Zoran Furman: V Butanu sem srečal Kanadčana, ki je bil na Triglavu

Bo tudi pri potovanjih držalo, da prvega ne pozabiš nikoli?

Zagotovo ti za vedno ostane v spominu. Moja prva samostojna pot je bila z vlakom do Prage, kjer sem v zmedi neizkušenosti podlegel taksistu, ki mi je za tri do štiri kilometre vožnje zaračunal takratnih 20 nemških mark. Ta pot je bila povezana z udeležbo na tekmovanju. Sam za prvo "ta resno" potovanje štejem poletje 2004, ki sem ga preživel v ameriškem poletnem taboru in skozi delo spoznaval novo kulturo, navade in običaje onkraj Atlantika. To poletje mi je spremenilo življenje, ker od takrat ne zdržim več dolgo doma.

Pakistan, Mali, Burkina Faso, Butan, indonezijski del Bornea, severovzhod Indije … S čim vas privabljajo ti popotnikom skoraj nepoznani kotički sveta?

Ko sem začel potovati, sem se zadovoljil z Ameriko, potem Tajsko, Laosom, Kambodžo, Indijo, Nepalom … Tu sem srečeval številne popotnike, ki so mi pripovedovali o Srednji Aziji, Afriki in drugih, redkeje obiskanih državah. Tako me je radovednost začela voditi v odročne in precej nepoznane dežele. K temu je pripomogel moj pogled na potovanja, kajti vedno rad poudarjam, da sem popotnik, ki se na potovanja odpravi z nahrbtnikom in popotniškim vodnikom. Vse stvari urejam sproti in poskušam deželo prepotovati, kot po njej potujejo domačini, saj mi je stik z njimi zelo pomemben. In ravno v teh deželah, ki niso tako turistično poznane, srečam najzanimivejše in najprijaznejše ljudi. V Pakistanu, ki ga mediji predstavljajo kot teroristično državo in ga odsvetujejo obiskati, sem se počutil zelo varnega, domačini pa so zelo prijazni. Hudo mi je, da te prijazne ljudi svetovni mediji tako očrnijo.

Kako v teh državah ljudem, ki najbrž še nikoli niso slišali za Slovenijo, razložite, od kod prihajate?

Največkrat, sploh kje v Aziji, domačini začnejo pogovor kar z: Which country… Where you came from? Na začetku poskušam s Slovenijo in naštejem sosednje države. Kdaj pa kdaj poskusim tudi z Jugoslavijo, sploh v državi, ki je bila nekoč del neuvrščenih. Takrat omenim Tita. Na zadnjem potovanju po severovzhodnem delu Indije je bilo precej poskusov, kako povedati domačinom, od kod sem. Ko sem omenil Jugoslavijo, sem dobil odgovor: Yes, yes! Če bi rekel, da prihajam iz Zgornjega Dupleka ali iz Spodnjega Bukovžlaka, bi dobil isti odgovor. Moram pa priznati, da me v Severni Ameriki, kjer sem preživel že nekaj delovnih poletij, vedno znova pozitivno presenetijo, da so že slišali za Slovenijo ali jo celo obiskali. Veliko je k prepoznavnosti pripomoglo dejstvo, da smo igrali na svetovnem nogometnem prvenstvu. Precej ljudi je tudi že bilo v Sloveniji. Poznajo Ljubljano, Blejsko jezero, Postojnsko jamo. Lani sem v Butanu srečal Kanadčana, ki je bil celo na Triglavu. Tako da marsikdo že pozna našo malo, vendar zelo lepo državo.

S čim – če sploh čim – se lahko primerja potovanje s Transibirsko železnico, s katerim ste si uresničili dolgoletne sanje?

Transibirska železnica je bila res moja dolgoletna potovalna želja. Že leta 2004 sem jo načrtoval, a se ni izšlo, tako da so minila kar štiri leta, preden sem uresničil svoje sanje. Ko se ozrem nazaj, na to potovanje z vlakom iz Moskve do Ulan Batorja in potem naprej do Pekinga, najprej pomislim na vse dogodivščine, ki so se mi pripetile na vlaku. Sopotnik Marin, potem norveška brata, s katerima sem delil kupe, ruski profesorji, s katerimi smo dolgo v noč prepevali ruske narodne pesmi in evergreene in vsi drugi popotniki, ki so večer za večerom prihajali v naš kupe. Vse skupaj je bilo podkrepljeno tudi z narodno pijačo, tako da slogan Vodka connecting people zagotovo drži. Doživetja, ki jih ne moreš načrtovati, vedno najbolj ostanejo v spominu. In ob tistih s Transibirske železnice se bo zagotovo vedno prikradel nasmeh na moj obraz.

Katera država, ki ste jo obiskali, je bila za vas najprijetnejše presenečenje?

Težko je izpostaviti eno državo. Pozitivno me je presenetil Pakistan, ki sem ga obiskal leta 2009, mesec dni po nemirih v dolini Swat. Mediji ga prikazujejo kot teroristično državo, sam pa se nikoli nisem počutil ogroženega ali pa se znašel v kakršnikoli nevarnosti; razen na cesti, kjer vozijo kot nori. Ljudje so neizmerno prijazni in nasmejani. Podobno je s Kolumbijo, ki je prav tako medijsko očrnjena. Ko sem potoval po njej, me je očarala s svojo lepoto in temperamentom, ki me še dandanes kliče, da se čim prej vrnem v ta južnoameriški biser.

Po kakšnem ključu izbirate svoje popotniške destinacije?

Nimam nekega ključa. Bolj bi rekel, da ideje pridejo same od sebe. Velikokrat se ideja o novi poti rodi na potovanju, ko srečam popotnike in mi začnejo pripovedovati o državah, ki so jih že obiskali. Takrat si nasvete zapisujem v dnevnik, in ko se na podlagi časa, ki ga imam na voljo, in budgeta, odločam, kateri konec sveta bi si ogledal, ti nasveti zelo koristijo. Zagotovo me zanimajo bolj nerazvite države, po katerih je največkrat tudi precej naporno in težko potovati.

Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Nasmeh, pozitivnost in nekaj besed v domačem jeziku.

Katerega potovalnega "natega" se neradi spominjate?

Iz vsake negativne izkušnje se poskušam kaj naučiti in jo jemati kot pozitivno v smislu učenja. Drži pa, da se velikokrat najdejo zelo zviti "lokalci" s triki, ki jih še ne poznam. Mogoče bi lahko izpostavil 20 mark za že omenjeno vožnjo s taksijem na Češkem ali pa voznika v Maliju, ki mi je obljubljal vožnjo do naslednjega mesta, v resnici pa me je odložil nekje na pol poti, ob glavni cesti.

Katera jed na potovanjih je najbolj vznemirila vaše okušalne brbončice?

Ličinke iz kokosovih orehov v bolivijski džungli. Ko sem dolgo časa na poti, me razveselijo popolnoma preproste jedi, kot so kruh, maslo, marmelada in bela kava. Sploh v krajih, kjer je takšna hrana zelo redko na meniju.

Katera država vas je kot fotografa najbolj navdušila? Zakaj?

Indija je zagotovo na prvem mestu. Dežela kontrastov, nasprotij in realnosti. Revščine tukaj ne skrivajo. Kot fotograf najbolj uživam, ko se "izgubim" na mestnih ulicah in hodim naokoli, opazujem ulično življenje in s fotoaparatom beležim zanimive trenutke.