Goran Vojnović: Od zgodb ne moremo pobegniti

Pogovarjamo se na "kraju zločina". Kako doživljate Piran, kadar ste tukaj v civilu? Piran mi je všeč v vseh oblikah. Najlepše je biti tukaj v civilu, ko si brez vseh skrbi in samo uživaš na dopustu. Piran je prekrasna lokacija za snemanje, tukaj je veliko bolj umirjeno in sproščeno kot v Ljubljani. Mestni vrvež pa je lahko tudi dobrodošel.

Kako se počutite pred slovesno premiero filma? Sem v tihem, prijetnem pričakovanju. Vsi smo zadovoljni z izdelkom in komaj čakamo, da film tudi prikažemo, predvsem Pirančanom. Nikoli pa ne veš, kako bodo ljudje reagirali.

Kako film ocenjujejo ljudje, ki so ga imeli že čast videti? Videli so ga člani ekipe in tisti, ki so nekako vpleteni v to zgodbo. Film še ni bil deležen objektivnih kritik, sploh pa ne kritik občinstva. Imam občutek, da se film gledalca dotakne in komunicira z njim. Upam, da so to čutili tudi ljudje, ki so se spustili v to avanturo z nami.

Kaj se je pravzaprav zgodilo z Anico, Veljkom in Antoniom? Antonio in Veljko se srečata. Zgodba se dogaja tukaj in zdaj. Antonio se po več kot 60 letih vrne v Piran, da bi ponovno videl svojo rojstno hišo. Razmišlja tudi, da bi tu ostal in umrl. Veljko pa je v podobni življenjski situaciji, tudi sam razmišlja, da mogoče njegov dom ni tu, ampak nekje drugje – v njegovi rojstni Bosni. To sta dva človeka, ki se ne razumeta, govorita dva različna jezika in imata popolnoma drugačni življenjski zgodbi, ki se v nekem trenutku prepleteta. Precej bliže sta si, kot se njima zdi. Zbližata se na človeški ravni. Včasih pozabljamo, da nas ne določajo ne jezik, ne vera, ne kultura, ne država. Veže nas nekaj veliko močnejšega. Njiju veže neka skupna izkušnja, predvsem pa ljubezen do iste osebe.

Ali vidimo tudi Anico kot starejšo gospo? Anica je na začetku filma že pokojna. Film se začne na njenem grobu.

Ali v svoji bližini poznate koga, ki je doživel podobno zgodbo, kot sta jo Antonio in Veljko? Teh zgodb je v Piranu in tudi drugod po Obali ogromno. Zgodbe si nisem izmislil jaz, vzel sem jo iz piranske vsakdanjosti. Sem dnevno prihajajo ljudje, ki so se tukaj rodili, da bi po dolgih letih spet videli svoj rojstni kraj. Povsod po svetu so kraji, ki so jih ljudje zapustili zaradi vojne.

Poskušali ste ugotoviti, zakaj nas naša preteklost tako zelo obremenjuje. Ste zdaj odkrili, kaj je odgovor? Preteklost nas obremenjuje, je del nas, vsak živi s svojo preteklostjo, tudi Piran. Zaznamuje ga njegova zgodovina. Zanimajo me posamezniki, ki so žrtve zgodovinskega političnega dogajanja, na katerega nimajo vpliva. Teh zgodb je veliko. Nemogoče je pričakovati, da ne bi bili obremenjeni s preteklostjo.

Kateri podobno močen generator čustev obstaja v sodobnem relativno "mirnem" času, vsaj če gledamo naš bližnji prostor? Vsak od nas doživlja močna čustvena doživetja, vsaka družinska drama sproža močna čustva. Vojna je vihar, ki ima še globlje posledice in pospeši čas. V vojni se ljudem v nekaj letih zgodi toliko, kot se nekomu ne zgodi v vsem življenju. Vsakodnevno se nam dogajajo zgodbe, od zgodb ne moremo pobegniti.

Zakaj ste se odločili na film prenesti zgodbo, povezano z drugo svetovno vojno? Vas to obdobje posebej privlači? Ne gre za to, da bi me to obdobje posebej privlačilo, ampak je to obdobje del zgodbe. Če želim povedati to zgodbo, se mora takrat začeti. Zato smo šli v leto 1945, da bi uspeli povedati to, kar si želimo. To je bila nuja pri tej vrsti zgodbe. Nisem privrženec dogajanja druge svetovne vojne, bolj me zanima zgodba zdaj, to zgodbo pa določa takratno dogajanje.

