Čajanka za sodobno umetnost: Ekonomika kulture

Čajanke za sodobno umetnost v organizaciji Zavoda Gulag in Galerije Alkatraz so namenjene refleksiji sodobne vizualne umetnosti. Njihov pomen se še posebej kaže v času, ko je treba vedno znova vzpostavljati prostor in čas, pogoje za neposredno izmenjavo mnenj in stališč. V obdobju, ki ni naklonjen umetnosti in kulturi, je uvod v nedavno čajanko v knjigarni Behemot začrtala Jadranka Plut iz Alkatraza.

Prvi pogovor iz niza čajank, ki se je odvil aprila, je bil posvečen vprašanju knjige umetnika, kjer so se o pojmovanju tega umetniškega formata pogovarjali različni strokovnjaki umetnostnega sveta. Tokratno srečanje pa je bilo skozi perspektivo ekonomike kulture usmerjeno k ekonomskim učinkom umetnosti. Predavanje strokovnjaka s tega področja, ki pedagoško in raziskovalno sodeluje z ekonomsko fakulteto v Ljubljani in fakulteto za družbene vede ter je tudi predsednik društva Asociacija, ki se zavzema izboljšanje delovnih pogojev in sistemskega položaja samostojnih ustvarjalcev in nevladnih organizacij (NVO) v umetnosti in kulturi, Andreja Srakarja, je tako ponudilo nekatere vpoglede v imenovano polje, njegove izsledke in ogrodje za razmišljanja o možnostih in pomenih vzpostavitve umetniškega trga pri nas, strategijah za preživetje umetnikov in vprašanja umeščenosti umetnosti v krogotok ekonomskega sistema.

V času krize so umetnine varna naložba Ekonomika kulture je v tujini razvito področje, ki ponuja različne raziskave in izsledke učinkov kulture v kontekstu ekonomije. Tovrstni podatki so tako lahko tudi orodje argumentacije ob razmišljanjih o možnostih preživetvenih statregij znotraj delovanja v umetniškem polju kot tudi o njegovih pogojih. Ti se tako lahko nanašajo na vprašanja, do katere mere naj država podpira galerije in muzeje, kakšen je mehanizem vrednotenja umetnin, kaj kultura poleg simbolnega in kulturnega kapitala prinaša in podobno.

Andrej Srakar je z nanašanjem na različne teorije in avtorje znotraj zgodovine in sodobnosti kulturne ekonomike opozoril na dejstvo, da v ekonomskem smislu kultura ne velja za javno dobrino, saj je v njej prisotna izključljivost in tekmovalnost, kar sta kriterija za opredeljevanje javnih dobrin. To je prikazal s primerom, da si moramo za vstop v muzej kupiti vstopnico, kar je že eden od izključevalnih dejavnikov, pri tem pa razložil temelje, na podlagi katerih imajo britanski muzeji in javne galerije prost vstop, pri tem pa med drugim predstavil koncept izstopnin, ki sta ga predlagala Frey in Steiner. Gre za princip plačevanja glede na čas, ki ga obsikovalec preživi v muzeju oziroma obliko donacije, s katero gledalec oceni to, kar je videl.

Srakar je spomnil tudi na knjigo Muze na trgu Bruna S. Freya in Wernerja W. Pommerehneja ter njuno tezo, da trg za umetnost ni nujno škodljiv in da je cena umetnosti praviloma enakovredna umetniški kakovosti. Dodal je tudi ugotovitev avtorjev, da lahko nenavadne umetnine na umetniškem trgu veliko prej in lajže dosežejo prepoznavnost kot pa znotraj sveta umetnosti. Avtorja sta pokazala, da naj bi bil umetniški trg v tem smislu bolj progresiven od držav in njenih konservativnih umetnostnih institucij. S tem je Srakar postavil izhodišča za nadaljnja razmišljanja in pogovore o pomenu umetniškega trga, njegovih čarih in čereh, ki jih bodo morda še reflektirali tudi na kakšnem od naslednjih v nizu čajank.

Umetnost je varna naložba Pri spremljanju podatkov o vrtoglavo visokih cenah, ki jih dosegajo določene umetnine, je Srakar pojasnil, da te niso dobra finančna naložba v smislu donosa, vsekakor pa so varna naložba in so lahko, še posebej v času ekonomskih kriz, pomemben hranitelj vrednosti. Zato je vlaganje v umetniška dela v času recesij, saj ne korespondirajo na delniška gibanja, smiselno, je še pojasnil. Pri tem je predstavil še nekaj primerov posameznikov, ki so z umetninami dobro zaslužili ali izgubili, in sklenil, da so po izsledkih analiz iz tujine donosi na umetniška dela v povprečju pozitivni.

Strokovnjak s področja ekonomike kulture je dodal, da bi bila v Sloveniji zelo dobrodošla empirična študija, kaj se na umetniškem trgu, kolikor ga sploh je, dogaja. Pri tem je spet poudaril, da je ob obravnavanju umetnosti znotraj krogotoka ekonomije vedno treba upoštevati tudi oziroma predvsem druge vrednosti, ki jih ta ima. Od vrednosti neuporabe ter izobraževalne, simbolne, kulturne in zgodovinske vrednosti. Pojasnjil je še, da obstajajo različne metode za merjenje kratkoročnih in dolgoročnih ekonomskih učinkov, ki jih kulturni dogodki lahko imajo.

Ob prihodu obiskovalcev na posamezne dogodke se tako lahko sledi stroškom, ki so jih ti imeli, da so na kraj dogajanja prišli, dolgoročno pa je mogoče opazovati, kako se je v določenem delu mesta, kjer so kulturne institucije in zato tam tovrstno dogajanje, zvišala cena nepremičnin. To pa so samo nekateri izmed indikatorjev, ki jih je mogoče našteti. Srakar k vsemu temu dodaja, da lahko v kratkem pričakujem tudi izsledke ekonomskega učinka EPK-ja pri nas. S kolegi z ekonomske fakultete so namreč naredili analizo, kako je projekt vplival na turizem, zaposlenost in druge predvidene učinke.