Božič pri Ivanovih: jelka, zajci in smrt

Božič pri Ivanovih je delo, ki se ne giblje v svetu sladkobe in romantike. Avtor Aleksander Vvedenski, eden od najbolj vidnih predstavnikov ruskega avantgardizma in absurdizma, si je zgodbo o očetu, materi, otrocih, morilski varuški in njihovem "veselju" okoli božičnega drevesa v devetdesetih letih 19. stoletja zamislil kot resnično alogični kalejdoskop nesmisla, paradoksov, davljenj, zabadanj, pretečih atmosfer, kontrapunktov in norosti: prav je narobe, narobe je prav, prikupni dolgouhi kosmatinci pametujejo, varuška znova in znova na ta ali oni način vzame življenje otrokom, ki jih varuje, žalujoča mati in oče se predajata seksualnim užitkom ob odprti krsti s truplom Sonje, svoje 32-letne umorjene deklice, norci v norišnici niso nori, noro je občinstvo, varuško v volčji podobi obsodi pojoče sodstvo, svetleči božični okraski oživijo in … umrejo …

Prazen črn oder Male drame, na katerem je v ospredju velika bela kad, na zadnji steni pa pomenljiv napis "Gledališče je opij za ljudstvo", je režiser spremenil v "šahovnico", nabito z estrogenom, kjer je vloge igralnih figur namenil izključno igralkam. Ekipi desetih "kmetov" v oprijetih korzetih (Iva Babić, Barbara Cerar, Maša Derganc, Petra Govc, Nina Ivanišin, Sabina Kogovšek Zrnec, Maja Sever, Nina Valič, Tina Vrbnjak in Barbara Žefran) poveljuje mogočna "kraljica", edinstvena Silva Čušin. Njena hkratna upodobitev trpeče varuške in preteče morilke, ki v božičnem času umori otroka/e družine Puzirjov (kje so torej Ivanovi?!?), je tankočutna, mojstrska stvaritev najžlahtnejšega kova. S svojo begajočo norico pri gledalcu vzbudi sočutje, ko je hladnokrvna morilka sprevrženega pogleda, pa želiš, da čim prej visi. Pooseblja zlo, pristno grozo.

Tudi preostale igralke se v "stranskih" vlogah izkažejo prvovrstno, tako fizično kot umsko, tako v vlogah žensk kot moških: najprej kot razposajena otročad/zajčad, ki zaradi svojega svinjanja in prostaškega vedenja (zagotovo predvsem "glavna" žrtev Sonja, ki v navalu seksualne ekstaze izusti: "Ko bodo prižgali smrečico, bom dvignila krilo in jo vsem pokazala!") obnori varuško, da jih vse po vrsti pomori (ponavljajoči se motiv vse pripovedi, ki občinstvo na trenutke prizadene, na trenutke nasmeji), nato kot stopnjujoče blazneči drvarji, ki sekajo božične smrečice, pa kot nogavične lutke, ki jim zagotovo manjka par kolesc v beticah, kot razumni in razumevajoči norci v umobolnici, kot pojoči eksekutorji z obešalniki na glavah, ki varuško obsodijo na smrt ("ki je sicer zdrava, zato naj se gre ubit") … Vir absurdnih likov je neusahljiv in dekleta prav z vsakim opravijo odlično. Ne samo da z obvladujočo in natančno dodelano igro poskrbijo za tekoč potek norčavega, kaotičnega dogajanja na odru, ampak tudi z vmesnimi eklektično izbranimi odpetimi in gibalnimi vložki (na misel mi padeta skorajda nekoliko versko-fanatični Children of the Revolution in sočno zapeljivi Mr. Sandman) umetniško vrednost videnega in slišanega samo še nadgradijo.

Predstava s svojim neposrednim pristopom "in your face", grobostjo in krutostjo, krvavečo realnostjo in šokantnostjo stavi na čute in čutila občinstva, jih napada, draži, vzburja in razburja. In v tem pogledu je zmagovalka. Edina manjša kritika gre na račun nekoliko razvlečenega konca, ko se igralke na odru pojavijo preoblečene v bleščeče, precizno izdelane božične okraske. Rezultat je sicer impresiven, prava paša za oči, a nekoliko zvodeni ob počasnem, ponavljajočem se učinku domin: umrem jaz, umreš ti, umre on, umre ona … Umremo vsi. Naj vas ta manjši režijski spodrsljaj ne odvrne od ogleda edinstvenega odrskega dogodka. Le sprejeti ga morate odprtih, neobremenjenih misli. Lepota življenja dan danes je namreč prav v njegovi absurdnosti in abstraktnosti. Ne verjamete? Samo ozrite se naokoli … In videli boste.