Torej boste z lahkoto ovrgli očitke, da gre za jugonostalgijo? Tukaj ni nič jugonostalgičnega in vsak, ki bo videl film, bo to tudi sprejel. To ni film, ki bi igral na to noto. Ne govori o jugoslovanski temi, razen to, da ima mednarodno zasedbo. Jugonostalgije sam ne priznavam. To je napačna razlaga nekih čustev. Ljudje so nostalgični in se spominjajo svoje mladosti, ta mladost se je pač dogaja v Jugoslaviji, vendar ta čustva nimajo nobene zveze z neko državo. Film se ne ukvarja s temi temami.

Kako opravite s tremo, ko morate režirati igralske legende, kot sta Boris Cavazza in Mustafa Nadarevič? Pri teh ljudeh je najtežje navdušiti za svoj projekt. Posneli so že gore filmov in odličnih vlog, svojo kariero so že naredili, mirno bi se lahko upokojili, pa bi še vedno veljali za legende. Treba jih je samo prepričati, da se je vredno spustiti še v ta projekt. Ko sta se odločila, je bilo samo še lažje. Onadva imata toliko izkušenj, da ti lahko le pomagata. Kakšno delo opravita namesto tebe. Mlajši igralec potrebuje več pomoči. Z njima je bilo zelo prijetno, tudi onadva sta se veselila medsebojnega sodelovanja, saj sta že snemala skupaj.

Selektor letošnjega festivala se je menda zelo potrudil, da letošnjim filmom ne bi mogli prilepiti slabšalne oznake, da gre za slovenski film, kar je precej ironično. Pri nas je težava, da ima slovenski film slab ugled, nisem prepričan, zakaj. Moja generacija je odraščala z dobrimi slovenskimi filmi – Poletje v školjki, Sreča na vrvici, Outsider, Kruh in mleko, V leru, Petelinji zajtrk. Že samo v tem obdobju lahko gledalec dobro oceni slovenski film. Ta oznaka "slovenski" film se vleče, ker ljudje preveč opazijo filme, ki niso toliko uspešni. Preveč pričakujejo glede na to, da posnamemo tri filme letno. Lahko smo zadovoljni, če posnamemo enega dobrega na leto.

Vaše delo se preliva med scenariji in pisanjem knjig. Bi lahko pričakovali, da bo po tem filmu nastala še knjiga? Ne, to ni moj namen. Te zgodbe najdejo svoje mesto v filmski obliki, nekatere pa v knjižni. Čefurji so se po čudnem naključju najprej znašli v literarni obliki in šele zdaj iščejo filmsko obliko. Pri Piranu nisem nikoli razmišljal o knjižni obliki in tudi zdaj nimam nobene potrebe po tem. Zanimajo me drugačen literarne zgodbe in vesel bom, če mi bo te uspelo realizirati.

Kako drugačne zgodbe? Fužine so moj rojstni kraj, tam se preživel veliko časa, vedno se bom tja vsaj deloma vračal, ne bom pa tam ostal za vsako ceno. Verjetno se bodo pojavljale na drugačen način. O Fužinah sem veliko povedal že pri Čefurjih, nimam toliko gradiva, da bi lahko napisal deset knjig. Zanimajo me ljudje in njihove zgodbe.

Režiser, scenarist, publicist, pisatelj, košarkar, Ljubljančan – je vrstni red pravilen? To me vse opisuje, pa me nobena ne opiše v celoti. Nimam potrebe, da bi sam sebe opredeljeval. Počnem različne stvari, živim v Ljubljani, treniral sem košarko, to so pač dejstva. Od tega ne bežim. Poskušam biti človek, ki ga ne bi nič od tega preveč zaznamovalo.

Je multikulturnost naravno stanje družbe? Kamorkoli po svetu sem prišel, je povsod prisotna multikulturnost. To je ta normalnost, ki jo jaz vedno opazim in čutim. Nikoli ni vse uniformirano, vedno so neka sobivanja in sožitja. Iz tega vidika je to meni nekaj čisto normalnega. Odraščal sem v Fužinah, kjer je bilo to nekaj čisto normalnega.

Smo torej vsi po malo čefurji? Ja, čefurji v širšem pomenu besede. Smo od nekod prišli in imamo svoje intimne zgodbe. Nekatere pač loči jezik, druge kultura, tretje pa navidezno manjše stvari. Na ta način smo vsi čefurji v odnosu do večine.

