Glasbena legenda Arsen Dedić

Simon, slikaj tistega gospoda za sosednjo mizo. V črni majici? Ja, ja, tistega, to je Arsen Dedić, ga bom prosila, ali ga lahko intervjuvam. In res, kljub mojemu tresočemu glasu, iz katerega je bilo slišati spoštovanje, je sprejel, a osorno pripomnil, da le 15 minut, čeprav vedrina oči pokaže, da ne misli resno. Pogovarjala sva se pol ure v Paklenici v času filmskega festivala.

Kako imenitno se vam zdi, da bo vaš film Brod u boci predvajan na festivalu glasbenega dokumentarnega filma v Paklenici?

Ah, o meni je posnetih veliko filmov. Že zelo dolgo nazaj je obstajala Intervizija, kjer so gledali Splitski festival ter pokazali zanimanje zame in moje delo. Prvi so o meni snemali Čehi, nato Poljaki v Katowicah in dva režiserja iz bivše Jugoslavije. Prvi je bil Zdravko Šotra, ki je posnel črno-beli film, in Goran Paskaljević, tako da je teh filmov veliko. No, če se vrneva k temu, fant, ki ga je posnel, je prišel do mene po naključju. Film nima nobenega profesionalnega ozadja, ne ekipe, ne opreme, ne denarja. Bil sem v Šibeniku, kjer sem rojen, imel sem težave z očali, tako da sem šel do najboljšega okulista, njegov sin pa je režiser tega filma. Fant je takrat diplomiral iz montaže in me vprašal, ko ste ravno v Šibeniku, bi lahko z vami posnel film? Tako da jaz samo sedim v vrtu in odgovarjam na vprašanja, kako je on naprej naredil, nimam pojma.

Si filma niste ogledali?

Ogledal sem si prvo verzijo, mu dal nekaj napotkov, kaj naj popravi, in dal dovoljenje, da posname koncert v Zagrebu, da malo zapolni prostor, ker drugače bi ves čas samo govoril. Potem s tem nisem imel nobenega opravka več. Mene v resnici te stvari ne zanimajo toliko, pomembni so mi trenutki, ko delam, ko pišem. Trenutno je v Črni gori izšla moja 31. knjiga.

Si boste projekcijo vseeno ogledali?

Ne bom šel, ker ko so predvajani filmi o meni, mi ni prijetno. Potem se ljudje bolj ukvarjajo s tem, kako se jaz obnašam ob gledanju filma. Pogledal si ga bom v miru. Na festivalu so trije filmi, ki so mi ljubi – o meni, Gibboniju in o tistem mladem Makedoncu, ki je umrl, Tošetu. Ti filmi niso v tekmovalni konkurenci in to je dobro, a ko sem privolil, da bom prišel kot gost, nisem vedel, da bo predvajan film o meni.

(op.a.) Ko je omenil Tošeta, sem ga vprašala, ali bi želel, da greva na vrt poslušat tiskovno konferenco s producenti filma ...

Ne morem biti na petih straneh. Ne, ni treba, ura je dvanajst pa sem si ogledal že dve projekciji, en venezuelski film in en o alternativcih. Veliko lahko sprejmem, a ne želim, delam selekcijo. Svoj pečat sem pustil marsikje v umetnosti. Samo lani sem bil preveden in avtoriziran v sedem jezikov. Naredil sem 140 gledaliških predstav, balet v Disseldorfu, ki ga nisem nikoli videl, tri moje predstave so v teatru v Salzburgu, od katerih sem videl le eno. Prvi solistični koncert sem imel leta 1963, od 1964 pa imam redne koncerte.

Močne vezi imate tudi s Slovenijo, kajne?

Da, veliko sem delal. V soboto bi moral nastopiti z Zoranom Predinom, vedno naju "spajajo", ampak je moral iti v London. Nedolgo nazaj bi morala nastopiti v Makarski, a je imel nek epileptični napad, ne vem točno, tako da je odpadlo. Imava tudi skupni album. Imela sva koncerte povsod, tudi v Cankarjevem domu in na vaš dan republike. Z Brecljem sem imel koncert v Zagrebu, menim da je bil to njegov edini koncert tam. Dobro poznam Kreslina, vaše kantavtorje zelo spoštujem. No, zdaj mi je poslala pa eno dolgo pismo Eva Seršen, tudi Gabi ga je prebrala in se slišala z njo. Smo se dogovorili, da bova imela na Jesenicah koncert.

