotovo en moment, ki je zelo intenziven v dojemanju tega, tako da bi se težko sploh opredelil, kdo je kam ... Mogoče sem se malo nerodno izrazil vsak v svojo smer. Ampak gotovo je tako, da sva se ujela ravno zaradi tega oziroma smo se ujeli ravno zaradi tega, ker glasbo nekje podoživljamo na zelo podoben način. S tem da se pa lahko tudi vsakemu porodi kakšna misel, ki potem dobi neko celoto, nek zaključek v eni pesmi.

Je skladba Venera programska skladba, povzema tisto, kar bo sledilo na albumu? Jani: Slogovno v bistvu je kar neka rdeča nit, ki se vleče skozi cel projekt, se pravi skozi 15 avtorskih komadov. Je pa zagotovo Venera ena izmed pesmi, ki je malo živahnejša, mogoče malo bolj funky, disco. Je pa, saj pravim, rdeča nit skozi cel projekt, ki sva ga ustvarila.

Sta vidva zadovoljna, kako so sprejeli Venero?

Martin: Ne vem, jaz sem načeloma zadovoljen, čeprav sem mogoče malo več pričakoval, tako kot starši včasih preveč pričakujejo. Zdaj pa, moj otrok je pa najboljši, potem pa pride domov z dvojko in vidijo, da je realnost malo drugačna. Ampak pri naju ni bila dvojka, ampak je bila tako, recimo, plus 4, bi rekel, kar se tiče dojemanja in kako so ljudje sprejeli ta singel. Je pa tudi res, da je bil, glede na to, da je mogoče malo atipičen komad za splošne radijske postaje v Sloveniji, izjemno dobro sprejet. Bil sem zelo presenečen, ker je bila pesem v Prekmurju že takoj prvi teden po objavi singla pesem tedna. Jaz sem pričakoval, da se bo to mogoče zgodilo na petih točkah v Sloveniji, nikakor pa ne na nekem ruralnem področju. Ampak ravno tam je bil v bistvu komad najbolje sprejet. V mestu gre nekako počasi, nekako 'dajmo videt', če so kul'. Jani: Je pa spet res, da je to en start up, tako da je kljub vsemu dober dosežek in vsekakor boljši, kot če bi bila že dve, tri leta uveljavljena na sceni. Martin: Normalno. Potem pa je v Sloveniji oziroma kjerkoli že tako, da ko si enkrat postaviš trdno vez (temu vsi rečejo ime) med sabo in svojimi poslušalci, se mi zdi, da bo, seveda, če maš vsaj malo samokritike, vse, karkoli daješ ven, v devetdesetih odstotkih samo po sebi dobro sprejeto.

Spot je dober, kdo ga je naredil?

Jani: Delali so ga fantje iz produkcijske hiše Nu Frame. Ja, smo bili v bistvu en dan na setu, in to 22 ur. Snemali smo ga v studiu Arkadena. Se mi pa zdi, da so trenutno edina ekipa, ki je sposobna kaj takega narediti v Sloveniji. In še enkrat bi izkoristil priložnost, da se jim zahvalim.

Kdo je deklica, ki igra? Jani: Tri so. Ti si se tako zagledal v prvo, da si videl samo njo, da obstaja. Doroteja, Moneta in Anita, tri Štajerke. (smeh)

Venera ima zelo hud beat. Sta razmišljala, da bi naredila kakšen tak orto-house remiks? Martin: Mene v bistvu Venera spominja malo bolj na techno kot na house, ima malo techno sounda, nekakšen tech-house je. Super bi bilo, če bi se kakšno veliko ime lotilo predelave tega komada.

Sama se tega ne bi lotila?

Martin: Ne, to bi bilo mogoče malo preveč naduto. Jani: Midva delava tisto, kar misliva, da najbolje delava. Tako da prepustimo to tistemu, ki to res zna. Martin: V vsaki glasbi oziroma vsakem glasbenem slogu veljajo določene zakonitosti in za klubsko glasbo, sploh pa za dancefloor, absolutno potrebuješ izkušnje, moraš vedeti, kako se ljudje odzivajo, kakšne sekvence rabiš, ker je v pop glasbi to čisto drugače. Pri nama bi se komad dosti prej končal, oni bi ga razširili.

