<i>In</i> družina <i>veritas</i>

S Pulitzerjem nagrajeno besedilo ameriškega dramatika Edwarda Albeeja gledalcu ponuja v premislek, kaj družina sploh je. Je to varen pristan, v katerega lahko venomer priplujemo, ko nam je težko? Je družina trden temelj današnje družbe, ki, žal, temelji na brezvrednotenem, brezciljnem in preveč zmoraliziranem življenju? Ali pa je družina bojno polje, kjer so družinski člani sovražniki drug drugemu, njihovo navidezno srečo pa poruši orožje, kot so laži, obsojanja in podtikanja? Prav to zadnje je srž Albeejevega besedila, ki postopno reže v idilo družinskega življenja ter njegove očem najprej prikrite skrivnosti do konca razgali "lačnemu" občinstvu. Blagozvočni izbor romantičnih pesmi ameriških klasikov nas pred začetkom predstave nikakor ne more pripraviti na to, kar nas čaka. Pred nami se razgrne zavidljivi svet višjega srednjega sloja ameriške družbe, kjer precej močno ravnovesje družine Tobiasa in Agnes – ki ga sicer nemalokrat načenja neracionalno obnašanje Agnesine mlajše sestre, alkoholičarke Claire – kar naenkrat omaja nenapovedan vdor najboljših prijateljev Harryja in Edne ter 36-letne hčere Julie, ki se vrne domov po že četrtem propadlem zakonu. Svet Tobiasa in Agnes je torej daleč od zavidljivega.

Ostarela zakonca poskušata delovati kot celota, kot eno. A Agnes, ki jo je z mojstrsko gravuro in izvrstnim nihanjem med trdno žensko na eni strani in postopnim podzavestnim blaznenjem na drugi upodobila igralka Stannia Boninsegna, je tista, ki družino drži pokonci. Njeno obvladovanje vsega se zdi trdno kot kamen. Njeno prepričanje, da če bo s svojo pokončno držo, izbranim besednim zakladom in popolnim, urejenim videzom poskrbela za dobrobit svoje družine, za tisto usklajeno ravnovesje, je hvale vredno, a tudi jalovo početje. Sočloveka pač ne moreš držati na vajetih kot neko nebogljeno, divjo žival. Ali pač? Njeni skriti "matriarhalnosti" že leta kljubuje Tobias, družinska copata, ki je v letih svojega življenja poskrbel za bogastvo in materialne dobrine, vse druge pomembne odločitve pa prepustil soprogi. Marko Simčič Tobiasa upodablja s kompleksno večplastnostjo in nadvse učinkovito krmari med intimnimi samogovori in izbruhi neobvladane jeze.

Njegova upodobitev "brezhrbteničnega", jecljajočega, nesamozavestnega soproga je "na mestu".

Družinsko "idilo" pretenciozno dopolnjujeta Judita Zidar kot sestra Claire in Mojca Funkl kot hčerka Julia. Claire je edini član te disfunkcionalne družine, ki kljub alkoholiziranemu stanju razmišlja trezno. Alkohol je njen zaveznik v boju proti sestrini zadirčnosti in omalovaževanju, preveliki navezanosti nekoliko nore nečakinje in svakovi naklonjenosti, pač v boju proti celotni družini. Zidarjeva drzno, pogumno in obenem rahločutno ter s pravšnjo mero sarkastičnega humorja poskrbi za majhna presenečenja, ki – tako kot sol zaskeli odprto rano – na obrazih sodelujočih začrtajo globoke brazde skrbi. Claire, ki svojo resnico išče v džinu in viskiju, v opojnosti alkoholnih hlapov, je obstranski opazovalec, ki ve vse, še preveč. Njene zbadljive opazke vsakokrat na novo odpirajo vprašanja, katerih odgovori obvisijo v zraku. Vsaka družina bi potrebovala svojega alkoholika, mar ne?

Vreščeča, jokajoča, nevrotična, mahajoča in na robu živčnega zloma. Vse to je Julia, ženska, ki so jo propadle zakonske zveze popolnoma dotolkle in ki si utehe želi v objemu ljubečih staršev in varnega doma. Mojca Funkl je mojstrica, ki z natančno odmerjenim patosom in igralsko dovršenostjo poskrbi, da z ubogo Julio najprej sočustvujemo, a se njena osebnost postopoma razkrije kot egoistična, negotova in morda celo neljubeča. Jo ali ljubiš ali sovražiš. Sivine v Juliinem življenju ni, vse je črno ali belo. Takšen je tudi njen odnos do staršev in obratno.

Neprestane dileme, izgube, s katerimi se soočajo člani te družine, tudi pobeg iz realnega sveta kar naenkrat preseka prihod najboljših prijateljev Harryja in Edne v podobah Jožefa Ropoše in Maje Boh. Prijatelja sta prestrašena, celo na smrt, svoje groze pa ne želita ali nočeta razkriti. Vse skupaj pripelje do tega, da se naselita v Juliini stari otroški sobi, kar močno razburi 36-letnico. Julia je namreč ponovno želela postati nebogljen otrok, za katerega bi poskrbela starša.

Ropoša in Bohova sta v trenutkih, ko sta na odru, močna, v navideznem priskledništvu nevzdržna, celo osovražena. A na koncu po številnih medsebojnih obračunih, ki skoraj že mejijo na norost, s treznim razmišljanjem poskrbita, da družinska "idila" ponovno zaživi.

Ogled umirjene, a tudi razgibane uprizoritve enega najboljših dramskih besedil 20. stoletja močno priporočam. Nikoli več se ne boste pritoževali nad težavami lastne družine. Zagotavljam!