Zelo sem povezan s Slovenijo, saj se je moja tetka poročila v družino Balgarman v Škofji Loki in sem že kot otrok hodil tja na počitnice. Tam imam tudi sorodnico, ki je uspešna arhitektka in najlepša Slovenka, a je iz Šibenika. Hodim tudi na zbore pesnikov in pisateljev v Čatežu, tudi v času vojne sem veliko koncertiral v Laškem, Kranjski gori, kjer smo po televiziji gledali, kako so s tanki napadli Maribor. Zdaj kmalu bom imel spet koncert v Ljubljani v spomin na rock skupino Index.

No, imel sem pa tudi eno veliko ljubezen, to je bila Kora Potočnik, ki sem ji napisal knjigo pesmi in seveda Gabi ve za to.

Zakaj ste za prvo knjigo izbrali naslov Brod u boci, tako kot se zdaj imenuje film o vas?

Ja, to je moja prva knjiga Brod u boci, a zadnja je Dom bez domovine. Naslov sem izbral, ker sem se velikokrat v življenju počutil, tako kot mnogi ljudje. Imaš jadra, imaš vse pogoje, da bi jadral, a ujet si v steklo in ne moreš nikamor. Rešitev je samo v tem, da nekdo razbije steklenico in prideš do morja, kjer imaš vse možnosti, da odpluješ v širno svobodo. Dom bez domovine je dobil naslov, ker je v času vojne veliko ljudi ostalo brez doma ali domovine. Nekateri imajo dom in nimajo domovine, nekateri imajo domovino in nimajo doma. Na primer v okolici Knina so zapustili Hrvaško, so odšli v Srbijo, kjer imajo domovino, a tukaj so ostali brez doma.

Ustvarjali ste tudi glasbo za otroke, je to posebno doživetje?

Zanimivo je, da je bila to slovenska izdaja, vaša kasetna produkcija, tam nasproti hotela Turist. Je tako? (Pokimam op.a.) Vidiš, poznam Slovenijo kot strokovnjak. Imel sem tudi dekle iz Pokopališke ena in en dan me je "pokopala". (smeh.) Da, objavil sem ploščo Arsen pjeva djeci, ki sem jo posnel z ljubljanskim orkestrom. Sam sem pisal, dirigiral in pel. To je eden izmed najpomembnejših albumov, ki je dobil tudi nagrado grand prix za najboljšo ploščo leta. To je postala kultna plošča s pesmimi Bubamarac in podobno, otroci jih znajo še zdaj.

Sodeloval sem tudi v zagrebškem kvartetu Melos, v katerem smo peli v slovenščini za vašo oddajo Viktor, luč! in Tišina oddaja.

V Sloveniji se najbolj spomnimo vaše pesmi Pegasto dekle, kakšni pa so vaši spomini nanjo?

Vedel sem. Nek večer so me klicali, da bi Elza Budau pela, ker drugače ne pojem takih lahkih pesmi, imam malo bolj ambiciozne in zahtevne, a me je klical prijatelj Jure Robežnik in je rekel: "Arsen, to je takšna lahka pesmica, prosim sprejmi." In zdaj ne poznam Slovenca, ki ne bi poznal te pesmi, ampak to je staro več kot deset let. Zanimivo je tudi to, ko je bila moja mama v Šibeniku še živa, so prihajali mladi ljudje in ji pod oknom peli Pegasto dekle. Lepo, kajne?

Tako je ostalo do danes in zdaj v Sloveniji ne morem več nastopati brez "V beli vili stanovala si, ki baha se v naši ulici … ". To moram takoj zapeti.

Še vedno ste polni energije, od kod jo črpate, doma v Šibeniku?

Ne vem, v življenju sem prebolel marsikatero bolezen, v Padovi so mi celo presadili jetra. Zdaj je že šest let in pol od takrat in v tem času sem naredil 16 gledaliških predstav: Kdaj? Naredil sem celovečerni film, ki je bil nagrajen z grand prix, naredil sem animirane filme, jeseni me čaka koprodukcija slovensko-srbsko-hrvaškega filma za otroke. Kdaj? Kdaj? Ne vem, raje delam, kot da bi mislil na bolezen.

