Črt Kanoni: V novinarstvu najraje vrana po drugi vrani plane

Zakaj ste se odločili napisati knjigo o očetu?

Ko je bilo v osemdesetih letih v Makedoniji državno prvenstvo novinarjev, sem se spomnil, da je moj oče pred petdesetimi leti kot prvi osvojil goro Korab. Nenavadno mi je bilo, da je s takratno tehniko potreboval samo pol ure več kot jaz s popolno opremo in boljšim znanjem smučanja. In tako sem videl, kakšen "jack" je bil. Razmišljal sem, da je bil podvig primerljiv s podvigom Dava Karničarja, ko je osvojil osemtisočak, seveda glede na opremo, razmere in vse, kar je takrat bilo. Ko sem pisal in delal dokumentarni film o Studencu, je ostalo veliko materiala, in odločil sem se, da napišem knjigo. Oče, Janez Kanoni, je bil eden prvih ekstremnih smučarjev pri nas, alpinist, glasbenik, filozof, vrhunski specialist na področju nevropsihiatrije, kar dobesedno kliče, da nekaj narediš iz tega. Poleg tega je to kronika naše družine in tedanjega časa. K sreči sem imel po očetovih dnevnikih že precej kronološko razdeljeno, sploh povojno obdobje.

Pisanje biografije je nekaj več kot metanje podatkov na kup, zahteva priprave. Kako ste se pripravili na pisanje?

Osebo je treba dobro poznati in mu zlesti pod kožo. Že od nekdaj sem imel afiniteto do dokumentarnih in biografskih vsebin, še kot novinar sem najraje pisal o tem. Da sem pisal o ljudeh, da sem jih luščil, strgal, da sem prišel do njihovega jedra.

Vaš oče je bil ekstremen športnik in poleg sebe je imel veliko podobnih prijateljev.

Najraje je imel ljudi, ki niso bili strogi intelektualci, ampak so svojemu življenju dali še kakšno drugo komponento, recimo na področju športa, umetnosti. Poleg tega je fino, da kadar psihično izgorevaš, to kompenziraš s fizičnim delom in treningom. Vladimir Topolovec, njegov prijatelj, je življenje izgubil v ledeniški moreni. Oče je bil navdušen nad tem, kako se vrti kolo usode. Nekoga izgubiš iz svojega življenja, in potem pozneje spet najdeš nekoga, povezanega z njim.

O tem pišete v knjigi – kako ste v gimnazijskih letih srečali očetovo prvo ženo, ki je bila vaša učiteljica?

Ja, to je res naključje. Z mojo sestro Jasno – jaz ji nikoli nisem rekel polsestra – se nikoli nisem pogovarjal o njeni mami, saj Jasna o njej ni želela govoriti. Zato sva s profesor Štantejevo v kratkem času gimnazijskih let ogromno nadoknadila. Neverjetno sva se ujela, kot da se poznava vse življenje.

Ali ni ironično, da se je vaš oče kot psihiater prvič poročil z žensko, ki je pozneje zbolela za shizofrenijo?

Ja in ona je zbolela za najhujšo obliko psihičnih motenj.

O očetu ste veliko raziskovali. Se je vaš odnos do njega po izidu biografije spremenil?

Kako mislite spremenil?

Verjetno ste ga spoznali tudi z druge plati?

Jaz sem svojega očeta vedno dojemal veliko bolj kot vodiča, ki me je znal usmerjati v različne dejavnosti, kot pa očeta. Glede vzgoje pa je bil nenormalno liberalen. On je meni rekel, pusti hokej, ker nimaš konstitucije za hokejista, toliko anatomije že poznam. Drži se raje smučanja. Ves čas mi je govoril, piši, piši, s tem si boš širil znanje oblikovanja stavkov, opisov in še dar imaš za to. Nato sem na njegove besede malce pozabil, a ko je knjiga izšla, sem se mu tudi v tem smislu oddolžil.