Takega urbanega beata, kot ga ima FusionPOP, v Sloveniji ni veliko. Martin: Pa so bili nastavki. Recimo Da Phenomena sta imela nek podoben pristop. Pred njima so bili Leeloojamais, ki so imeli v bistvu tudi nek ... dišalo je po tem. Jaz mislim, da je še nekaj takih pri nas. Samo, ne vem … To je pač moje mnenje. Je pa gotovo, da če se doda neka osebna nota, je jasna stvar, da se pač potem nekje razlikuje. Jani: Ampak je tudi precej lažje lansirati komad ali dva, kot to, da se obdržiš na sceni skozi neko obdobje. Lahko imaš komad, dva, tri, to je tako ... težje je obstati, kot priti na sceno. In to je nekaj, kar so mnogi že dokazali, da drži.

Kakšno je vajino mnenje o slovenski sceni? Kje vidita svojo glasbo na njej?

Martin: Scena je odraz časa, v katerem živimo. Meni se ne zdi slaba, daleč od tega. Večji problem naše scene je, da nima podpore, bodisi s strani založb bodisi s strani ljudi, ki bi lahko mogoče z nekim pristopom, z neko pomočjo pripomogli k večji prepoznavnosti, mogoče nekaj izvajalcev. Da bi se jim pomagalo, da prebijejo led do te mere, da so sposobni … oziroma da Slovenija dobi mogoče pet, šest, sedem izvajalcev, ki so sposobni enkrat na leto napolniti Križanke. Dokler se to ne bo zgodilo, se mi zdi, da pač je ... Vsaka veselica ima več kot 4000 ljudi, če je uspešna. In tukaj je mogoče ta problem. Drugače pa sem mi, kar se tiče same scene, zdi, da še nikoli ni bila pestrejša kot zdaj. Imamo skupine tako na alternativni, kot na neki turbo folk strani. Mogoče mainstreamu najbolj šepa. Je pa to gotovo posledica trga oziroma propada založb in založništva kot takega pri nas. Jani: No, to je eno. Sem pa ravno, zanimivo, pred nekaj dnevi o tem malo globlje razmišljal. Ampak tudi glasba in sama umetnost v Sloveniji imata gotovo neko drugo težo, neko drugo vrednost v družbi, v družini, kot jo imata, recimo, v republikah nekdanje Jugoslavije. Tako da je tudi ta podpora, ki jo mladi umetniki dobivajo doma – se pravi v družini, ki je pač nek steber za človeški razvoj – gotovo manjša oziroma nezadostna. To se potem, jasno, odraža v tudi družbi, v razvoju nekega glasbenika, umetnika, in to je primanjkljaj, ki se bo mogoče šele čez desetletja začel popravljati, da bodo tudi glasbenike že v sami družini in družbi malo bolj podpirali. Ker konec koncev, ko začneš kot otrok, ne veš za potenciale, ki jih imaš. Se pravi, le z neko podporo doma in na splošno v družbi lahko dosežeš nek presežek v glasbi oziroma pri samem sebi. Tako da to je mogoče v mojih očeh tudi nekaj, kar je pač tipično slovensko. Martin: Nič špilat', študirat pojdi! Kaj boš špilal! Jani: Ekonomijo, bodi doktor! Na Hrvaškem pa rečejo: Moj sin je muzičar. In to so te razlike, ki se tudi kasneje občutijo v samem ustvarjanju, v samozavesti. Tudi pri športu je zelo podobna zgodba, tako da …

Imata band za sabo?

Martin: V zadnjem času ja. Na tem albumu je večina stvari nastala na nekih jam sessionih. Ampak glede na to, da smo imeli zraven boben in bas, sva bila midva tista, ki sva nekako morala melodijo zapeljati čez harmonijo. Jaz sem držal harmonijo, Jani melodijo, dajala sva beat, tako da ... ne vem, zdaj pa v bistvu vsak pride mogoče z idejo in potem skupaj razmisliva, kako bi stvar zapeljala. Je pa vsekakor vedno fino, če imaš pri nekem takem procesu mogoče še kakšnega eksternega instrumentalista, kakorkoli že ... Se lahko pač vzame spet kot nek drug eksperiment.

Kako pa zvenite v živo, ali zvenita, kako moram reči? Martin: Zvenimo. Temu bom šele zdaj priča. Pred slabim letom smo imeli session za zaprti krog poslušalcev. Zdaj bomo pa 13. februarja nastopili v Inboxu. Tako da bi mogli v bistvu druge vprašati, kako zvenimo. Jaz mislim, da dobro, sede! Jani: Imamo petčlansko ekipo na odru.

