Drobci neizrečenih misli

Do 13. januarja 2013 je v Galeriji Jakopič na ogled razstava Drobci izrečenih misli, ki se vsebinsko povezuje tudi z razstavo konceptualnega umetnika Basa Jana Aderja z naslovom Ko je nastopila težnost, je bil svet še mlad v Galeriji Škuc. Kustosa skupinske razstave Louky Keijsers Koning in Tevž Logar sta pri postavitvi izhajala iz težnje po kontekstualizaciji "romantičnega" oziroma "toplega" konceptualizma. Skozi razstavno naracijo, sopostavitev zgodovinskih s sodobnimi deli, umetninami avtorjev različnih obdobij, generacij in geopolitičnih ozadij tako odpirata vprašanja romantičnega, poetičnega, lepega, čustvenega in humornega, ki se in kako se umešča v kontekst konceptualizma in njegovo zapuščine. Osvetljujeta tudi vprašanje dematerializacije umetniškega predmeta, status ideje in njenega branja ter prezentacije oziroma artikulacije, vlogo gledalca in umetniškega dela, vprašanje osebnega in političnega, intimnega in družbenega ter podobno. Predstavljata drobce avtorskih pogledov na omenjene teme in perspektive, ki jih umetniki izpostavljajo.

Čoln je poslal v Amsterdam

Jadrnica Guppy 13 je ena najmanjših jadrnic na svetu. Med letoma 1974 in 1975 so jih izdelali približno 300. Ta model je za svoj čoln Ocean Wave uporabil nizozemski umetnik Bas Jan Ader, s katerim je leta 1975 poskušal prepluti Atlantik in medtem izginil. Zapuščeno jadrnico Ocean Wave je delno potopljeno leto pozneje 240 metrov od irske obale našla španska ribiška barka. Odvlekli so jo v Španijo na preiskavo. Čoln je bil tam ukraden in nikoli več ga niso našli.

Izkušnja Basa Jana Aderja je bila izhodišče za video, fiktivni dokumentarec umetnika Ahmeta Ögüta z naslovom Guppy 13 vs Ocean Wave, Izkušnja Basa Jana Aderja (2010). Ögüt je poiskal enak model čolna, ga kupil in poslal v Amsterdam, kjer je obiskovalcem ponudil, da za nekaj minut podoživijo izkušnjo umetnika izpred let. Edino pravilo je bilo, da mora vsak sam zlesti v čoln na morju ob Amsterdamu. V videu, ki je potovanje v času nazaj, Ögüt prikazuje Guppy 13, ki se vrača s svoje nedokončane poti. Potnik na jadrnici je vedno nekdo drug. Ponovljena, a hkrati predrugačena pa je bila še ena okoliščina jadrnice Guppy 13. Tudi v Amsterdamu je bila ukradena, a jo je Ögüt čez štiri mesece našel. Videodelo tako kaže ponavljanje časa, ki je neponovljiv, vračanje nazaj, ki je neposnemljivo in vsakokrat zapisano s spremenjeno in predrugačeno izkušnjo posameznika in družbe. Govori o nedokončanem dejanju, ki tudi ob svoji ponovitvi ne bo nujno dokončano in ne dokončno.

Sestri fotografirata sonce

Po besedah enega od kustosov razstave, ta sta dan po odprtju prisotne peljala po vodenem ogledu, Tevža Logarja, je delo v nastajanju češke umetnice Kataríne Poliačikove z naslovom Dokler se ne spominjava enako, ki ga sicer lahko beremo na različnih ravneh, najbolj poetično med predstavljenimi projekti.

Umetnica do pred nekaj leti ni vedela, da ima sestro, spoznala jo je pred kratkim. Nista skupaj odraščali, nimata skupnih spominov in ne čustvene navezave. Občutek te bližine in oddaljenosti je nenavaden, je zapisano. Svojo izkušnjo in občutenja je umetnica pretvorila v projekt, v katerem vsaka izmed njiju, obe zaradi svojega dela neprestano potujeta po svetu, vsak dan ob isti uri naredita fotografijo sonca. Eno fotografijo sončnega zahoda lahko ugledamo na eni steni, pot do drugega sonca pa moramo prehoditi ob steni vse na drugo stran. Ne vemo, katera fotografija je od katere izmed njiju. Sestri gledata v isto sonce, a vsaka na drugem koncu sveta, povsod se kaže drugače in vsaka ga vidi drugače. Tudi spominjali se ga bosta drugače, a v prihodnosti imata še čas, da zgradita odnos. Projekt bo končan prihodnje leto.

Humor vpeljuje (tudi) delo Ger vana Elka, video Primerno obrit kaktus (1970/2012), pomen geopolitičnega ozadja na umetniško prakso v razmerju do poetičnega in političnega, kolektivnega in individualnega, govori delo skupine OHO, Milenko Matanović, Kača (1969) in izbor akcij pod naslovom Jočem. Gledal sem v sonce tako dolgo, da sem padel v jok (1977) češkega umetnika Jiříja Kovande, ki vpeljuje tudi vprašanje vloge posameznika, čustev in bližine v določenem prostoru in času. Teme perspektive, pogleda, časovnosti, začasnosti, suspenza in tenzije, videnega in "niča" izpostavlja video izraelske umetnice Efrat Vital z naslovom Črni tovornjak.

O pogledu, dojemanju in načinu, kako gledalec, tudi v odnosu do umetniškega dela, izkuša prostor, govori delo Craiga Leonarda No Beginning, no End (2012), o razmerju med umetnikom in gledalcem performans Bena D'Armagnaca iz leta 1975, o vlogi jezika v konceptualizmu pa projekt Pločnik, ulica iz 70. let prejšnjega stoletja umetnika Sigurdur Gudmundsson.

Pod manifest za romantično pojavnost umetnosti iz leta 1979 sta se podpisala Željko Jerman in Vlado Martek, ki je v letih 2009–2012 spisal še Novi romantični manifest.