"Če imaš delo rad, potem brez težav vstaneš ob štirih zjutraj"

Tudi našo ekipo sta navdušila s svojim smehom, energijo, zato je bil naš pogovor zelo sproščen in poln hudomušnih opazk.

Polona in Sašo, lepo pozdravljena za nas še vedno v zgodnjih jutranjih urah, za vaju pa je ura devet že skoraj poldan, kajne? Je dober občutek, ko imaš še toliko dneva pred sabo, za sabo pa že opravljeno delo?

Polona: Pa saj niti ni vedno tako lep in prost dan. Zaključi se najtežja in najbolj razburljiva faza dneva, to je jutranji program. Sašo: Razburljiva zato, ker si z mano, ne? Polona: Seveda. Ob devetih se zaključi programski del, potem so sestanki, da se pripravimo za naslednji dan, da naredimo strategijo za naprej. Ko pa greva z radia, tam nekje ob enajstih, se začne druga stopnja najinega dela. Tako ni vsak dan čisto prost. Sašo: Nisva takšna človeka, ki bi ob enajstih ali dvanajstih končala z delom in šla potem domov spat, čeprav bi včasih najraje, ampak sva oba nemirni duši in imava milijon različnih projektov ter skačeva po Sloveniji. Marsikdo reče, kako super, ko sta že ob enajstih prosta, ampak takrat se pravzaprav začne drugi del najinega posla.

Ob kateri jutranji uri vstajata?

Polona: Jaz ima ob 4.10 vklopljeno prvo budilka, 4.15 drugo in 4.20 tretjo, ko je res skrajni čas, da vstanem. Sašo: Jaz sem trenutno malce bližje do radia, tako da sem 20 minut v prednosti. A vseeno potrebujem tri klice budilke, da vstanem. Polona: In potem še moj esemes, ne. Sašo: Seveda, to je varovalka za oba.

In kaj je vajina jutranja motivacija?

Sašo: Ko me zjutraj ura prebudi, samo pomislim, da bo z mano Polona in da me čaka kavica. To je motivacija.

Polona: Seveda je motivacija, saj opravljam sanjsko službo v radijskem smislu. Če opravljaš radijsko delo, potem ni lepšega kot jutranji program. Ima svoj čar in je tudi najbolj poslušan jutranji program. Poleg tega si tudi najbolje plačan, če si zjutraj (smeh). Vse to so razlogi, ki te motivirajo, da rad zjutraj vstaneš. Poleg tega so jutra res krasna. Sašo: Jaz si včasih poleti privoščim sprehod do radia. To so res trenutki dneva, ki bi jih morali bolj ceniti. Včasih kar malce zavidam kmetovalcem, ki so morali včasih zgodaj vstati in so peljali krave na pašo, saj so imeli pred sabo res čudovit dan. Polona: Saj niti ni neke posebne krize, saj pride popoldne, ko si bolj utrujen in zaspan, in so jutra, ko si rečem, pa kaj mi je tega treba. Ampak ljudje smo razvajeni. Večina ljudi je pred 20. leti vstajala tako zgodaj in so hodili v službe in se niso spraševali, zakaj jim je treba tako zgodaj vstajati. To je način življenja.

Ali je zoprno, da je to spet eden izmed intervjujev, na katerem bosta oba in bodo vprašanja namenjena obema?

Sašo: Ne, saj midva sva eno. (smeh) Polona: V radijskem smislu je skoraj logično, da dajeva intervjuje skupaj, kajti program delava skupaj in ima dobro poslušanost zaradi naju obeh. Enim bolj čudnim je Sašo bolj simpatičen, veliki večini sem jaz (smeh). Sašo: Super se imava. Kar se najbrž v etru sliši, vidi in prebere v intervjujih. Sva takšna, kot sva, in se ne pretvarjava. Imava se lepo tudi po delovnem časa.

Ali sta že slišala, da ljudje čakajo tako dolgo v avtomobilu, dokler vidva ne zaključita s svojo šalo ali čim podobnim? Lepa pohvala vajinega dela.

