Atelje pod Rožnikom Matjaža Počivavška

Potrebe in naročila velike javne plastike tedanje oblasti so bile razlog za gradnjo prvih profesionalnih umetniških ateljejev v Sloveniji. Še danes so redki ustvarjalni prostori v lasti Mestne občine Ljubljana, ki našim umetnikom zagotavljajo dobre ustvarjalne pogoje. V pritličju danes poleg akademskega kiparja Matjaža Počivavška ustvarjata tudi Stojan Batič in Drago Tršar. V prostornih ateljejih z visokim stropom se tudi v današnjem času ustvarja naša kiparska zgodovina.

Denar, ki je ostal od gradnje parlamenta, je bil uporabljen za gradnjo državnih umetniških ateljejev v Rožni dolini. Načrte za ateljeje je pripravil Vinko Glanz, ki je prav tako v začetku petdesetih let pripravil načrt za zgradbo državnega zbora.

Med Ljubljano in Parizom Matjaž Počivavšek, ki danes ustvarja v ateljeju, kjer je pred njim kipe modeliral Zdenko Kalin, je po končani ljubljanski akademiji svoj študij nadaljeval na šolah New York Studio School in pozneje še na École Supérieure des Beaux-Arts v Parizu. Njegovo življenje in umetniško ustvarjanje je vse do danes ostalo razpeto med Ljubljano in Parizom. Delovanje v dveh različnih ustvarjalnih prostorih, z različnima umetniškima tradicijama, možnostmi in v različnih ustvarjalnih pogojih mu omogoča refleksijo in odmik ter hkrati pogled od zunaj na posamezno lokalno situacijo, s čimer si odpira naš sicer majhen umetniški prostor. Tudi zaradi tega njegovega dela ni mogoče umeščati v noben slog, v nobeno obdobje, klasificiranje in umeščanje ter primerjanje pa njegovi skulpturi jemlje njeno bistvo.

V kiparskem ateljeju v Rožni dolini je med drugim nastal tudi javni spomenik Zoranu Kržišniku, ki so ga pred dvema letoma postavili pred Tivolskim gradom. Počivavšek je v skulpturi, posvečeni Zoranu Kržišniku, združil bron in železo v eno celoto. Pri tem ne morem reči, da gre za poenoteno kiparsko tkivo, pred gledalcem stoji likovno premišljena in usklajena ter poenotena skulptura. Njegova skulptura se intimno vključuje v prostor in s spreminjanjem patine zaradi fizikalnih specifičnosti materiala deluje živo in v nenehnem spreminjanju napoveduje tudi minljivost podobe same.

Skulpture v javnem prostoru Počivavškovo težnjo k monumentalnosti napoveduje oblikovan material. Skulpture v javnem prostoru lahko gledamo na Ravnah na Koroškem, v Zagorju ob Savi ali pa na primer na Trgu republike v Ljubljani. Počivavšek s spoštovanjem do materije in z minimalnimi posegi na površini oblikovane materije, kjer ni kiparjevega odtisa, ampak le njegova misel, potencira likovno težo in jo hkrati v taljivem oziroma oblikovnem smislu kroti ter v procesu oblikuje. Njegove skulpture nastajajo v daljšem časovnem obdobju in so tako pretehtane in premišljene stvaritve.

Matjaž Počivavšek se že dlje časa ukvarja s podobami acheiropoietos, ki po svojem principu iz dela izključujejo roko kot genialno orodje ustvarjanja. Vonj po vosku usmerja pogled po skulpturah v ateljeju, ki je hkrati tudi simulirana galerija. Umetnik v čist prostor postavlja svoje skulpture, jih osvetljuje z reflektorji, da bi se čim bolj približal pogledu na umetnino, ko bo ta lahko postavljena v galerijski prostor. S tem spregleda napake in razmišlja o formalnih spremembah na delih.

Vse na tem svetu ima očitno svoj odločilen trenutek. Trenutek resnice. Trenutek ljubezni. Trenutek resnosti in smeha. Trenutek sovraštva, joka in jeze. Trenutek dotika in stiska roke. Trenutek pogleda in uvida. Trenutek veselja, nelagodja ali bolečine. Trenutek radosti. Trenutek trenutka in trenutek prostora. Trenutek neponovljivosti in trenutek momenta. Vse to nas lahko vrača k skulpturam Matjaža Počivavška. V njih zaradi vključevanja arhetipskosti z vsakim srečanjem na "kraju zločina" spregledamo in dojamemo nekaj novega. Njegova dela so zanimiva za branje tako z distance kot od blizu, kjer spregledamo teksturo in igro plemenitih materialov, ki jih kipar uporablja pri perfekcionističnem ustvarjanju.

Koncentracije snovi in plemenitega materiala V skulpturah Matjaža Počivavška je zaustavljen in ujet spomin, čutenje in občutenje sveta, nekaj, kar je zunaj dosega posplošenega razumevanja umetnosti in posameznikovega prostora. Umetnik z delom predstavlja tudi meditativne forme, ki bivajo s svojo duhovno predpostavko, ki nas subtilno nagovorijo najprej z obliko, njeno površino in barvo izbranega materiala ter nato še z arhetipsko vsebino.