Ko sem bil v Padovi sem bil klinično mrtev – brez Gabi, sorodnikov, okrog mene tuj jezik, ko sem čakal organ, so me preselili v samostan Sv. Chiare, kjer ni televizije, radia, telefona, niti se ne pogovarja. Tam sem čakal življenje, ali kaj drugega.

Poznate novodobne šove talentov in druge glasbenoresničnostne oddaje? Kaj menite o njih?

Tega ne morem gledati. To je tako slabo, to je konfekcijska glasba. Pa veš zakaj ljudje to gledajo? Ker imajo veliko življenjsko praznino in si jo nato polnijo s čimerkoli, tudi s temi smetmi. Radi gledajo, kako je nekdo še slabši, da si potem lahko rečejo, no, pa saj meni ni tako slabo. Z nekaterimi televizijami, kot je recimo Nova Tv, sploh nimam stikov, to ni moj nivo. Naj imajo gledanost in vse, a jaz bom sebi pripisal to izgubo, če se ne pojavim na njihovi televiziji. Kamorkoli grem, imam vedno uspeh, a nikomur se ne mislim podrejati. V Beogradu sem imel velik koncert, zmanjkalo je kart, tako da je okoli 500 ljudi stalo kar zunaj, pa se jim tudi nasmehniti ne rabim, če nočem. To pomeni, da obstajajo ljudje, ki spoštujejo tudi to, kar delam jaz.

Kakšna se vam zdi razlika med današnjo glasbo in zimzeleno, legendarno, ki je nastajala včasih?

Razlika je ogromna. Danes je to konfekcija. Več komponirajo računalniki, kot ljudje. Včasih si imel v Ljubljani velika imena, kot so Sepe, Rijavec, Robežnik, zdaj so računalniki. Ko sem jaz ustvarjal glasbo za risanko, sem to počel s simfoničnim orkestrom, saj imam narejeno glasbeno akademijo, in nisem pritiskal na računalniške tipke. Včasih smo to počeli s srcem, zdaj je industrija. Če te avtorje vprašaš, kaj so napisali, jim lahko povem, da sem napisal 31 knjig, kaj pa oni? Tudi ene slabe kritike nisem dobil. Tem glasbenikom manjka izobrazbe.

(op.a.) Arsen prekine pogovor o glasbi in začne govoriti o ljubezni, rad in s posebnim žarom pripoveduje o Gabi ...

Midva z Gabi sva skupaj – kot par, ljubimca, sodelavca, prijatelja, starša, dedek in babica od leta 1958. Danes jo moram poklicati.

Zakaj ne pride z vami?

Ona nima rednega dela in trenutno dela na sceni kot na vrhuncu, odlična je. Stara je 75 let, imela je veliko skrbi z mojim zdravjem in Matijevim šolanjem v tujini. Svakinji je veliko pomagala, ko je pisala diplomo, zdaj pa čuva vnukinjo in kuha za vse nas. Tako da ji sploh ne uspe nastopati, a ima ogromno vabil, vsake toliko gre nastopati, da sebi dokaže, da še zmore, a mislim, da je boljša, kot je kdaj bila. Zdaj je bila nominirana v šestih kategorijah za hrvaško nagrado porin. Pela je z Luisom Armstrongom, Garyjem Bartonom, a prvi koncert je vezan na Ljubljano. Ko je končala šolo, so ji partizani ubili očeta, ker je mati Nemka, Gabi je iz Berlina in ostali so brez vsega. Delala je v cinkografiji, tam so jo našli in dali pet v film, kjer jo je našel Adamič in jo dal v filharmonijo.

Intervju sva zaključila s pogovorom o njegovih počitnicah, ki jih preživlja, kot on pravi, v bližini Trobca: "Tam gredo ženske not' skozi vrata in ven skozi dimnik. Pazi, da se ti to ne zgodi," in nadaljuje: "Se bova še kdaj videla, boš prišla na koncert Indexov." Odgovorim, da bom. "No, če ne, si pa vabljena v Zagreb na kavo, le pokliči."

In z vabilom na kavo se je končal intervju z legendarnim pevcem in pisateljem Arsenom Dedićem, ki mi bo s svojo neverjetno energijo in težko življenjsko potjo ostal v posebnem spominu.