Bernarda Jeklin: Raje preklinjam, kot jokam

"Boš dala mir?" umirja svojo poskakujočo psičko naivnega pogleda, ki sliši na ime Špela. Vedno se preveč navdušuje nad obiski, pojasni gospa Jeklin. Prizna, da je malce bolj zahtevne sorte, ta njena Špela, njena "mala pošast", kot ji ljubkovalno reče med našim klepetom. Iskreno, a z največjo ljubeznivostjo. Pošalim se, da bi "led lahko prebili" s klepetom o vremenskih razmerah, kar je ironično, glede na to, da je zunaj dejansko kot v zamrzovalniku. "(Smeh) Led lahko prebijete samo glede vremena, sicer se ga pri meni ne da." Neposredno, a brez sledi vzvišenosti.

Kako se razumeta z zimo? Skrajno slabo. Rada jo imam samo, ko sneži, morda še dan ali dva, potem pa nič več. V hribih je čudovita, ampak konkretno v Ljubljani je sneg takoj 'usran', sama plundra, na pločnikih pa poledica. Pred štirimi leti sem si pred hišo na ledu zlomila hrbtenico. Tako, da se zime tudi bojim. Se mi zdi, da sem glede na leta vedno slabše opremljena za ta letni čas.

Pravite, da imate radi naravo. Je ljubezen prišla kot posledica nasičenosti z stresnim novinarskim poslom? Ah, kje pa, ta ljubezen je v meni že od mladih let. Pozneje sem v naravo res bežala, tja, kjer sem imela mir pred ljudmi. Dovolj mi je že, da prespim v družinski hiši ob Idrijci. Ima velik mlin in stena spalnice, kjer spim, je tri metre pod vodo. Imam občutek, da spim v čolnu. In vse tiste divje živali tam naokoli. Čaplje, divje race, ribe.

Zdaj pa tisto, pred čemer ste bežali v naravo. Ljudje, posel. Nekoč ste rekli, da vas to, da ste ženska, pri karieri ni oviralo. Je bilo prednost? Iz političnega časnika TT so vas poslali urejat Jano verjetno prav zaradi vašega spola … Veste kaj, to ni imelo nobene zveze z mojim poklicem. Na TT-ju sem bila zadovoljna kot novinarka, saj ni imel moj spol popolnoma nobene vloge. Sicer se ti vrata kot ženski novinarki lahko odprejo celo prej, posebej če primerno z ritjo migaš in si gospodom všeč. Potem hitro naletiš na predsodek, da zaradi ženskega spola ne razumeš stvari, ki jih razumejo moški. To oviro sem presegla dovolj hitro, a sem v to tudi ogromno vložila. Kot ženska moraš v novinarstvu nenehno dokazovati, da imaš ogromno znanja, sicer si avtomatično v nižji kategoriji.

Ste lahkotno Lady, "prvi ženski tabloid v Sloveniji", ustanovili šele takrat, ko ste se že dovolj dokazali? Ko ni bilo več bojazni, da bi vas obtožili ženske plehkosti? Takrat se mi že dolgo ni bilo treba dokazovati. Na Jani sem dosegla ogromno. Naklada je že po letu mojega urednikovanja bliskovito zrasla, trudili smo se, da bi delali zanimiv družinski časopis, izrazito ženskih elementov je bilo malo. Pisala sem uvodnike, ki so jih ljudje radi brali, so rekli, da so pametno napisani. Lady je bila izziv. Povsod po svetu je bilo ogromno rumenega tiska, pri nas pa nič.

V času socializma zvezdništvo ni bilo zaželeno … Seveda ne. Lady je bila tvegan projekt. Pričakovala sem silovit odpor, predvsem politikov in raznih moralistov. Malo sem se tudi bala za svoj ugled pri resnih ljudeh. In mi je res padel. Še danes je tako. Ko me omenjajo, sem na prvem mestu urednica Lady, kot bi bil to moj življenjski iztržek - en rumen 'cajtng'. Pa kaj, če je bila Jana neprimerno bolj resna in z neprimerno večjo naklado. In da sem poleg Lady naredila še osem drugih časopisov. Zadnje čase sem bila večkrat užaljena, ker so me na televizijo vabili ne kot staro punco, ki pozna življenje in veliko ve, ampak kot eno, ki se spozna na trač.

Tračarili so tudi na vaš račun. Vas je kaj zelo prizadelo ali razjezilo? Na začetku so me, da … Redna gostja sem bila v Mladinini rubriki Rolanje po sceni. Dvakrat so me tako razjezili, da sem jih hotela tožit. Napisali so, da se hodim 'kurbat' na Kosovo, ker pri petinštiridesetih letih v Sloveniji ne morem več dobiti 'dedca'. Sem bila že tri metre stran od odvetniške pisarne, pa sem si premislila. Potem sem dobila zelo trdo kožo.Ja, kolegi so bili z mano zelo neusmiljeni. Nekaj je tudi 'fovšije', saj tisti, ki pri nas naredi dobro kariero, med kolegi prav gotovo ni cenjen. Dejan Steinbuch je imel v Magu na primer celo razmišljanje o tem, kako sploh ne znam pisati, da zame to počnejo drugi. Takšne stvari me danes zabavajo.

Se vam zdi, da gredo sodobne slovenske trač revije kdaj čez mejo dobrega okusa? Konkretno ne bom govorila, saj so to moji kolegi. Glavna konkurentka Lady se z nekaterimi prispevki ta čas pelje v čisto pravo pornografijo. Moja frizerka je ne kupuje več, saj ji je nerodno pred strankami. Sicer pa, razen potiskanja mej kakšnih posebnih razvojnih možnosti ta tisk nima.

