Zavidanje hrvaškim sosedom

Nekaj časa smo res bili, a od zdaj naprej ne več. Hrvaška je v Evropski skupnosti, pa naj bo ta skupnost še na tako majavih nogah.

Toda sosedskega zavidanja nikakor ne bo konec. Trenutno smo Slovenci tako ali tako razboleli zaradi tega, ker so Hrvati kupili še eno prestižno slovensko podjetje. Nekoč smo sanjali, da bomo mi gospodarili po Balkanu, zdaj pa oni uradujejo pri nas.

In na to žgočo rano so nam v dneh pred vstopom Hrvaške v EU sol posipali še tuji mediji, ki so na straneh o potovanjih nenehno objavljali reportaže in članke o tem, kako lepo je počitnikovati na Hrvaškem, ker je to oh in sploh ena sama najlepša možna obala. Kako je to idealna potovalna destinacija za vse od tistih, ki hočejo žur, do takih, ki si želijo mirne družinske počitnice na najlepših plažah Sredozemlja. Ah, kaj res?

Sulica naravnost v srce pa je bil članek v britanskem Guardianu, da je Hrvaška top destinacija tudi za opazovanje medvedov, ker je edina evropska država, kjer medvedi še bolj ali manj prosto vandrajo po gozdovih spektakularne narave, ki je še "najbolj podobna divjinam Kanade". Krivica, ki se nam je zgodila ob takih zapiskih, je neskončna. To, da ob vstopu Slovenije v EU niso pisali o naših plažah, še razumemo, ignoriranja medvedov pa ne oprostimo. Še posebej, ker so celo naš evropski izvozni artikel, pa čeprav potem razjarjeni pirenejski pastirji pobijejo vse podarjene slovenske kosmatince. Naj imajo Hrvati svoje plaže, teran, še kranjsko klobaso, če hočejo, a medvede nam morajo pustiti.

Toda nam, ki v srcu še nosimo trohico spomina, da so bile njihove lepote nekoč tudi naše, je v resnici zdaj spet lepo. Hrvaške plaže so ponovno postale naše, del velike srečne evropske družine, od Laponske do Krete, od Porta do Varne. Če so bila naša podjetja cena, ki smo jo morali plačati, da je hrvaška obala ponovno naša, jim z veseljem k Mercatorju navržemo še kakšno banko. Tako imamo Trst in reko Mirno brez meja.