Bilo je … namesto Glasbenih spominov

Nisem ravno velik oboževalec Borisa Kopitarja. Ne maram preveč glasbe, ki jo prepeva, in tudi kot voditelj se mi zdi bolj podoben prijaznemu amaterskemu igralcu iz kakšnega lokalnega gledališča kot voditelju kakšne sodobne glasbene ali zabavne oddaje. Ampak to je treba vedeti, Boris Kopitar je imel s svojo zdaj že nekdanjo oddajo Glasbeni spomini veliko zvestega občinstva. Še več, imel je občinstvo in imel je dober termin, ki bi bil drugače prazen. Pravzaprav je imel tisto, kar zadnja leta tako zelo pogrešamo pri naših radiih – imel je svoj koncept, ko si v soboto okoli pol dveh popoldne prižgal televizijo, si vedel, kaj boš dobil oziroma česa ne boš dobil. Veliko stare narodno-zabavne glasbe, kakšna še starejša popevka, pogovori z legendami naše stare glasbe in (navadno zelo trapast) humorni del. A prejšnji teden je prišla zadnja oddaja. Brez kakšnih velikih napovedi. Po nekaj uspešnih letih so ga na hitro odrezali. Človeka, ki je imel nekakšen uspeh. Ali je tako v kapitalizmu? Morda jim je zmanjkalo denarja, saj je nova oddaja Bilo je … veliko daljša, vmes predvajajo preveliko število napovednikov, skladb pa nihče ne napoveduje več. Očitno je bil Kopitarjev honorar zelo visok. Že pred leti so nekateri novinarji pisali o tem, da bi bilo pametno, da bi Kopitar, kljub svojemu narodno-zabavnem pedigreju, zavrtel več popevk, a to se ni zgodilo. Zdaj v njegovem terminu predvajajo samo še stare popevke, podobno kot je to počel on, ukinili pa so narodno-zabavni del. Pa ne bom preveč bentil, saj, kot rečeno, nisem privrženec harmonik, ampak oddaja, ki so jo zdaj začeli predvajati namesto Kopitarja, je hladna, brezosebna in, kar je najhuje, nihče nam ni uspel razložiti, kakšen smisel ima. Vem, vem: letos bo 50 let Slovenske popevke in upajmo, da se bo na nacionalki zgodilo kaj bolj prepričljivega, kot je bila menjava Borisa Kopitarja.