Ljudje neradi priznajo, da kupujejo trač revije, kajne? Največkrat rečejo, da jih prelistajo prav tam, "pri frizerju". Seveda, tisti, ki želijo izpasti intelektualci. Ljudje se delajo fine in pametne, v resnici so pa enaki kot vsi drugi. Ampak to je družabna igra, nimaš kaj. Niso vsi dovolj samozavestni, da bi jim iz torbice štrlel en trač časopis.

Si Slovenci želimo več glamuroznih zvezdnikov ali nam pravzaprav prija, da so 'z nami v vrsti pri mesarju', kot pravite? Da se lahko naslajamo nad njihovim 'nezvezdništvom'… Mi smo ena 'foušljiva' sorta na južni strani Alp, ki je blazno nesrečna, če ima kdo več . Zato mislim, da imamo takšne zvezdnike, kot si jih zaslužimo. Urška (Čepin, op. p.) je prava zvezda za slovenski značaj. Nima prav veliko v lasti, vsi vedo, da ima umetne 'joške', če pa že napišejo , da se s kom 'skurba', tega preveč ne zameri. Da, to je ta naša scena, ki je uboga, usmiljenja vredna. Potrebujemo takšne zvezdnike, ki smo jim kos, ki nam ne vzbujajo preveč zavisti.

Kako bi se znašli s kraljem na čelu? Naš 'kralj' je bil po svoje tudi Tito … Gotovo. On je imel funkcijo kralja. Sicer pa menim, da glede na to, kam gre Slovenija, bi bil za nas najboljša varianta en fin razsvetljeni absolutist, dunajski cesar. Prvič je imel avtoriteto, drugič je bil pameten, tretjič je imel krono in dvor, poleg tega pa je bil še daleč na Dunaju, kar je sploh najbolj krasno. Ljudstvo bi ga lahko opravljalo, novinarji pa bi služili, ko bi hodili s fotoaparati na Dunaj. Ljudje bi imeli nad sabo odločno, trdo roko. To govorim malo za šalo, malo zares. Čas Marije Terezije, Franca Jožefa je bil za Slovence najlepši. Saj v resnici ne znamo imeti svoje države.

Nekateri pravijo, da niti čas socializma ni bil tako slab … Meni se je zdel mnogo boljši kot ta zdaj. Če to rečem, so seveda vsi hudi name. Ampak mislim, da imam prav. Ljudje so bili manj nesrečni. S kakšnimi stvari se ukvarjamo zdaj? Ljudje prav nič ne potrebujejo novega zakona o RTV-ju, saj sploh ne vedo, za kaj gre. Ljudje potrebujejo zastonj zdravnika, da lahko otroke šolajo in da gredo lahko ob nedeljah na en dober dunajski zrezek ter da imajo en približno zagotovljen posel.

Ko že omenjate zastonj zdravnika. Ne dolgo nazaj so se nekateri mediji odzvali s strašanskim ogorčenjem, ker ste javno priznali, da je tudi vam bivši mož, doktor Rakovec, uredil, da ste na vrsto za operacijo prišli prej … Pokažite mi zdravnika, čigar žena sedi v čakalnici! Ga ne boste našli. Prepričana sem, da Frankl, urednik Financ, kjer so o tem mojem 'velegrehu' objavili celostranski članek, še ni videl zdravniške čakalnice in da gredo vsi njegovi novinarji pri zadnjih vratih noter. Lepo je biti načelno pošten, koristno je pa tudi, če zasebno gledaš malce drugače.

Bi kdo v resnici zavrnil možnost, da pride pri zdravniku prej na vrsto, če bi mu bila ponujena? To je dvojna morala. V resnici to delajo vsi, ki imajo možnost, če pa to nekdo prizna, pa vsi planejo po njem.

Podobno izkušnjo imate tudi s politiko, ste članica stranke Zares. Prebrala sem, da naj bi vas Golobičeva afera prizadela tako močno, da ste na seji stranke celo zajokali. Pa baje nikoli ne jokate … Ne vem, od kod jim to. Da naj bi zaradi tega jokala? To je najbolj noro dejanje, kar so mi ga pripisali. Pa če bom živela sto dvajset let, ne bom spustila solze zaradi politika. Niti zaradi boga nisem jokala, pa bi zaradi Golobiča? Sicer je on zame še vedno najbolj inteligenten med politiki.

Veljate za zelo iskreno, včasih provokativno. Zdi se, da vas imajo ljudje radi. Zakaj ste se bali, da bi vas ljudje izžvižgali, ko ste stali na odru Gallusove dvorane z viktorjem za življenjsko delo v roki? Nekateri me imajo gotovo zelo radi, morda je takšnih celo veliko. Je pa ogromno takšnih, ki me žive ne morejo, da smo si na jasnem. Cel kup ljudi bi me utopilo v žlici vode. Nikoli ne veš, kateri bodo na prireditvi (smeh). Moram reči, da je bil bučen aplavz v dvorani trenutek, ki me je v celi karieri najbolj raznežil.

So se vam orosile oči? Ne vem, zakaj si me vsi tako želijo videti jokati (smeh). Ganjena sem bila zagotovo, morda se mi je malce glas zatresel, ampak jokam pa jaz res ne. Morda bi bilo bolje, če bi se v življenju večkrat zjokala, da bi sčistila vsa slaba občutja.

Morda pa spadate v tisto vrsto ljudi, ki se lažje sčistijo z preklinjanjem? Res je, jaz preklinjam. Morda zato ne jokam. To bo to! "Jebenti!" in mi ni treba spustiti solze. Zelo preprosto.