"Čefurščino" ste prvi zapisali s pisano besedo, v knjigi. Ste tudi vi dvojezični v tem smislu, da preklapljate med tem jezikom in slovenščino? Ena izmed plasti "čefurščine", ki je zapisana v knjigi, je ljubljanski sleng, pomešan s "čefurščino". Sem dvojezičen v tem smislu, da je moja materinščina neka srbohrvaščina. Od nekdaj preklapljam. Ne gre za "čefurščino", ki je prav značilna za mlade. V nekem trenutku sem gotovo govoril ta jezik, potem sleng ljudje večinoma opustijo. Iz tega vidika sem jaz malo drugače dvojezičen.

Ob branju vaše knjige se mi zdi, da bi bil neizkušenemu ušesu v veliko pomoč tudi zvočni zapis. Ljudje, ki pridejo na literarni večer, imajo priložnost to slišati. Ljudje, ki imajo izkušnje, si pa znajo to ozvočiti. Literatura zvočne podobe ne omogoča, lahko pa jo pričara. Vsak malo že sliši. Jezik ima svoj zvok tudi, ko je zapisan na papirju. Če bi pa knjigo zapisal v zvočni različici, je pa to spet nekaj čisto drugega.

Kako težko je zapisati sleng? Bere se zelo domače. Če bi bilo zelo težko pisati, bi bilo tudi zelo težko brati. Trudil sem se, da je pripoved tekoča, kot bi nekdo pripovedoval. Precej sem se ukvarjal s tem, da bi napisal nekaj, kar bi zvenelo kot pripoved.

Bo balkanski humor mogoče čutiti tudi v vašem prvem celovečercu? Mislim, da ga je manj, vendar bo še vedno prisoten. Nikoli ne ustvarjam humorja z izrecno željo, da bi ga prav načrtoval. Pri Čefurjih se je dalo s tem humorjem igrati, tu pa gre za resen film in ne potrebuješ skečev. Narediš neko situacijo, ki bi se lahko razvila v humor in jo pustiš. Ljudje se kar nekajkrat nasmehnejo, vendar ni humor tisti, ki prednjači. Zgodba je kar žalostna. Ne maram humorja na silo, je pa res, da pri mojih filmih vedno pride v ospredje, ker ga pustim in ga ne zaviram.

Odzivi na knjigo niso bili samo pozitivni. Kako resna je bila policijska ovadba in kako resno ste jo jemali vi? Nam se je zdela kot zelo neslana šala, nekaj, kar se pri nas ne more zgoditi, vsaj ne zares. Na srečo je bilo kratko, ampak stresno za vse ljudi, ki so povezani z mano. Edina dobra plat je bila, da se je hitro končalo. Težko je ugotoviti, kako potrebna je bila ta promocija, ker je nisem potreboval. Marsikdo je vzel knjigo v roke, ki je sicer ne bi. V tujini so ljudje zvedeli zanjo. Če bi lahko izbiral, bi raje preživel brez tega. Zame je to negativna izkušnja. Na jugu pravijo, da "što ne ubija, jača". Edina pozitivna plat te afere je bila, da je družba spet ponovila lekcijo o svobodi avtorja, kar se nam zdi samoumevno, pa ni. To je bila odlična priložnost, da se odzovemo, in zdi se mi, da smo kot družba reagirali zelo hitro, zrelo. Afera je pozitivna, ker smo hitro zavzeli jasno, pozitivno stališče. Kar zadeva družbo, je bila ta afera pozitivna, ni nas treba biti sram. Tudi policisti so priznali svojo napako in se opravičili.

Preden ste postali zelo medijsko prepoznavni, ste že posneli precej filmskega traku, pa vendar vas je med zvezde izstrelila ravno knjiga. Kako ocenjujete režiranje filma pred in po Čefurjih? Delo je zelo podobno. Še pred knjigo sem imel zelo prijetne izkušnje, ko smo delali kratke filme. Nikoli nisem imel težav. Zdaj je bilo lažje dobiti zaupanje ljudi. Tudi za manjše vloge ljudje raje pridejo, saj vedo, s kom delajo, in ti zaupajo. To zaupanje je zlata vredno, prej si se moral sproti dokazovati. Zdaj sem imel zaupanje, še preden smo prižgali kamere. Meni je bilo tudi prej lepo in tudi z velikani slovenskega filma smo se hitro ujeli.