Intervju: Federico Veiroj

Kakšna je filmska scena v Urugvaju in v čem se razlikuje od argentinske? Film Akne je imel postprodukcijo v Argentini, gledalci so iz Argentine. Ali je mogoče narediti film samo v Urugvaju? Urugvaj je majhna dežela. V zadnjem letu smo dobili novo ustanovo za film, pred tem je bilo malo denarja za film. Zato smo iskali koproducenta v drugih državah. Z Argentino imamo skupen jezik in skoraj skupno kulturo. V filmu Akne so nekateri igralci iz Argentine, nekateri iz Španije, kar se pozna pri izgovorjavi in ni preveč lepo. Tudi laboratorij za film je v Argentini, zato moramo delati z njimi. Poleg rednih koprodukcij z Argentino, Evropo in ZDA izkoriščamo tudi mednarodne sklade. Po filmih Whisky in 25 vatov je urugvajski film postal malo bolj znan.

Eden izmed režiserjev, Juan Pablo Rebella, je umrl. Ali Pablo Stoll zdaj dela filme sam? Pred kratkim je predstavil svoj film v Torontu. Še naprej namerava snemati filme, je odličen režiser.

Ali je v Montevideu razvita filmska skupnost? Se počutite kot del te skupnosti? Imam svoj krog prijateljev, s katerimi delimo podoben pogled na film – kar se tiče spremljanja in ustvarjanja filmov. Ne počutim se kot pripadnik nekega večjega kroga filmarjev v Urugvaju. Nočem nositi državne zastave, mene zanima preprosto samo film.

V filmu vidimo na začetku dečka, ki odrašča dobesedno pred kamero. Na začetku je še otrok, na koncu je že skoraj moški. Kakšna je bila njegova dejanska starostna razlika med začetkom in koncem snemanja? Film smo posneli v enem mesecu in pol. V času snemanja je bil fant star 15 let, igral pa je 13-letnika. Dobro je, da se vam je tako zdelo. Ali ste namerno izbrali malce starejšega fanta? Videti je bil namreč celo mlajši od 13 let. Ste hoteli imeti igralca z malo več izkušnjami ali je bil preprosto najboljši na avdiciji? Bil je najboljši. In ker je malo starejši, je že imel nekaj več izkušenj. Vedel je, o čem bomo govorili. Vedel je že vse, saj ima doma internet.

Res ima že 15 let, ampak vseeno, v filmu je kar nekaj intimnih prizorov. Ste morali dobiti dovoljenje njegovih staršev? Že na začetku smo vedeli, da bomo morali poskrbeti za to. Najprej smo dali scenarij staršem, ki so privolili, če fant to hoče. Privolil je tudi Alejandro, in ko sem ga vprašal, če je sramežljiv, ker bo moral posneti tudi prizore masturbiranja in spolnih odnosov, je rekel: "Ali se šališ? Ne, hočem vse!" Ni kot junak v filmu. Med snemanjem in vajami je njegovo telo reagiralo v skladu s prizorom.

Film je tudi izredna študija židovske skupnosti in njihovega odnosa z Izraelom. Rafa noče oditi v Izrael, njegov prijatelj Andy gre in tam tudi ostane. Ali to temelji na vaši izkušnji? Židovska skupnost v Urugvaju je zelo majhna, šteje približno 13 tisoč ljudi v 3-milijonski deželi. Meni se kaj takega kot v filmu ni zgodilo, lahko pa bi se, še posebej v kriznih časih. Nisem hotel raziskovati krize, ampak izkušnje fanta, ki izgubi prijatelja. Nočem govoriti o politiki, je pa res, da je Izrael odprt za ljudi iz drugih držav. Želel sem predstaviti pokrajino in izkušnjo fanta.

Ampak družina se preseli zaradi finančnih razlogov, ne zaradi verskih? Da, bolj zaradi finančnih razlogov. Andyjeva družina je bila bolj povezana z izraelsko kulturo. Rafova družina je malo bolj odprta, imajo podjetje, so bolj družabni.

Rafova družina ni tako verna. Vidimo nekaj tipičnih židovskih ceremonij. Bar micva je eden izmed pomembnejših korakov židovskega fanta. Ne pomeni pa, da je fant, ki se udeleži bar micve, veren. Ljudje, ki vsak dan molijo, so verni, kar pa Rafova družina ni.

Ali je bilo snemanje intimnih prizorov nerodno? Ne, bilo je zelo prijetno. Najprej smo vadili z Alejandrom in dekleti. Poskrbel sem za to, da sta bila na snemanju samo Alejandro in snemalec. Mene ni bilo zraven. Hotel sem, da fant občuti to, kar bi moral čutiti junak. Svetloba je bila medla, čutna. Ni bilo napeto, vse ženske v filmu so igralke, vedele so, da je fant brez izkušenj. Na koncu je bilo zabavno.

Komu je film namenjen – staršem ali bolj najstnikom? Vsem. Mladi gledalci niso navajeni gledati počasnega, neameriškega filma. Dolgočasijo se in to razumem. Morda bi si želel več mladih gledalcev, ampak razumem, da mladi ne želijo gledati, kaj se dogaja s čustvi nekega fanta. Film ne bo imel veliko mladih gledalcev. Gledalci bodo stari od 30 let naprej, ker se film dogaja v letih med 1990 in 1995, temu primerna sta tudi glasba in razpoloženje. Takrat ni bilo mobitelov, zdaj pa je za komunikacijo nujen chat, skype. Odločil sem se delati brez teh elementov, ker nisem želel, da bi Rafa imel te pripomočke, ker se kot sramežljiv fant brez chata verjetno drugače vede do dekleta, ki mu je všeč. Želel sem si posneti film, ki bo odslikaval čas, v katerem sem bil sam adolescent.