Življenja poln Bangkok

Preseneti že letališče Pristanemo na komaj tri leta starem letališču Suvarnabhumi. Kdo bi si mislil, da lahko letališče tako preseneti. Atraktivna jeklena konstrukcija, na katero pripeto blago spominja na jadro, očitno ni navdušila le mene, saj skoraj na vseh internetnih blogih o Tajski opazim vsaj eno fotografijo letališča. Sledi kontrola potnih listov in vstopnega vizuma, kjer uslužbenci z zaščitnimi maskami na obrazu dajejo občutek, kot da bi bili izpuščeni iz karantene, ne pa, da vstopamo v državo. Še fotografija naših obrazov, ki se jim utrujenost po desetih urah letenja kar krepko pozna. Na izhodu takoj pade prva ponudba »Taksi, 1200 bahtov«. Ah, kje pa! Zlato pravilo prijateljice – za vožnjo do Khao San Road, ulice za popotnike, ne smeta odšteti več kot 400 bahtov. Tako sva našla cenejšega in smo šli. Vratolomna vožnja s tuk tuk taksijem Ko sem se tako iz navade želela pripeti z varnostnim pasom, mi je bilo kar hitro jasno, da ne bo šlo. Varnost je bolj kot ne neznanka, zato taksi pasov sploh ni imel. Ko že govorim o varnosti. Še isti dan sva sedela na zadnjih sedežih taksija tuk tuk (nekakšne motorizirane rikše), vožnjo katerega lahko opišem kot vratolomno. Vrivanje, izsiljevanje in vožnja v nasprotno smer so običajni manevri, ki se jih na bangkoških ulicah ti brenčači pač morajo poslužiti, da sploh kam pridejo. So pa tuk tuki najboljši način, da zelo enostavno in poceni prevoziš mesto. Mislim, da ni treba posebej poudariti, da je barantanje za ceno obvezno. Vsekakor pa je utopično pričakovati, da bo taksist zapeljal turista za ceno, ki jo plačajo domačini.

Mesto templjev

Največji znamenitosti, ki ju najdemo v prav vsakem turističnem aranžmaju, sta Velika palača in tempelj Wat Phra Kaew. Skupni imenovalec? Blišč zlata, smisel za detajle in kič. Vsekakor vredno ogleda. Skorajda neločljivo povezan s slavnim parom je tempelj Wat Pho, v katerem si je ležeči Buda s svojimi 46 metri dolžine prislužil naziv enega največjih na svetu. Za ogled tretjega bisera starega mesta, templja Wat Arun, se je treba vkrcati na trajekt in prečiti reko Chao Phraya. Resda ne govorim o širini Amazonke v deževni dobi, ampak vozovnica za tri bahte (naših šest centov) je vseeno smešno poceni. Tempelj Arun nudi s svojega vrha prekrasen pogled na živahno dogajanje na reki – seveda samo pod pogojem, da si upate preplezati skoraj navpične stopnice do vrha.

Hrana na vsakem koraku

Tajci zelo radi jedo kar tako, na ulici. Vse, kar potrebujejo, je voziček z vokom, na katerem se najde prostor za cel asortima začimb, krpo ali dve, glavne sestavine za pripravo hrane in ventilator. Tisti podjetnejši k temu dodajo še nekaj plastičnih stolov in »provizorično« mizico in že imajo gostilno na prostem. Čeprav beseda higiena tu verjetno nima česa iskati, sem presenečena ugotovila, da turisti prav radi poskušajo specialitete takšne domače kuhinje. Ker sem v enem izmed vodnikov prebrala, da je hrana na ulici celo manj tvegana, saj imaš stalen vpogled kuharju pod prste, sem kar nekaj jedi poskusila tudi sama. Ulični pad thai (rezanci z zelenjavo) je bil moj favorit, po vsakem obroku pa je bil obvezen še postanek pri bananinih palačinkah. In vse to zgolj za slab evro. Hrana je res tako poceni, da se ti v »zahodnjaško« urejeni restavraciji zdi oderuško odšteti slabe tri evre za glavno jed, ki bi jo pri nas z lahkoto uvrstila v zelo dober meni.