Polona: Prej sem rekla, da je plača dobra, saj vsi delamo za denar, ampak takšne pohvale, kot je ta, so seveda največja motivacija. Zato naju pohvale poslušalcev dvignejo, saj veva, da sva na pravi poti. Sašo: Sedaj, ko sva prejela to pohvalo, je prišel, Polonca, čas, da daš pol plače meni, saj ti ne delaš za denar. (smeh) V nobenem poslu ne smeš vsega delati zaradi denarja, razen če si Hilda Tovšak, kajti potem ne delaš dobro. Delo moraš imeti rad, potem tudi brez težav vstaneš ob štirih zjutraj, pa tudi Polonco prebaviš v jutranjih urah. (smeh)

Vsi, ki vaju poslušamo, imamo občutek, da za vajin jutranji program niso potrebne priprave, da je vse spontano, kar verjetno ne drži.

Sašo: Midva sva se na ta intervju pripravljala včeraj celo popoldne. (smeh) Polona: Ne, seveda so priprave. Značajsko sva zelo različna. Jaz si vse zapišem in vse pripravim, Sašo pa sedi na sestanku, včasih še spi zraven in absorbira. To me seveda tu pa tam zelo razjezi, ker si nič ne zapiše, ampak v etru se vse to nekako pokrpa in dobro izpade. Jaz se bolj držim besedila in ogrodja, Sašo pa doda piko na i, ki je nujno potrebna. Sašo: Ti si učenjaška, jaz pač ne. Polona: Ti si pa lep. (smeh) Sašo: Mene je pač življenje naučilo, kako in kaj.

Polona, med nosečnostjo in porodniškim dopustom si pridno pisala kolumne za revijo za mlade mamice, kjer si materinstvo pokazala brez večjih olepševanj … Precej nezvezdniško.

Polona: Ženske potrebujejo, ne bom uporabila besedo zvezdnica, ampak raje javno osebo, da jim pove na takšen način, da se lahko poistovetijo z njo, da se vsem dogaja isto. Moj otrok ni najpridnejši, najpametnejši in najbolj nadarjen, ampak vsi otroci so med drugim in tretjim letom trmasti, vsi imamo enake težave. Sašo: Pa tudi Angelina Jolie nisi, da bi imela 6 otrok in 16 varušk. Čeprav delava na radiu in sva na jumbo plakatih, sva še vedno običajna človeka. Zvezdništvo ni za naju zvezdništvo, midva rada počneva, kar počneva, in se ne izpostavljava, ker bi si to želela.

S svojo medijsko prepoznavnostjo sta pomagala pri kar nekaj humanitarnih akcijah. Menita, da slovenski zvezdniki premalo izkoriščajo svojo prepoznavnost za dobrodelne namene

Sašo: Mislim, da ne. Pravzaprav velika večina nas, javnih oseb, poskuša pomagati in vračati svojemu okolju, v katerem delamo, to, kar lahko. Mnogi bi lahko več, ampak nas je veliko, ki se udejstvujemo v tem. Ne bi rekel, da sva nekaj posebnega. Polona: Tudi jaz menim, da se nas veliko trudi pomagati. Sašo: Res pa je, da je v zadnjem času veliko prošenj, položaj v naši državi je pač takšen, kakršen je. Dobim kurjo kožo, ko se spomnim na vso pošto, ki jo dobimo. Žal je nemogoče vsem ugoditi in vsem pomagati. Včasih imaš zato slab občutek, ker vsem ne moreš pomagati in ti je žal, ker nekoga izbereš, drugih pa ne.

Sašo, po objavah na blogu bi rekla, da je ena izmed tvojih javnih ljubezni tudi poseben odnos do nove tehnološke religije Apple.

Sašo: Luštno je, kadar imaš v rokah nekaj, kar res deluje. Jabolka so tista, ki v računalniškem svetu dobro delujejo, in kar nekaj sem jih že spreobrnil v tem našem sadovnjaku. Najprej je ta padla in potem preostali sodelavci. Polona: Veš, o čem sem razmišljala predvčerajšnjim zjutraj, ko sem si umivala zobe? Da sem najprej jaz rekla, da bi imela Appla. Ko sva razmišljala, da bova zamenjala računalnike, sem rekla, da si že zelo dolgo želim Applov računalnik. Potem si pa ti rekel: "A res? Kaj pa to je?" Sašo: Ja, ja, potem si se pa zbudila. (smeh)

Na kaj sta res ponosna v življenju?

Polona: Pri meni ni dvoma, jaz sem na svojega sina. Nič se ne more primerjati z njim. Sašo: Jaz pa na svojega bodočega sina ali hčerko. (smeh) Na vse uspehe, ki jih v življenju dosežeš, in na vse neuspehe, iz katerih se kaj naučiš.