Emzinova žiranta Cudlín in Gruyaert

Natečaj Fotografija 2013 je končan, razstava nagrajencev in razglasitev nagrad bo 5. februarja, fotografiji posvečen dogodek, ki napoveduje osrednjega Emzinovega pa se je odvil včeraj, ko sta se na s svojim delom predstavila člana letošnje žirije.

Češki fotograf Karel Cudlín, dokumentarni fotograf, je v preteklosti delal za številne vodilne češke revije, časnike in češko tiskovno agencijo. Leta 1994 je izšla njegova prva monografija, sledile so še tri, zadnja je posvečena praškemu narodnemu gledališču.

Od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Cudlín skozi objektiv popisoval različne manifestacije komunističnega režima, od prvomajskih proslav, zborovanj, urbane in delavske resničnosti. Skozi črno-bele fotografije je ustvarjalec na predstavitvi prisotne popeljal do postkomunističnih časov, v obdobje revolucije in življenja judovske verske skupnosti v Pragi. V njegovem opusu imajo prostor manjšine, predvsem Romi, ki ji je ovekovečil v različnih kontekstih. Barvno so v Cudlínovih posnetkih zaživeli prizori iz judovskega doma za ostarele.

Teža posnetega se je v delu Karla Cudlín razjasnila, ko je kot osebni fotograf spremljal predsednika Václava Havla, politično figuro pa je razkrival tudi z njegovim bolj osebnim vidikom življenja.

Umanjkala ni niti projekcija ustvarjalčevih fotografij iz bližjega časovnega obdobja, devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jih zaznamovala predvsem potovanja v Mongolijo, Azerbajdžan, Rusijo in Sirijo.

Fotografiranje kot razreševanje Vizualizacija zahoda in vzhoda je blizu tudi belgijskemu fotografu Harryju Gruyaertu, ki je fotografsko popisal Belgijo, Maroko, Indijo in Egipt. K matični deželi se vedno znova vrača, pravi, saj ima z njo kompleksen in do nje ambivalenten odnos. Tega razrešuje skozi objektiv, fotografiranje Belgije je zato zanj svojevrstno razčiščevanje s prostorom, ki ga je najbolj opredelilo in obtežilo, je pojasnil. Od rojstnega okolja se vedno znova umika, a ga nikoli dokončno ne zapusti.

Ob predstavitvi dela iz zadnjega obdobja je Gruyaert pokazal tudi opus iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ta je nastal ob fascinaciji nad močjo televizije v družbeni in kulturni resničnosti. Približevanje različnim umetniškim medijem, v tem primeru slikarskemu, se kaže tudi v fotografovem drugem delu. V serijah, ki so nastale v preteklih desetletjih, je tako tematiziral tudi razmerje med fotografijo in filmom, razvidno pa je tudi njegovo zanimanje za arhitekturno in naravno krajino.

Gruyaert, ki je v preteklosti sodeloval z modnimi in oglaševalskimi agencijami v Parizu in bil tudi direktor fotografije na flamski televiziji in se je leta 1981 pridružil Magnumu, je svoje delo zaokrožil že v nekaj monografijah. Med njimi so Maroko (1990), Made in Belgium (2006), Rivages, zbirka portretov obal z vsega sveta (2003), PhotoPoche (2006) in TV Shots (2007). Na vidiku so nove.