Duh utopije

Deset umetnikov in kolektivov z različnih koncev sveta preučuje možnosti za alternativno ekonomijo, reševanja okoljskih in družbenih vprašanj. Od lončarske delavnice v živo, tople grede, serije instalacije in dogodkov, ki gledalca igrivo, provokativno in ustvarjalno vključujejo v pragmatične modele družbenih sprememb.

Razstava Duh utopije v londonski galeriji Whitechapel je prostor nizanja alternativnih načinov življenja, ki v pestri mednarodni zasedbi ponuja fascinantno estetsko igrišče in meni raznovrstnih utopij ter hkrati vpogled v nenavdušujoči politični kontekst.

Besedo utopija, pojem za popolno družbo, je leta 1516 v naslovu svoje knjige, v kateri je pisal o zakonih in navadah izmišljene skupnosti, skoval Thomas More. Od takrat je beseda doživela že veliko konceptov, tako v političnih, humanističnih kot umetniških kontekstih. V prostoru so ga želeli materializirati arhitekti s tem, ko bi zgradili utopične mikrokozmose. Popolno zamišljanje sveta in delovanje družbe je v umetnosti prav tako dobilo veliko avtorskih obrisov, tako utopičnih kot distopičnih, idealnih in grozljivih, torej.

Umetniška raziskovanja, iskanje rešitev, premisleki in komentarji, zbrani na skupinski razstavi, ne ponujajo totalne slike možnosti za drugačen način življenja, to bi bilo seveda prav tako utopično. Namesto iskanja vseobsežnega pogleda in sklepov postavitev ponuja fragmente avtorskih kapric, zamisli, vpogledov in interpretacij.

S srečevanjem narave, kulture in človeka se v svojem futurističnem vrtu ukvarja londonski kolektiv Wayward Plants. Postavili so toplo gredo za gojenje paradižnika, krompirja in druge zelenjave. Nove možnosti za produkcijo hrane so pospremili z znanstvenimi naracijami in futurističnimi pogledi. V Chicagu delujoči Theaster Gates je postavil lončarsko delavnico, v kateri se lahko učite ali izpopolnjujete v obrtnih veščinah, pri čemer gre za maniro razumevanja dela kot dejavnosti z razsežnostmi skupnostnega in za dvigovanje razpoloženja.

Mehiški umetnik Pedro Reyes se predstavlja s svojim projektom Sanatorium, v katerem se obiskovalcem ponuja marsikatera terapevtska metoda za zdravljenje družbe in posameznika v njej. Avtor vas vabi, da se prepustite terapevtu, ki vas popelje med prostore in metode. Med njimi je vključen tudi tepež lutke z glavo iz balona, na katero je mogoče narisati obraz osebe, ki vas najbolj zatira.

Projekta s katarzično-terapevtsko ali vizionarsko noto, vzeta zares ali z rezervo in s humorjem, predvsem pa za vsakega po malem, kažeta namreč to, da ne glede na to, ali izdelujete vaze, obdelujete toplo gredo in se poslužujete terapije, duh utopije ni v koherentnih predlogih, usmerjenih h usmerjanju sveta, temveč v zamišljanju, iskanju in udejanjanju alternativnih oblik načinov življenja. Po principu od spodaj navzgor torej. Od majhnega k velikemu.

Z alternativnimi ekonomijami se ukvarjajo dela Juliete Arandan in Antona Vidokle v delu Time/Bank, kjer mikroekonomski model temelji na izmenjavi časa in ne denarja. Danski kolektiv Superflex promovira samoorganizaijo in različne ekonomske strategije v videu Finančna kriza.

Francosko-maroški umetnik Yto Barrada svojo instalacijo prepleta z osebnimi zgodbami, vpetimi v zgodovinske kolonialne strukture. Angleški umetnik Peter Liversidge se je obrnil na nekatere institucije, da naj mu pomagajo pri oblikovanju seznama utopičnih predlogov. Za turško skupino Ha Ta Vu Zu pa je zvok tisti, ki povezuje in je hkrati lahko izhodišče upora. Za spodbujanje participacije in oblikovanje interesa skupina uporablja hrup. Ruski oblikovalski laboratorij Ostengruppe, ki skozi vizualni jezik, prepleten z novimi tehnologijami, risbami in kolaži, ohranja dediščino grafičnega ustvarjanja, je za vsakega sodelujočega na pričujoči razstavi izdelal plakat.