Globokar: Če danes počnete več stvari hkrati, ste sumljivi

V Sloveniji se mudi pred skorajšnji Slovenskimi glasbenimi dnevi, kjer bodo izvedli njegovo temeljno delo Angel zgodovine, najbolj kompleksno stvar, ki jo je doslej napisal. "V Sloveniji je stanje, kar se glasbe tiče, katastrofalno, ampak ker se nisem udejstvoval te degradacije, nimam pravice odkrito reči, kaj bi bilo treba storiti. Iz Slovenije sem odšel, ko sem bil star 21 let, ves čas pa sem imel občutek, da slovensko kulturo upravljajo skupine ljudi, ki bolj skrbijo zase kot za edukacijo svojih poslušalcev. Po svetu imate mesta, ki so kot puščava, nič sodobnega nimajo v sebi, imate pa mesta, kjer nekaj ljudi poskuša govoriti o sodobnosti," je dejal Globokar.

Je bilo krivo samoupravljanje?

Skladatelj ne ve, ali je bilo v Sloveniji za to krivo samoupravljanje, ki je po drugi svetovni vojni povzročilo neke vrste letargijo tudi v kulturi. Večkrat je slišal, da se tukaj ne da ničesar izboljšati, ker vlada komunizem. "Toda zakaj si je lahko v Zagrebu leta 1963 skupina mladih muzikologov zamislila bienalni festival sodobne glasbe, takrat najpomembnejši festival ob varšavskem, na katerega so potem dvajset let vabili vse, kar se je zunaj pomembnega zgodilo v glasbi? Res so v glavnem pridobili komponisti, toda poslušalci so bili vsaj na tekočem."

Živimo v času totalne specializacije Podatkov o tem, koliko ga izvajajo v Nemčiji in v Sloveniji ali kje drugje po Evropi, nima. Če je neka glasbena skupina sprejela njegovo skladbo, je ob tem čutil predvsem zadovoljstvo. "Živimo v nekem času totalne specializacije: vi ste nekaj in nič drugega. Če se pojavi nekdo, ki vsaj v svoji domeni, ki je zelo široka, kot je glasba, počne več stvari hkrati - torej glasbo izumlja, improvizira, jo poučuje, o njej piše, jo dirigira - je to povsem druga stvar. Leonardo da Vinci se je lahko v svojem času sprehajal povsod, ob sobotah pa slikal še Mono Liso, današnji čas takšnim radovednežem ni naklonjen. Čim počnete več stvari hkrati, ste sumljivi."

V glasbi ni več tabujev

Globokar skuša povedati neko zgodbo z zvoki. Uporabljati samo zvok je namreč po njegovem larpurlartizem, zvok nima pomena. Pomen se poraja le v intelektu vsakega posameznika, ki si iz slišanega naredi svoj film. "Če pa hočete nekaj dopovedati, potem morate zapustiti čisto glasbo. To je cena za razumevanje. Potem imate na voljo vse komunikacijske možnosti, od filma, plesa do recitacije, ker dandanes ni več nobenega tabuja. V glasbi ni več tabujev. K razumevanju lahko pripomorejo druga, bolj prikrita sredstva na način aluzije," pravi.

"Zvočna freska o čusa, v katerem živim" Na vprašanje, kako je nastajalo njegovo ključno delo Angel zgodovine, odgovarja: "Ko sem zaključeval komponiranje prvega dela te trilogije, sem naletel na besedilo nemškega filozofa Walterja Benjamina o sliki švicarskega slikarja Paula Kleeja z naslovom Angelus Novus. Besedilo je govorilo natančno o tem, s čimer sem se ukvarjal v tistem času, med letoma 2000 in 2004. Hotel sem skonstruirati zvočno fresko o času, v katerem živim. Benjaminov tekst sem dojel kot brezčasnega, kot moralni klic celotnemu človeštvu. Angela zgodovine razumem kot glasbeno alegorijo, ki raziskuje politične in družbene fenomene v času slikarjevega in filozofovega življenja vse do danes."