Uporabljate tudi elektronske pripomočke? Martin: Nekaj stvari je seveda zraven, glede na to, da v glasbi prihaja do nekih simbioz med digitalnim in analognim svetom in tukaj bi bilo vsekakor neumno, če bi zdaj bili čisto retro in si rekli, da je to super. Mislim, da je tak pristop, glede na to, da živimo v taki dobi, nekaj povsem normalnega. Normalno, da so zadaj kakšni loopi, čez pa je živ boben. Kakšni elementi so nasneti, ker je brez veze, da bi še enega človeka jemali za odigrati mogoče dva komada. Jani: Pa, saj to je v bistvu že 20 let praksa v tujini, ampak mogoče se pri nas nihče tega ni lotil na način, da bi stvar res dobila volumen, neko zaokroženo celoto.

Mogoče še kaj o plošči … Se že ve naslov, kako je z založbo oziroma bosta album sama izdala?

Jani: Že na začetku sva ugotovila, da je pač tako, da če ti gre dobro, hočejo biti vsi zraven. V tej začetni fazi pa je težko najti nekoga, ki bi te v teh razburkanih vodah prijel za roko in ti nudil neko podporo. Tako da bova videla, kako se bodo stvari odvijale naprej, kakšna bo dinamika tega, ampak načeloma, no … Martin: Zadovoljni so bili. Bila sva sicer na dveh založbah, brez veze se mi zdi, da omenjam imena. Ampak oboji so bili zelo zadovoljni, zelo pozdravljajo to, glasba jim dogaja, vse je super oh in ah. Ampak potem prideš spet do točke, da če ne boš ti nič naredil, jasno, da ne bo nič iz tega. Jani: Izgovore iščejo v modni besedi recesija. Martin: Do takrat bova midva lastnika posnetkov, potem bomo pa videli. Če bo stvar prišla v to drugo fazo, da bo res dobro sprejeta med publiko, bomo seveda vsekakor poskusili dobiti nekega založnika, s katerim bi mogoče sklenili nek posel.

Imata namen izdati cel album? Ali bosta šla singel za singlom? Martin: Ja, ne vem, zakaj bi se mudilo. Ta glasba ima toliko substance, da tudi če bi se je lotil delati čez pet let, ne bi zgubila čisto nič šarma. In material je v bistvu že ves gotov, pripravljen … sploh pa, glede na to, da če zdaj izdava ploščo, bodo z nje mogoče 'ostale' tri, štiri skladbe. Jaz mislim, da je prodaja nasploh katastrofalna. Nekega blazne podpore v medijih v smislu promocije, kakršnekoli že, ne vidim … Bi si morali nekaj, eno zgodbo izmisliti. Skratka, zdi se mi, da stvar na trgu ni zrela. Neke stvari, ki so že bile postavljene na našem trgu, so se zdaj obrnile, in se mi zdi res nepotrebno zdaj, v tem trenutku, izdajati ploščo. Jani: Razmišljala sva pa v tej smeri. Spletna stran bo, upajmo, čez kakšen teden, deset dni zaživela. Mogoče bova dala tja skladbe. Mogoče narediva en pregled, 15, 20 sekund komada, tako da folk dobi malo širši vpogled v projekt. Ampak nekje na mreži se bo dalo downloadati tisti komad, ki bo defakto izšel kot singel. V tem primeru, danes lahko rečem dva, no, do danes ... pravkar izide najin drugi singel.

Kateri pa? Jani: Naslov singla?

Ja. Martin: Da se vrnem še nazaj na ploščo. Pojavila se je ideja, o kateri sva tudi z Janijem govorila in mogoče jo bomo tudi uresničili. Namreč, prek naše spletne strani bi dali pobudo, s katero bi zbirali prednaročila za ploščo. In če bomo videli, da imamo tam 2000, 3000 klikov, bomo natisnili 3000 plošč. To se mi zdi najbolj fer, do vseh. Zdaj pa novi singel ... Jani: Ja novi singel bo skladba Naj bo to slovo. Ravno je bil dokončno masteriziran in bo šel na vse radijske postaje. Komad je malenkostno drugačen od Venere, predvsem po beatu in besedilu. Mogoče bo zajel še tisti krog publike, ki ga Venera ni. Tako da sva zelo pozitivna glede samega odziva na trgu in verjameva, da se bo komad še bolj prijel, kot se je Venera. Martin: Je pač mogoče malo melanholično obarvan, zato sva ga tudi izdala, bi rekel vremenu in letnemu času primerno.

Iz tega odgovora je moč sklepati, da bodo na albumu tudi kakšne drugačne skladbe. Martin: Pa v bistvu ne, so se stvari kar poklopile, lepo so se zlagale, če lahko temu tako rečem. Od vaje do vaje se je v bistvu stvar širila, pač malenkost modificirala, ampak ko pogledava zdaj nazaj teh 15 komadov, se mi zdi, da je konceptualno vedno prisotna neka vez med njimi.