Zanimivo je, da ste študirali ekonomijo, ki nima nič skupnega s pisanjem …

Urban Koder je zdravnik in jaz ga raje poslušam, kot da bi se mu pustil zdraviti. Nek dokument moraš imeti. Nekaj je formalna izobrazba in nekaj je obrt. Čeprav sem po izobrazbi ekonomist, sebe ne jemljem tako. Enkrat novinar, vedno novinar, še vedno razmišljam publicistično. Mnogo novinarjev, ki so po osnovni izobrazbi čisto nekaj drugega, je veliko boljših novinarjev, kot tisti, ki so po osnovni izobrazbi in po poklicu novinarji.

Pogrešate novinarstvo?

No, saj jaz še vedno, če me piči komar, kaj napišem, si dam malce duška. Vse spremljam. Razočaran sem nad kulturno ravnijo jezika na nacionalnem radiu, saj se dvojina ne uporablja, pri izgovarjavi osebnih imen pa klatijo takšne kozle, da se sprašuješ, ali se to res dogaja na Javnem zavodu RTV Slovenija. Če česa ne veš, povprašaj, raziskuj. Največ polen pod noge se zmeče v novinarskem poklicu. Najraje v novinarskem poklicu vrana po drugi vrani plane.

Kakšni so vaši spomini na otroštvu v Polju?

Kot sem zapisal, vsi enaki, vsi enakopravni. Evropska skupnost nam je ukradla ta slogan (nasmeh). Moji prvi prijatelji so bili pacienti. To, kar znam narediti z rokami, so me naučili pacienti in za to sem jim neizmerno hvaležen. Da sem začel hoditi v nižjo glasbeno šolo, je zaslužen eden od pacientov. Kako je ta Medvešček igral violino! Predstavljal sem si ga kot enega žalostnega murenčka, ki igra pod vejevjem in je razprl dušo, da ga ne bi razneslo.

Ali so tudi v tujini družine živele znotraj zavodov?

Slavko Ziherl mi je povedal, da je na Nizozemskem z družino živel znotraj takšnega zavoda. Sicer pa moramo potegniti ločnico. Zahodni koncept inštitutov je takšen, kot ga poznamo iz Schwarzwaldske klinike, dejanski pa je tak, kot se ga spominjam jaz. In to so razlike. Če tvoje zdravljenje krije socialno zavarovanje, v Švici pa oče, ki je bankir, je bistvena razlika, kako te bodo obravnavali. V prisilni jopič te zagotovo ne bodo dali.

V knjigi o nasilnih metodah ne pišete …

Kako da ne? Saj pišem o Panterju?

Ja, ampak je bil on nasilnež?

Večina pacientov iz časa, ko sem jaz stanoval v Polju, so bili ljudje, ki so imeli travme iz vojnega in povojnega obdobja. Tam so bile delovne terapije, za kar so dobili denar. Oni so tukaj stanovali. Mnogi so si tukaj ustvarili svoj dom, Studenec je bil način življenja, preživetja in večina ga nikoli ni zapustila.

Ali preveč lahkomiselno uporabljamo besedo nor?

Ta meja je tanka. Več traparij vidim zunaj kot pa notri. Notri je življenje umirjeno in poteka po ustaljenih tirih. Zunaj je kaos. Kaotično stanje v sodobni družbi vodi do tega, da se najdeš tam notri, da užiješ svoj mir, ki ga zunaj ne moreš.

Ali ste pomislili, da boste ob izidu te knjige podrli tabu o norosti in ustanovah?

To ni bil moj namen. Da bodo na psihičnega bolnika, ki mu nič ne manjka, gledali drugače, bo še dolgo trajalo. Ti procesi, da začnemo sprejemati drugačne, so dolgotrajni.

Vas je bilo ob pisanju česa strah?

Strah me je bilo, kako bo stroka sprejela moje pisanje, zato sem bil med pisanjem knjige nenehno v povezavi s profesorjem Ziherlom. A ko je rekel, da je knjigo prebral na dušek, me ni bilo več strah.

Kaj počnete zdaj?

Zdaj pa delam v Polju (nasmeh). Delam na raziskovalnih projektih. Direktor je potreboval nekoga, ki pozna zgodovino bolnišnice, in tako se je začelo najino sodelovanje. Kot sem že rekel za neki intervju – kjer sem shodil, bom najbrž tudi končal.