Dva sta potrebna za ... KISIK

Gre za odrski "tango" dveh, Nje in Njega, ki v desetih prizorih v obliki proznih glasbenih komadov s pomočjo kitic in refrenov pripovedujeta zgodbo o fantu s podeželja Saši in mladi Moskovčanki Saši ter njuni bizarni ljubezenski pravljici brez srečnega konca. Serpuhovski Saša zaradi Saše iz prestolnice z lopato ubije svojo ženo in jo zakoplje na vrtu. Mlada lepotica se, kljub svojemu nemoralnemu načinu življenja – posteljne partnerje menja kot po tekočem traku –, zaljubi v postavnega podeželana. Njuna zveza je polna govoričenj, kričanja, objemov, poljubov, groženj s pištolo, prepirov, tudi pretepov … je pač rusko temperamentna. Živita drug za drugega, za kisik, ki v njunih življenjih ni le oznaka s periodnega sistema, ki omogoča preživetje homo sapiensa, temveč je lahko vse okoli njiju. Je ljubezen med moškim in žensko, je ženska, ob kateri ti zapleše srce, je glasbilo, zaradi glasbe katerega plešeta pljučni krili, in brez katere "plesalca" zamreta. Je tisto, zaradi česar ne samo živimo, temveč tudi umremo.

Odrska pripoved, ujeta v zblojen labirint seksualnih, senzualnih in nasilnih čustev, bi lahko nemočno zvodenela v kaotično zmes nesmiselnih besed, a je slabo uro in pol dolga predstava po zaslugi natančne in dovršene režije Primoža Ekarta ter Nike Rozman in Gregorja Grudna v naslovnih vlogah gledališki dogodek, ki mu ni para.

Igra obeh je pretenciozna, s poudarki na čustvenih in fizičnih detajlih. Rozmanova je živ dokaz, da se lahko na videz krhko dekle z otožnim pogledom v trenutku prelevi v seksualno levinjo z ognjem v očeh (njen ples ob drogu je fantazija vsakega moškega in zavist ter podzavestno želja vsake ženske). S skorajda kirurško natančnostjo je zarezala in zagrizla v lik ženske, ki ji realnost povzroča preglavice, njen namišljen svet, kjer si zadet od kisika in plesa, pa tudi ne prinese nič dobrega. Razgaljena, dobesedno in metaforično, je človek, ki trpi in je odvisen od ljubezni, ki ljubi in sovraži, ki živi in se upira življenju. Je perfekcionistka v podajanju skorajda nevidnih, celo nezavednih, a prepotrebnih igralskih in emocionalnih drobtinic, ki njeno vlogo potisnejo na višjo raven igralstva.

Gruden je v vlogi Njega tokrat neprepoznaven. Ne govorim o njegovem videzu, ampak igralskem diapazonu. Takega ga še ne poznam. Toliko silovitih čustev, gneva, trpljenja, preskokov iz pozitivnih v negativna občutja (in obratno) pri njem še nisem zasledil. Njegov lik nekoliko poblaznelega mladeniča, od ljubezni, umora in življenja na sploh, je kreacija najžlahtnejšega leska. Je žival, čustveni tornado, ki ruši vse pred seboj. Mladi igralec se je tokrat izkazal za pravega mojstra igralske obrti, saj je iz enega občutja v drugega preskakoval v maniri pravega kameleona. Samozavestno in suvereno je podajal tudi (ne)smiselno besedilo.

Kisik je izjemen gledališki posladek, v svoji majhnosti in nekoliko komornem vzdušju mogočen spomenik ljubezni in odrekanju. Pa je za ljubezen dveh res potrebna samo ta kemijska prvina ali morda še kaj več? Odgovor boste zagotovo našli v vas samih in osebi, ki jo ljubite …