Nekdanja prestolnica Ayutthaya

Trdim, da je na Tajskem lažje potovati kot v Sloveniji. Vse, kar potrebuješ, je nekaj osnovnih besed angleščine, pa še tu bi s kretnjami morebiti lahko prepotoval celo državo. Turistične agencije so na vsakem koraku in v vsaki je mogoče urediti izlete v okolico Bangkoka, z lahkoto pa tudi vse prevoze po državi. Midva sva si za enega izmed prvih organiziranih izletov izbrala Ayutthayo, ki je bila do leta 1767 glavno mesto Tajske. Z ruševinami številnih templjev priča o mogočnosti nekdanjega mesta, na njeno pomembnost pa kaže tudi dejstvo, da je pod Unescovo zaščito.

Na Tajskem ne gre brez tigrov in kač

Ker sva si želela te veličastne živali videti in otipati, je bilo spet treba oditi na izlet v bližnjo okolico Bangkoka. Kačja predstava s kraljevo kobro je bila zanimiva, še zanimivejši pa so bili obrazi navdušenja tistih obiskovalcev, ki so zbrali toliko moči, da so si za vrat poveznili 50-kilogramskega pitona. Za ogled tigrov je treba obiskati Tigrov tempelj, kjer jih menihi že od majhnih nog vzgajajo in dresirajo. Pri sprehodu med veličastnimi mačkami mi je po mislih švigalo le eno vprašanje: »Ali so uspavane, da so tako mirne?« V zgibankah, ki so jih menihi natisnili za obiskovalce, sem našla pojasnilo. Tigri so krotki, saj so že od malega navajeni stika z ljudmi.

S čolnom po plavajoči tržnici

»Konec James Bond vožnje,« je oznanila vodička v tajsko obarvani angleščini, ko smo zaključili dirko po kanalih in se ustavili. Na vrsti je bil namreč ogled plavajoče tržnice. Čeprav je po vsebini, ki jo prevažajo čolnički, povsem jasno, da tudi tržnica ni ubežala komercializmu, se tu in tam vendarle še vedno pripeljejo tajske babice, ki se veselo pomenkujejo s sosedami na čolnih, polnih raznobarvnega sadja. Ko že skoraj misliš, da si mogoče vseeno doživel pristno Tajsko, te zmoti tisti znani »Mister, look« in še ena v vrsti prijaznih prodajalk želi prodati spominek v obliki lesenega čolnička. No, zakaj pa ne, saj imam še kar nekaj sorodnikov v bolj oddaljenem kolenu.

Z nakupovalnim vozičkom po novega audija

Na spisku »obvezno obišči« je treba imeti en dan rezerviran za moderni Bangkok. Čeprav potem ugotoviš, da en dan ne bi zadostoval niti za to, da bi v celoti pregledal vsaj enega izmed bolj znanih nakupovalnih središč. V prestižnejšem Siam Paragonu napisi nad trgovinami, kot so Versace, Breitling in Lamborghini, povedo vse o kupcih v tem središču. Za vse ostale pa ta nakupovalni raj z največjim akvarijem v Aziji in s 3D-kinodvoranami ponuja tudi obilico zabave. Sosednji Siam je cenovno že bolj dosegljiv, medtem ko MBK center nekateri vodniki uvrščajo med glavne atrakcije Bangkoka. Veličino in razdrobljenost trgovinic bi najbolje opisala s Halo A bolj znanega ljubljanskega nakupovalnega parka – vendar v šestih nadstropjih. In kaj je tu še najbolj tajskega? Možnost barantanja po večini predelov.

Kaj početi zvečer?

Kljub neverjetno pisani paleti javnih prevoznih sredstev je nastanitev vsekakor zelo prikladno načrtovati nekje v bližini slavne Khao San ulice. Popotnik zvečer namreč ne sme manjkati tukaj. Živahen utrip ulice privablja množice turistov, ki tu najdejo prav vse, kar potrebujejo. Lokale z glasno glasbo, ulične posebneže, trgovinice s spominki, z oblačili in s ponaredki vseh vrst, sprostitev v masaži, lahko pa si omislijo tudi poceni in hitro izdelano obleko po meri. Za zahtevnejše turiste, ki jim bolj ustreza izbrana ambientalna glasba, je kot nalašč ulica Soi Rambutri, ki se nahaja v neposredni bližini Khao Sana. Skratka, večeri v tem delu mesta so zagotovilo, da vam besede »dolgčas« ne bo treba poiskati v slovarju.