Dantonova smrt v SMG

Odrsko delo, ki govori o francoski revoluciji in obračunu med Dantonom in Robespierrom, v svoji gostosti (biografskih) podatkov pred gledalce postavlja intenzivnost karakterjev, bolečine in revolucije, ki se sprevrže v kontrarevolucijo. Radikalnost prepričanj, ki želi ohraniti drugo politično realnost s podobnimi vzvodi, proti katerim se je borila – z diktaturo, segregacijo, nasiljem in moralizirajočo oblastjo (kar pooseblja Robespierre, ki kot jakobinski diktator zatira upor in z nasiljem uveljavlja načela revolucije) – smrtno zareže v intimno. Med prijateljstvo s tem, ko jakobinec pod giljotino, kjer pozneje konča tudi sam, med drugimi pošlje svojega nekdanjega somišljenika Dantona.

V uničujoči boj za idejo, v imenu katere padajo glave, poseže tudi v ljubezen. A smrt in ljubezen se kažeta kot "konstruktivni" sili, preslikavi življenja, saj ko se zgodi smrt, se s tem ohrani tudi življenje, ki je bilo zastavljeno v imenu idej. In ko se zgodi ljubezen, se v vihri družbenega dogajanja lahko zgodi tudi smrt, v imenu ljubezni.

Revolucija, ki se obrne v svoje nasprotje, se skozi Dantonovo smrt razkriva v svoji totalnosti, linearnost in enodimenzionalnosti hkrati. Lorenci Büchnerjevo pisanje razume celo kot "dramo o nezmožnosti revolucije, o antirevoluciji vsake revolucije, o krvi revolucije, o nenasitnosti krvi revolucije, o dvomu v napredek, v evolucijo, v zgodovino," kot so zapisali v gledališču. Kar pa seveda ne pomeni, da je vsak upor obsojen na propad ali celo v svoje nasprotje? Vprašanje je v njegovi strukturi.

Uprizoritve tako ne gre razumeti le kot obupa, težnje po iskanju rešitve, ki se pozneje sprevrže v tiranijo ter dela o smrti, neustavljivi moči odnosov, ki na drugi strani razkrivajo ideologijo kot uničujočo silo človeških razmerij, ampak tudi kot izhodišče, da o (z)možnostih upora razmišljamo z zdajšnjimi očmi. Sodobne teorije o tem govorijo kot o nujnosti, ki naj se odvija in kaže povsod ter vedno, mrežno in heterogeno.

Dantonova smrt zahteva pozornega gledalca, pred katerim se zgodovina ne kaže, ampak pred njim živi. Družbeni boj je intimniziran, njegovo doživetje pa želi biti skozi komuniciranje z občinstvom in z vstopi realnega (Dantonu zvoni mobilni telefon …) še bolj zavzeto.

In če zaključimo kar z besedami dramaturga Matica Starine iz gledališkega lista: "Tu gre za vprašanja, ki so se v zgodovini vedno znova ponavljala, vedno gre za poskus uresničitve neke ideje, ki je v osnovi lepa, ki pa se zaradi narave sveta in človeka sprevrže v svoje nasprotje; in namesto da bi vodila k sreči, 'enakosti, bratstvu, svobodi', vodi v smrt tisočev, milijonov. Seveda sam ne mislim, da je odgovor v pasivnosti, pač pa v človekovem jedru, v njegovih vrednotah."

V igri nastopajo Matija Vastl (v naslovni vlogi), Ivo Godnič, Alja Kapun, Uroš Kaurin, Boris Kos, Blaž Šef, Marinka Štern, Željko Hrs, Dario Varga, Maruša Geymayer-Oblak, Maruša Kink, Marko Mlačnik in Daša Doberšek. Asistent režiserja je Gregor Luštek, dramaturg Matic Starina. Pod scenografijo se je podpisal Branko Hojnik, kostume si je zamislila Belinda Radulović, glasbo pa skladatelj Branko Rožman.